Zemlja je eden najstarejših konstrukcijskih materialov, ki je skozi razvoj post-nomadske družbe igrala ključno vlogo pri gradnji. Zaradi svojih lastnosti, kot so učinkovitost in trajnost, predstavlja izjemno priložnost za sodobno gradbeništvo. Kljub temu pa se danes soočamo s številnimi vprašanji glede njene smiselnosti in uporabnosti v sodobni arhitekturi. Zemlja ima namreč nizko ogljično stopnjo, dobro uravnava vlago, hrani toploto ter je dostopna praktično povsod. Kljub tem prednostim pa ostaja material, ki je danes pogosto neprepoznan, nepriznan in celo stigmatiziran.
Razvoj novih gradbenih materialov je zemljo skoraj popolnoma izločil iz sodobne gradnje. S tem smo izgubili tudi dragoceno znanje tradicionalnih graditeljev, ki so razumeli njene pomanjkljivosti, kot so slabša statična stabilnost, občutljivost na erozijo in nastajanje razpok. Ti graditelji so znali zemljo uporabljati na način, ki je omogočal gradnjo višjih struktur in prilagoditev različnih vrst zemlje za specifične gradbene tehnike. To znanje je bilo ključno za gradnjo na potresnih območjih.
Danes, po skoraj dveh stoletjih stagnacije, se moramo vrniti na izhodišče in s sodobno tehnologijo začeti proces raziskav in razvoja. Pomembno je ugotoviti, ali lahko zemlja ustreza tudi najzahtevnejšim sodobnim standardom. To zahteva eksperimentiranje z različnimi oblikami in debelinami zidov, mešanicami zemlje, stabilizatorji, močjo zbijanja in vlažnostjo materiala.
Celoten razvoj in analiza tega materiala, ki je danes nujna za zagotovitev stabilnosti, do neke mere odvzema romantiko, povezano z gradnjo iz zemlje. Uporaba zemlje, izkopane neposredno z lastnega zemljišča, brez predhodnih analiz, v sodobnem času ni več dovoljena, kar je tudi pravilno. Čeprav gre za najpreprostejši in najstarejši način gradnje, je zaradi izgube tradicije danes verjetno tudi najzahtevnejši.
Zemlja ima potencial, da postane del gradnje prihodnosti, vendar le pod pogojem, da standardiziramo mešanice in izvedemo obsežne laboratorijske analize. To pomeni, da moramo raziskovati zemljo na vseh območjih, kjer je na voljo veliko količin tega materiala, ki bi bil lahko primeren za gradnjo. Takšne raziskave niso tako neizvedljive, saj se geomehanske analize izvajajo pri skoraj vsaki gradnji. Še posebej so pomembne pri projektih, kot so avtoceste, na primer gradnja tretje razvojne osi, kjer bo raziskava tal izvedena vzdolž trase dolge približno 200 km, ki poteka od severa do juga Slovenije.
Že zdaj je jasno, da zemlja v gradnji prihodnosti ne bo brezplačna. Čeprav to lahko vzbuja etične pomisleke, je ta material na ta način bolje valoriziran, saj bi lahko prodaja konstrukcijske zemlje financirala nadaljnje raziskave in razvoj. Celoten proces bi moral biti pregleden in dostopen širši javnosti, saj bodo ljudje le tako znova spoznali in zaupali temu načinu gradnje. Zato bi morali graditi z zemljo na mestih, ki so vidna in dostopna vsem, ter prikazovati vse njene lastnosti.
Zakaj ne bi iz zemlje gradili na najbolj obiskanih in prometnih območjih v državi – na avtocestah in avtocestnih počivališčih?
Napisal: Matevž Rožman
Foto: Jana Jocif
