Barnabas Calder, arhitekturni zgodovinar in izredni profesor na Univerzi v Liverpoolu, se je sicer specaliziral za odnos med arhitekturo in energijo v človeški zgodovini, vendar pa ima tudi neverjeten občutek za to, čemur se zelo površno reče duh časa: njegova prva knjiga, Raw Concrete: The Beauty of Brutalism (2016), čudovita, elegantna mešanica zgodovine in avtobiografije, je ena najboljših knjig o brutalizmu, izšla pa je ravno v času, ko brutalistična arhitektura ni bila več samo konjiček skromnega števila občudovalcev; njegova nova knjiga, Architecture: From Prehistory to Climate Emergency, ki je v zbirki Pelican založbe Penguin izšla junija, pa je prva knjiga, ki pokriva zgodovino arhitekture vse od vzpona civilizacije pa do izrednih podnebnih razmer: gradnja in vzdrževanje stavb sta dandanes namreč odgovorna za 39 odstotkov vseh antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Ker naj bi do leta 2050 prešli na neto ničelni energetski sistem, se je arhitektura tako znašla pred največjim izzivom v svoji zgodovini – zgodovini, ki je bila vedno odvisna prav od energije.
Verjetno nisem edini, ki je bil dolga leta prepričan, da so človeški izpusti toplogrednih plinov – v glavnem s področja ogrevanja, kmetijstva, industrijskih procesov in prometa – glavni krivec za spremembe v podnebju. Kdaj pa se je dejansko začelo govoriti o tem, da sta gradnja poslopij in njihovo vzdrževanje odgovorna za tako velik odstotek izpustov toplogrednih plinov?
O tem bi se sicer moralo govoriti že leta 1965, vendar pa moramo, če smo že zamudili to priložnost, narediti vse, da zamudo nadoknadimo. Na te izpuste dolgo časa niso bili pozorni ljudje, ki bi nanje morali biti pozorni, vključno z menoj, do res pred kratkim. Med raziskovalnim delom za mojo naslednjo knjigo, ki bo pokrivala odnos med človeško kulturo in energijo v naši evoluciji, sem opazil zanimiv fenomen: ljudje preprosto zaprejo oči, ko gre pri energiji za kaj pošastno neatraktivnega. Recimo v grozljivem primeru sužnjelastniških Aten so filozofi pripravljeni razpravljati o čisto vsem mogočem – samo o etiki suženjstva ne. Podobno je danes: ko razmišljate o tem, kako bi se rešili odvisnosti od fosilnih goriv, se zelo hitro izkaže, da je naša odvisnost od fosilnih goriv tako globoka, da povzroča kognitivno disonanco. In to ne samo v arhitekturi, ampak tudi sicer. Na intelektualni ravni si tako recimo dobro predstavljam, kje smo in kaj moramo narediti, vendar pa sem se, na čisto osebni ravni, težko odpovedal letenju z letali kamorkoli se je pač dalo. Resda je pri tem malo »pomagala« pandemija koronavirusa, vendar gre res za stvari, ki si jih je izredno težko priznati.
Kajti to, na določen način, pomeni popolno prevrednotenje temeljev, na katerih je bila v zadnjih stoletjih zgrajena naša civilizacija? Oziroma ne samo v zadnjih stoletjih…
Glavni izziv pri zgledovanju po preteklosti je v tem, da je v njej seveda veliko pozitivnega, vendar pa je resnica v agrarnih družbah ta, da so velikanske zgradbe, ki jih poznamo in obiskujemo, predstavljale izredno majhen odstotek vseh gradenj – pa še to za tistih deset odstotkov prebivalstva, ki ni živelo od kmetijstva, medtem ko jih devetdeset odstotkov je, pač odvisno od plodnosti zemlje. Če bi nekdo torej napisal paralelno knjigo – in prav želim si, da bi jo nekdo napisal – o ljudski arhitekturi sužnjev in tlačanov v agrarnih tisočletjih, bi seveda odkrili, kako zelo trajnostna gradnja je to bila, vendar zelo neatraktivna in drugačna od tistega odstotka stavb, ki jih poznamo. Temelji agrarne družbe so neatraktivni, vendar pa si seveda ne želimo, da bi se vrnili vanjo, saj je bil tehnološki napredek neverjeten, poleg tega pa vedno bolj razumemo tudi obnovljive vire energije: če bi v našem obnovljivem svetu čez noč odpravili vsa fosilna goriva bi najprej seveda prišlo do velikanskega upada porabe energije, vendar pa bi še vedno bili druga najbolj energetsko razvita družba v zgodovini. Že zdaj smo z obnovljivimi viri namreč prišli dosti dlje kot je bil svet pred fosilnimi gorivi. Poleg tega tehnologija izredno hitro napreduje in zato se nam ni potrebno bati, da bi se morali vrniti v grozljive čase agrarnih tisočletij. Je pa pomembno, da se učimo od zgradb, ki so bile zgrajene dobro in trajnostno. Dinamika dviganja cene delovne sile v primerjavi s ceno energije je v stoletjih fosilnih goriv pomenila, da je bilo gradbeni material ceneje močno predelati in ga spremeniti v zamenljivi proizvod.
