Podobe naših kulturnih krajin, ki jih v kolektivni zavesti tako močno določajo denimo vzorci obdelanih polj in še ohranjenih kozolcev med njimi, si je težko zamišljati brez sakralnih znamenj in svetišč, ki tvorijo ključen kulturni poudarek po vrhovih vzpetin in v jedrih naselij. Sakralna dediščina onkraj verskega prepričanja današnjih prebivalcev predstavlja pomemben del prostorske identitete. Je pomnik večstoletne zgodovine teh krajev ter kulture in vrednot tistih, ki so jih postavljali.
Število tovrstnih spomenikov stavbne dediščine, ki v sebi pogosto nosijo vrhunce zgodovinske in ljudske umetnosti, predstavlja tako bogastvo kot izziv. Cerkve in kapelice so v lasti župnij, ki se v največji meri preživljajo s prostovoljno podporo domačinov, zato je ob spreminjanju demografske slike in religioznih prepričanj kljub dvigu življenjskega standarda vzdrževanje in obnova zapuščine prednikov vse prej kot samoumevna.
Konkreten in zanimiv primer, ki kaže na pomen dejavnega in ustvarjalnega vključevanja skupnosti v procese ohranjanja in oživljanja dediščine, lahko srečamo v hribovski vasi Šentjošt nad Horjulom. Dolgoletno prenavljanje podružnične cerkve sv. Jošta odlikuje vnašanje novega življenja v dialogu s kulturnim dogajanjem, uglašenim z lokalnim prostorom .
Mala vas in dve cerkvi
Šentjošt nad Horjulom leži na grebenu, s katerega se odpirajo razgledi vse do Snežnika na jugu in Triglava na severu. Podobo gručaste vasi, tri četrt ure vožnje oddaljeni iz centra Ljubljane, bistveno zaznamujeta za razmeroma majhno naselje neobičajni dve cerkvi, ki ležita vsaka na svoji strani osrednje vaške ceste. Manjša cerkev sv. Jošta, ki stoji ob pokopališču na severni strani in je kraju dala ime, sega globoko v srednji vek, župnijska baročna cerkev sv. Janeza Evangelista pa je bila na mestu starejše cerkve zgrajena v 17. stoletju (1664).
Če je župnijska cerkev tudi danes živ sakralni prostor in pomembno središče življenja skupnosti, pa je bila raba manjše cerkve sv. Jošta v preteklosti postopoma vse bolj opuščena, namenjena le nekaj obredom na leto. Ker je bila vas močno prizadeta v nasilju druge svetovne vojne, po vojni pa iz ideoloških razlogov prepuščena sama sebi, sredstev za vzdrževanje in obnovo dveh cerkva ni bilo. Prve močno potrebne posege je cerkev sv. Jošta tako dočakala šele leta 2006 in do leta 2012 so domačini izvedli najnujnejša gradbena dela: zamenjali so strešno kritino, uredili drenažo in prezračevanje temeljev, napravili talno ploščo in estrihe ter izdelali novo apneno fasado zvonika in vhodnega pročelja.
Prenova poteka pod okriljem župnije, pod vodstvom ključarjev ter domačih strokovnjakov in mojstrov, delo pa je v veliki meri opravljeno prostovoljno. Delovne akcije so bile izvedene v sodelovanju s konservatorji ljubljanske območne enote ZVKDS, daljši časovni okvir prenovitvenih del pa je vezan tudi na pridobivanje sredstev za prenovo preko razpisov Ministrstva za kulturo in domače občine Dobrova – Polhov Gradec. Med leti 2018 in 2023 so bili v cerkvi izvedeni restavratorski posegi na gotskih stenskih poslikavah, trenutno pa se na Nizozemskem izdeluje kopija poškodovanega zvona iz leta 1354, enega najstarejših v Sloveniji, ki bo prenovljeni cerkvi dodal še srednjeveško zvočno dimenzijo.
