Ko sem bila majhna, sem se zelo rada igrala na vrtu pri babici. Z lopatko sem kopala po vrtu, ustvarjala kupčke zemlje in med njih postavljala kamenčke. Stik z zemljo mi je predstavljal igro, v kateri je bilo vse mogoče, če sem se le dovolj prepustila domišljiji. Najprej sem z rokami nagrabila velik kup zemlje in ga poteptala, da je nastal gladek hribček. Ko sem se hribčka naveličala in mi ni več služil v mojem domišljijskem svetu, sem vanj naredila luknjo in jo napolnila z vodo. Nato sem na enem mestu podrla rob hribčka, in voda je začela v malem potočku iztekati, kot lava iz vulkana. Zemlja je tako v moji domišljiji predstavljala na tisoče različnih stvari.

Packanje z zemljo je ponavadi bolj sprejemljivo, če to počnejo otroci, zato se več let z zemljo nisem ukvarjala, razen če štejem tisto v loncu moje sobne rastline. Na delavnico “Gradnja z zemljo” sem se prijavila, ker sem med študijem arhitekture velikokrat naletela na projekte, kjer je bila zemlja uporabljena kot gradbeni material. Ideja o gradnji z materialom, najdenim na lokaciji, ki bi omogočila, da bi hiša dejansko zrasla iz tal, se mi je zdela fantastična. Nisem pa si predstavljala, kako zabaven je lahko proces gradnje z zemljo.

Preden smo začeli z dejansko gradnjo, smo najprej preizkusili različne vzorce zemlje, da bi dobili občutek, kakšna zemlja je primerna za gradnjo. Z roko sem zajela pest zdrobljene zemlje in ji dodala malo vode. Sprva je bila zmes preveč suha in se mi je drobila med prsti, ko pa sem dodala več vode, je zmes kar naenkrat postala preveč podobna blatu in se mi je začela lepiti na dlani. Kar nekajkrat sem poskusila, preden sem dosegla pravo teksturo, in z vsakim različnim vzorcem zemlje je bila enaka igra. Ta občutek mencanja zemlje med prsti me je spomnil, kako zabavno je bilo igrati se z zemljo kot otrok.

Nato je sledil proces mešanja zemlje, peska in vode, da smo dobili material, primeren za gradnjo oziroma butanje zemlje. Če je bila mešanica presuha, se med butanjem ni dovolj sprijela in zgrajeni del stebra se je začel krušiti. Spet drugič je bila mešanica premokra, steber je bil preveč vlažen in se nam je prilepil na opaž.

Všeč mi je bilo neprestano preizkušanje in upanje, da bo steber stal, ko odpremo opaž. In na koncu je tudi stal. Seveda je med procesom prišlo do različnih zapletov, kar je pomenilo, da je bilo potrebno med gradnjo kaj tudi porušiti, vendar nam je zemlja kot material omogočala, da smo isti material ponovno uporabili.

Gradnja z butanjem zemlje je tako podobna otroški igri na babičinem vrtu. Zamisliš si, kaj želiš narediti, in poskusiš. Če ne uspe, poskušaš, dokler ti ne uspe. In če ti ni všeč, lahko podreš in začneš od začetka. Le orodja so malo drugačna.

Napisala: Fia Lemajič
Foto: Jana Jocif