Torej tako kot v prehrambeni industriji?
Da, in zato je predelano meso dosti cenejše kot sveža hrana. Energija je namreč tako poceni, da je proizvodnja v velikanskih tovarnah – ob velikanski porabi energije ne samo za predelavo mesa, ampak tudi za proizvodnjo embalaže, za katero se tudi porabi ogromno energije, recimo plastike ali pločevink, pa za hladilne skrinje, ki prav tako porabijo veliko energije… vse to je cenovno še vedno ugodnejše kot človeško, fizično delo. Gradbeni svet je pri tem, torej pri proizvodih, skoraj popolnoma enak prehrambeni industriji. Recimo: beton in jeklo imata velikanske prednosti pred kamnom in inženir lahko specificira stvari ne da bi sploh pogledal, kaj piše na vreči cementa. Pri kamnu tega ne moreš narediti. Pri kamnu moraš vedeti vse, vključno s tem, iz katerega kamnoloma je prišel, kateri kamen je v redu, kateri je slabši in kateri neuporaben, kako tečejo žile v kamnu… vse to. In to še preden se v delo vmešajo zavarovalnice. Recimo: v primeru škotskega parlamenta, ki je delo Enrica Mirallesa in Benedette Tagliabue, je ob oknih vrsta zaščitnih plošč, ki bi morale biti iz skrilavcev, vendar pa so zavarovalničarji vztrajali, da so iz granita, ker so se bali, da bi se skrilavci odlepili in padali na mimoidoče; zavarovalničarji ne marajo materiala, ki je negotov, zgodovina pa je polna negotovih gradbenih materialov. Velika prednost novih materialov in procesov pa je tudi v boljšem poznavanju geologije, kajti zdaj lahko tudi kamen obelamo drugače, bolj znanstveno kot prej. Izjemno veliko je seveda odvisno od tudi oblikovanja oziroma projektiranja. Ogljik, ki je vezan v gradbenem materialu, se stavbah hrani dolga desetletja, celo stoletja, s tem pa se ne sprošča v atmosfero. Naš odnos do stvari je obupno neusklajen s tem, kar bi morali delati, ne samo za danes ampak tudi za prihodnost.
Ali gre pri tem samo za ogljik?
V primeru gradbenih materialov in tehnik je vsebovan ogljik – ki nastane med pridobivanjem, prevozom, izdelavo in vgradnjo gradbenega materiala ter z izpusti ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov med vzdrževanjem zgradb – zame ključen in kritičen, saj so z ogljično krizo povezane vse druge okoljske krize. Nenazadnje so izpusti toplogrednih plinov odgovorni tudi za množično izumiranje vrst, ki smo mu priča. In naprej: ogljična kriza lahko dejansko povzroči nekaj stoletij apokaliptičnega trpljenja, potem pa naše izumrtje. Kot stroka smo seveda odgovorni še za druge stvari, od problematične uprabe zemlje in večje poplavne nevarnosti pa do slabe pripravljenosti na skrajne vremenske pojave. V primeru ogljika imamo tako res na voljo samo še kakšnih deset let, da preprečimo katastrofo. Problem pa je, da je v dobi fosilnih goriv – v kateri smo še vedno – energija še vedno poceni, delovna sila pa izjemno draga.