Cerkev sv. Jošta
Laičnemu očesu se na prvi pogled cerkvica sv. Jošta ne zdi nič posebnega. V osnovi simetrično stavbno telo, ki odseva notranji ustroj, je fasadno le preprosto obdelano, z baročno poudarjenimi arhitekturnimi členi. Tako kot to velja za večino podobnih cerkva, se pravo bogastvo skriva v notranjosti. »Skritost« bogastva je v več stoletij starih cerkvah sicer pogosto – ali kar praviloma – tudi dobesedna: spremembe umetnostnih slogov in funkcionalnih potreb so vnašale v prostor novosti in korenito preoblikovale njegovo arhitekturno podobo, pri tem pa so novi sloji dostikrat prekrili, uničili ali dogradili takrat obstoječe. Nič drugače ni tukaj.
Današnji prezbiterij nosi še prepoznavno gotske značilnosti, kot so šilasti oboki in visoka okna, ki so v prenovi v 19. stoletju spremenila obliko in izgubila še izvorno kamnito krogovičevje. Pri prenovi zidov v cerkveni ladji sredi prejšnjega stoletja se je pod ometi na južni steni pokazalo še manjše okno z zaokroženim lokom, ki priča o romanskem jedru gradnje na tem mestu.
Baročna predelava sakralnega prostora je poleg glavnega in stranskih oltarjev, ki so trenutno v restavratorski delavnici, vnesla korenito preoblikovanje cerkvene ladje. Leseni kasetni strop, kakršen je bil v gotiki značilen za manjše cerkve, je zamenjal banjasti obok, okna so bila zamaknjena in so dobila baročne pravokotne oblike, stene pa so bile členjene s pilastri in vencem.
Zakrite podobe preteklosti
Srednjeveške poslikave so bile ob kasnejših prezidavah večkrat prekrite z ometi in beleži. Leta 1930 je cerkev obiskal utemeljitelj slovenskega konservatorstva in takratni vodja spomeniškega urada dr. France Stele, ki je opravil nekaj sond in potrdil obstoj gotskih poslikav. Nove sonde je šele leta 2001 izdelala domačinka, restavratorka Anita Kavčič Klančar ob izdelavi magistrske naloge (ALUO) na temo celovite prezentacije likovnih sestavin v cerkvi sv. Jošta, na primerno stanje za obsežnejše sondiranje in nadaljnje posege, kar so omogočila zaključena osnovna sanacijska dela, pa so morali počakati še vse do leta 2018.
V preteklih letih so tako pod okriljem Restavratorskega centra ZVKDS in s pomočjo dveh mednarodnih delavnic pod vodstvom priznanih italijanskih strokovnjakov sondirali, nato razkrili, konservirali in delno restavrirali več poslikav, ki odstirajo nov pogled v pretekla življenja tega stavbnega spomenika in širšega prostora.
Poslikave so delo dveh delavnic: v ladji so odkrili fragmente furlanskih poslikav z začetka 15. stoletja, v prezbiteriju pa poslikave t. i. »poljudne smeri« 16. stoletja.[1] Po strokovnih odločitvah konservatorjev so poslikave restavrirali na način, ki pozornemu očesu razkrije izvorno idejo poslikave, a obenem ohranja slojevitost in pričevalnost poslikanih sten. V prezbiteriju, kjer je bila uporabljena slabše obstojna tehnika slikanja na suhi apneni belež, so poslikave prezentirane le delno, del pa ostaja skrit pod beleži in sigo.
»Tak pristop omogoča, da poslikav ne vidimo kot novih, dovršenih izdelkov, vendar so del zgodovinskega tkiva, prediva, iz katerega se kažejo in v katerega (zaradi fragmentarnosti) na neki način zopet izginjajo,« strokovni pristop razloži vodja restavratorskih del na freskah Anita Kavčič Klančar, ki skupaj z možem, arhitektom in konservatorjem Vidom Klančarjem, ključarji in skupino domačinov tvori neumorno jedro prizadevanj za obnovo in ponovno oživljanje male cerkve.
Jošt Snoj: Preobrazba sveta
Čeprav prenova še ni zaključena – potrebna so še zaključna slikopleskarska dela, izvedba tlakov, stopnic na kor in nekaj drugih posegov, vrnili pa naj bi se tudi restavrirani baročni oltarji – so domačini že v tem začasnem in prehodnem stanju prepoznali posebno vrednost in sakralni prostor oživili kot kulturno prizorišče. Raba, ki se s prvo ne izključuje, je začasna, a že kaže potencial za prihodnost.
Zagon je kulturnemu dogajanju v cerkvi dala začasna postavitev akademskega slikarja Jošta Snoja, ki v cerkvi razstavlja serijo platen, zbranih pod naslovom Preobrazba sveta. Cikel, ki umetniško presnavlja slikarjevo doživljanje podob trpljenja pobitih v Hudi jami, je začel nastajati leta 2013. Ko je prejel vabilo Šentjoščanov, je slikar platna po osmih letih mirovanja deloma preoblikoval in dopolnil z novimi deli, ki v temo trpljenja vnašajo zlate odtenke kot motiv svetlobe odrešenja.
»Umetnost ima preobražajočo moč, ki pa se najprej dogodi v umetnikovi duši … Skozi katarzo očiščujočega trpljenja z ustvarjalnim dejanjem nakazuje novo resničnost, ki je še ni, a bo … Preobrazba, luč v temi, smisel v nesmislu, pomen, kljub nemoči zoper zlo,« je zapisal Jošt Snoj v spremnem razmišljanju k razstavi.
Razstavo je zasnovala skupina domačinov (restavratorja Franci Kavčič in Anita Kavčič Klančar, arhitekta Robert Dolinar in Vid Klančar ter Marko in Janez Kavčič) in jo postavila v občutljivo in tvorno ravnovesje z restavriranimi fragmenti poslikav, kar ustvarja večplasten likovni in pomenski dialog umetniških izrazov. Razstava je osvetljena s pomočjo provizoričnega sistema najosnovnejših jeklenih ogrodij in sijalk, kar poudarja začasno, gradbiščno stanje cerkve, ki pa kljub temu ne izgublja svojega osnovnega sakralnega značaja. Presenetljivo simbolično nadgradnjo je razstava dobila z odločitvijo postavljalcev, da odmaknejo pokrov nad grobnico, ki se razteza pod celotno ladjo, in izbrana platna umestijo vanjo. Prostorska zasnova in plasti zgodovine cerkve tako postanejo resonančno telo, v katerem zazveni likovni izraz umetniškega cikla, ki se težke tematike ne loteva tendenciozno, ampak se skozi osebno umetniško iskanje prebija iz teme v svetlobo.
Umetnost v dialogu z dediščino
Razstava je bila sprva mišljena kot nekajdnevni dogodek ob vaškem prazniku, a so jo zaradi velikega zanimanja podaljšali do konca poletja, preobraženi sakralni prostor pa je postal prizorišče sprva improviziranega, zdaj pa že rednega cikla glasbenih večerov, ki profesionalne in ljubiteljske glasbenike iz lokalnega in širšega okolja vabi, da v večstoletni prostor vnesejo novo plast umetniškega dialoga. Zaradi dobrega odziva občinstva in posebnega vzdušja tega ambienta nameravajo domačini s podobnimi kulturnimi dogodki nadaljevati tudi v prihodnjih letih.
»Prav zanimivo je, da nezaključenost del obiskovalcev ne zmoti. Pravzaprav se notranjščina s svojo slikovitostjo poveže z razstavo slikarskih del in z zvoki glasbe ter tako nastaja nov, idejno, duhovno in kulturno bogatejši prostor, ki nas ponovno dviguje k Lepoti, iz katere je nekoč vse izšlo…« razmišlja Anita Kavčič Klančar.
Nenačrtovan in nepričakovan preporod podružnične cerkve v enem od zaključnih dejanj dolgoletnega procesa prenove vpletenim zastavlja tudi nova vprašanja. Kako najbolj primerno in za današnje uporabnike smotrno zaokrožiti prenovo? Ali naj prevlada konservatorski pogled, ki stremi k čim bolj strokovno utemeljeni in didaktični predstavitvi bogate materialne dediščine?