Pa vzemiva za primer stavbo, ki je bila zgrajena pred skoraj dva tisoč leti, rimski Panteon. Ali je samo najlepše poslopje vseh časov ali samo najpomembnejše?
Panteon je seveda čudovit. Vendar pa razmerje med energetsko ekonomijo in arhitekturnim slogom ni popolnoma jasno. Lahko opišemo določene slogovne značilnosti, več pa ne. Recimo: za korintski kapitel ni mogoče natančno reči, kako je nastal, vendar pa je jasno, da gre za izjemen aretfakt človeške ustvarjalnosti. Podobne stvari so se pogosto pojavile v strogo stratificirani agrarni družbi, v kateri priviligirani – verski in posvetni – sloj živi od dela preostalega prebivalstva, kamnoseštvo pa je pomemben del gospodarstva. Recimo tudi v srednji in južni Ameriki, kjer je prišlo do razvoja podobne arhitekture kot v Evropi in na Srednjem vzhodu, čeprav po časih lovsko-nabiralniške družbe dolga tisočletja ni bilo nobene povezave z Ameriko. Pri Panteonu je ogromno stvari, ki so popolnoma brilijantne, vendar pa ga je še vedno mogoče umestiti v okvire agrarne arhitekure v času energijskega buma. V bistvu ni niti mad največjimi rimskimi projekti, sploh ne v primerjavi s Karakalovimi termami ali pa templjem Venere in Rome, za katere se porabili veliko več velikanskih stebrov kot pri Panteonu. Je seveda impresiven in pomembnen projekt, vendar pa je del širše slike o mestu, ki je bilo izjemno bogato s hrano, saj je pšenica prihajala iz vsega imperija.
Torej več hrane – oziroma več energije – pomeni boljšo arhitekturo? Ali samo več arhitekture?
Energijski bum običajno spremlja arhitekturni bum; mesta v glavnem rastejo, ko je na voljo več hrane. Mesta postajajo večja, elite pa postanejo bolj tekmovalne in zapravljive, kar potem pripelje do večjih zgradb ter izpopolnjevanja gradbenih spretnosti in znanj. Če imaš v mestu dvajset kamnosekov, bodo vsi delali zelo podobne stvari; če pa jih imaš dva tisoč, tudi sami postanejo zelo konkurenčni ter tekmovalni. Rim je klasičen primer arhitekture, ki je dosegla relativno visoko stopnjo tehnične sofisticiranosti zaradi konkurence in dostopnosti energije.
Do zatona rimskega imperija je, vsaj deloma, prišlo tudi zaradi podnebnih sprememb.
Da, zaradi močne ohladitve in manjše rodovitnosti zemlje; oboje je povzročilo očbutno politično nestabilnost. Obdobje, ki je sledilo, začetek srednjega veka, je bilo potem obdobje relativno nizke porabe energije in tako na vzhodu kot zahodu nekdanjega skupnega imperija so se ljudje izjemno trudili, da bi zgradili podobno impozantne zgradbe kot njihovi predniki – pri čemer so dejansko razstavili stara poslopja in ruševine ter jih potem ponovno sestavili za nove potrebe, predvsem za nove veroizpovedi.
Torej so jih reciklirali?
Da, točno. Resnici na ljubo je to zelo pozitiven zgled za nas: če si med razgradnjo oziroma razstavljanjem previden, lahko veliko materiala ponovno uporabiš, kar je potem dosti bolj trajnostno kot zakopavanje odpadkov v zemljo. V vsakem primeru je boljše kot drobljenje betona za drugo uporabo ali pa ponovna talitev jekla in začetek znova – vse to je izjemno energetsko intenzivno delo. V primeru Hadrijanovega mavzoleja, recimo, torej Angelskega gradu v Rimu, so ohranili nosilno konstrukcijo, vendar spremenili namen zgradbe, danes pa poskušamo ohraniti namen stavbe, vendar spremeniti njeno nosilno konstrukcijo. Če si imel v srednjeveškem Rimu na voljo velikanski kup kamenja, je to bil zelo dober začetek za gradnjo gradu: starega poslopja nisi porušil, ker si pač hotel postaviti svojo sanjsko hišo, ampak si dopolnil, kar je že obstajalo.