Arhitekt Robert Dolinar, domačin iz sosednje vasice, ki je z župnijsko skupnostjo tvorno sodeloval že pri prenovi gospodarskega dela župnišča (Outsider #24, 2020), izrazi dilemo takole: »Vprašanje je, kakšno podružnično cerkev ta skupnost želi – kakšno potrebuje. Je smiselno imeti dve podobni cerkvi, ki stojita druga ob drugi, pri čemer se manjša uporablja dvakrat do trikrat letno, ali pa bi ji bilo bolje najti drugačno obliko sakralnega prostora, ki se odziva na potrebe časa in ima moč tvorno vplivati na dialog v sodobnem času?«
Dilema, s kakršno se arhitekti, konservatorji in nenazadnje naročniki pri prenovi vedno znova srečujejo, nima enostavnih in univerzalnih odgovorov. V primeru Šentjošta nad Horjulom občutljivi pristop domačinov z nenehnim iskanjem ustreznih odgovorov daje slutiti, da bo njihova skupnost skozi vključevanje različnih članov glede na njihove zmožnosti in tudi na podlagi najnovejše izkušnje, porojene iz začasne, a presežne umetniške intervencije Jošta Snoja, našla odgovor, ki bo najboljši zanje in širšo skupnost. In mogoče bo tudi zaradi tega mali spomenik trdožive duhovne kulture teh krajev obstal še za prihodnja stoletja.
Jošt Snoj: Preobrazba sveta
Razstava slik iz cikla Huda jama, nastalih v letih 2013–2024
Cerkev sv. Jošta, Šentjošt nad Horjulom
22. junij 2024–6. september 2024*
Avtor: akademski slikar Jošt Snoj
Avtorji postavitve: Franci Kavčič, Anita Kavčič Klančar, Robert Dolinar, Vid Klančar, Marko Kavčič, Janez Kavčič
*Od 6. do 26. septembra bo razstava na ogled v spremenjeni postavitvi skupaj z razstavo »3450 – Jama pod Macesnovo gorico«. Cerkev in razstavi si je mogoče ogledati do konca septembra vsak dan med 10.00 in 20.00. Najave kulturnih dogodkov, ki se bodo v cerkvi odvijali do jeseni, lahko spremljate na Facebook strani vaške skupnosti.
Obnova cerkve sv. Jošta
Lastnik: Župnija Šentjošt nad Horjulom
Lokacija: Šentjošt nad Horjulom
Delna obnovitvena dela 2006–13:
Zamenjava strešne kritine, izdelava zunanje zračne kinete, izvedba notranje prezračevalne drenaže, nov omet zvonika in zahodne fasade ter izvedba podložnega betona in estriha v notranjščini.
Koordinator: Vid Klančar, u.d.i.a.
Ključar: Peter Kavčič ml.
Strokovni nadzor: ZVKDS, OE Ljubljana
Izvajalci: domačini in domači obrtniki s prostovoljnimi akcijami
Konservatorsko-restavratorski posegi 2007–08:
Demontaža in delni konservatorsko-restavratorski posegi na glavnem in dveh stranskih oltarjih.
Izvajalec: Restavratorstvo Kavčič d.o.o., vodja del Franci Kavčič, kons.-rest.
Sodelavci: Julijana Urbančič, kons.-rest. tehnik, Janez Demšar, kons.-rest. tehnik, Marko Kavčič
Strokovni nadzor: ZVKDS, OE Ljubljana
Konservatorsko-restavratorski posegi 2018–2023:
Sondiranje, odkrivanje, konserviranje in delno restavriranje stenskih poslikav v prezbiteriju in ladji cerkve.
Izvajalec: ZVKDS, Restavratorski center, vodja del mag. Anita Kavčič Klančar
Sodelavci: Jerneja Kos, kons.-rest., Mojca Kos, Barbara Košir, akad. rest., Katarina Bartolj, akad. rest., Anja Novak, kons.-rest., Vid Klančar, u.d.i.a., Janez Demšar, kons.-rest. tehnik
Strokovni nadzor: ZVKDS, OE Ljubljana
Napisal: Luka Jerman
Fotografije razstave: arhiv avtorja
Opombe:
[1] Po obokih med rebri vidimo naslikano krogovičevje, skozi katerega je videti nebo, s tem pa je bil učinek gotskih oken z uporabo slikarske iluzije razširjen po celotnem obodu prezbiterija. Po stenah prezbiterija sta naslikana prizora iz Jezusovega življenja, ki se povezujeta s starejšo poslikavo Kristusovega pasijona v cerkveni ladji. Zaradi kasnejših prezidav, ki so vključevale vgradnjo oken in pilastrov, so tu poslikave ohranjene fragmentarno.