V renesančnih Firenzah se je potem pojavil nov poklic: arhitekta. Ali se je kaj spremenilo?
Zanimivo vprašanje. Resda so že od začetkov agrarne družbe obstajali ljudje, ki so opravljali delo, podobna arhitektovemu. Že v ruševinah Uruka, najstarejšega pravega mesta na svetu, je bilo mogoče opaziti, da so bila zgradbe oblikovane in narejene po načrtih, kar je danes delo arhitekta in inženirja. Od renesanse naprej pa se je arhitekt dejansko začel uveljavljati kot znamka in ni bil več zgolj pretežno anonimni del skupine; pred renesano je bilo delo arhitektov podobno današnjemu oblikovanju spletnih strani in aplikacij – ne glede na to, kako izjemno delo je, zelo redko izveš za ime oblikovalca, vedno pa poznaš naročnika. Zgodilo pa se je še nekaj – o čemer pišem tudi v knjigi – in to so spremenjene razmere v Evropi po črni smrti v 14. stoletju: po nekaterih ocenah je umrla polovica prebivalcev, vendar pa so se življenske razmere za preživele, vsaj v zahodni Evropi, občutno izboljšale, tudi pri plačilu za delo. Vzpon velikega, premožnejšega neplemiškega razreda v Firenzah, katerega pripadniki so živeli v glavnem od trgovine in manufaktur, v nepremičninah pa imeli vsega skromnih deset odstotkov svojega premoženja – nepremičnine so bile tako kot danes delnice v naftnih družbah – je vzpostavil policentrični sistem pokroviteljstva, saj, če zelo poenostavim, se kamnoseku za svoja naročila zdaj ni bilo potrebno več zanašati le na župnika ali plemiča: arhitekti in umetniki so lahko dejansko začeli prodajati svoj lastni ustvarjalni genij. Pred črno smrtjo so v Firenzah gradili eno samo velikansko stolnico; po njej je zraslo veliko manjših cerkev in kapel, s katerimi so nove bogate družine tekmovale med seboj. In potem pa so se začele boriti za Michelangela in Leonarda da Vincija. Do te velike spremembe porabe energije je tako torej prišlo zaradi črne smrti, ne pa zaradi dostopnosti energije.
In potem sta bila na vrsti premog in para.
Velik predhod na premog se je začel dosti bolj zgodaj, kot si ljudje običajno predstavljajo, že dosti pred tem, ko je začel poganjati parne stroje. V Londonu je že na začetku 17. stoletja popolnoma spremenil način gradnje, saj je najpomembnejši gradbeni material postala opeka, obenem pa se je občutno povečala proizvodnja – in uporaba – stekla.
Pri vplivu nafte na arhitetekturo in gradbeništvo posebno pozostnost posvečate Japonski po drugi svetovni vojni: takrat je Japonska uvažala več nafte kot Britanija, gradnja pa je bila izjemno energetsko intenzivna, predvsem zaradi betona, jekla in stekla.
Da, kajti tako se lahko zdaj pogovarjava o antropogenih podnebnih spremembah, ki jih povzročajo fosilna goriva. Takrat si seveda nihče ni predstavljal, da gre za zapravljanje virov, ampak je šlo za napredek. Zdaj seveda vemo, da je šlo za katastrofalne stvari. Pietro Belluschi, ameriški arhitekt italijanskega rodu, je recimo sodeloval z elektropodjetji, da bi odkrili način, kako pri gradnji uporabiti več aluminija, saj bi se elektropodjetja sicer znašla v finančnih težavah. In če ne veš, da je to okoljsko popolna katastrofa – in tega res niso vedeli – to ni najbolj napačno razmišljanje, ampak gre za obliko benevolentnega kapitalizma. Povojni bum v vseh industrijsko razvitih in vedno bolj tudi v razvijajočih se državah je pomenil bum napredka in tega, da so se stvari izboljševale. Recimo v primeru socialnih oziroma občinskih stanovanj po skoraj vsem svetu: novi gradbeni materiali, za katerih proizvodnjo je bilo porabljeno ogromno energije, so bili zdaj dostopni ljudem, ki so doslej živeli v obupnih stanovanjskih razmerah. Resda je bilo tudi veliko problemov in zgodovina včasih res ni prijazna do nekaterih projektov, vendar pa je bilo zgrajenih tudi izjemno veliko izredno kakovostnih stanovanj. Popolnoma prav je bilo, da so energijo, ki jo je bilo ogromno na voljo, poskušali uporabiti za izboljšanje življenskih pogojev ljudi: ta paradigma postane problematična šele potem, ko postane jasno, kakšno opustošenje pušča za seboj. Beton in jeklo sta bila čudovita gradbena materiala, pravi supersili sta bili, in z njima je bilo mogoče graditi poslopja, o katerih so prej lahko samo sanjali; posledice pa so jasne šele zdaj. Tako je bilo na Japonskem. Pa tudi v Britaniji: soseska Barbican v Londonu, recimo, mojstrovina biroja Chamberlin, Powell & Bon, je veličastna arhitektura fosilnih goriv iz brezskrbnih časov – preden je postalo jasno, kakšno škodo okolju povzročajo nafta, premog in plin.
Svojo knjigo zaključite s primerom Cork House – Matthewa Barnetta Howlanda in kolegov – v Etonu, ki je narejena iz plute. Smer naprej pa očitno predstavljata tudi letošnja Pritzkerjeva nagrajenca Lacaton & Vassal – s svojim credom »nikoli ne ruši, nikoli ne odstrani ali zamenjaj, vedno dodajaj, spreminjaj in ponovno uporabi« – ter Jaccaud Spicher Architectes Associés, ki so ravno končali prenovo modernističnega, sicer spomeniško zaščitenega stanovanjskega kompleksa Le Lignon v Ženevi. To so prvi koraki, ne?
Res upam, da je tako. Obstoječe stavbe moramo obravnavati kot dragocenost, saj si ne moremo privoščiti emisij toplogrednih plinov, kakršne so nastale med njihovo gradnjo. V državah z dolgo industrijsko zgodovino imamo neverjeten, ogromen fond obstojnih in arhitekturno zanimivih, raznolikih stavb, ki jih je dejansko potrebno samo vzdrževati in posodobiti, da bi izboljšali njihovo okoljsko učinkovitost. S tem lahko obstajajo še dolga stoletja – in to z, za razliko od prej, zelo nizkim vsebovanim ogljikom. Krožno gradbeništvo je zelo pomembno.
Outsider je eden od organizatorjev projekta Naprej k zemlji, katerega namen je raziskava možnosti gradnje z zemljo. Kar je tudi eden od načinov, kako se lotimo stvari.
Seveda. Lahko se ozremo nazaj, k gradbenim tehnikam iz časov manjše porabe energije. V primeru Karakalovih term, recimo, so 76 odstotkov vsega gradbenega materiala pripeljali od manj kot dvajset kilometrov daleč, zaradi česar je bila poraba energije za transport izjemno nizka. Razlog za to, da term skoraj ni več, pa je dejstvo, da so jih uporabljali za kamnolom. Osnovni materiali iz preteklosti morajo res postati normalnejši. Zemlja je izjemno pomembna za ljudsko arhitekturo, čeprav jo danes pogosto mešajo s cementom, s tem pa se seveda bčutno poveča njen ogljični odtis. Vprašanje pa je, če lahko zemljo povsod uporabimo kot gradbeni material. Gre za dve stvari: najprej za to, da združimo čimveč različnih gradbenih opcij ter se poskušamo izogniti izpustom ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov; potem pa še za to, da gradimo čim manj novega. Če bomo še naprej s takšnim tempom rušili stara poslopja in gradili nova, potem ne bo več nobenega trajnostnega gradbenega materiala, ki ne bi vplival na rabo zemlje oziroma zemljišč, ter večjo uporabo energije.
Pogovarjal se je: Tadej Zupančič
Ilustraciji Panteona in Barbicana: Gingerhead Ltd.
Objavljeno v reviji Outsider, septembra 2021
