Med počitnicami sem obiskal manj znan mediteranski otok, ki me je očaral s svojimi naravnimi lepotami in pristno izkušnjo, daleč od množičnega turizma. Ob odjavi iz hotela me je prijazna receptorka povprašala, ali imam namen obiskati otok tudi v prihodnje. Navdušen nad vsem, kar sem doživel, sem brez oklevanja pritrdil. Nato pa me je njeno naslednje vprašanje presenetilo: »Vendar zakaj, ali imate tukaj sorodnike?« Kot da bi mi, morda nehote, želela sporočiti, naj njihov otok vendarle pustim neokrnjen, stran od množic, ki bi lahko spremenile to edinstveno idilo. To subtilno sporočilo me je spodbudilo k razmisleku o vplivu turizma in potrebi po ohranjanju takšnih skritih draguljev nedotaknjenih.

Stara celina se sooča z neustavljivo in razraščajočo se turistično utrujenostjo, ki z množico sezonskih obiskovalcev vse bolj krha nekoč trdno, robustno in zanesljivo evropsko infrastrukturo. Prekomerna obremenitev ne prizadene le fizične strukture mest, temveč najgloblje posega tudi v vsakdanja življenja lokalnih prebivalcev, ki so podvrženi naraščajočemu pritisku na javne storitve, dvigu cen in izgubi skupnega družbenega prostora. Čedalje bolj so ogrožene tudi edinstvene duhovne prvine evropskih mest, ki nepovratno izgubljajo svoj značaj in s tem svojo bogato kulturno identiteto. Nekoč tradicionalne četrti se spreminjajo v turistične pasti, lokalne trgovine in restavracije pa postopoma zamenjujejo globalne franšize. Visoke cene nepremičnin, naraščajoči življenjski stroški in vsebinska izpraznjenost mestnih središč meščane silijo k umiku na obronke urbanih naselij: mesta, ki so bila nekoč veličastni simboli bogate zgodovine in edinstvene kulture tako postajajo le še žalostne in izpraznjene kulise množici turistov.

Po kratkem premoru, ko se je med pandemijo covida-19 obseg turizma občutno zmanjšal, se je njegov pritisk sedaj vrnil z novo, še večjo intenzivnostjo. Po podatkih Evropske komisije je namreč število turističnih nočitev že v letu 2023 preseglo raven izpred pandemije. To je še posebej razvidno v najbolj obleganih mestih, kot so Benetke, Barcelona in Dubrovnik. V Benetkah, kjer se tamkajšnje prebivalstvo že dalj časa neustavljivo krči, je, obratno, število letnih obiskovalcev lani naraslo že na skoraj 30 milijonov. To močno presega omejene kapacitete mesta, ki je soočeno z vedno večjimi pritiski na infrastrukturo, ekosistem in tudi družbeno tkivo. V Barceloni trenutno že kar 83 % prebivalcev deli mnenje, da turizem negativno vpliva na kakovost njihovega življenja, s tem pa v njih tli naraščajoča nestrpnost do obiskovalcev. A negotovo je tudi zagotavljanje dolgoročne gospodarske odpornosti, ko mnoge mestne skupnosti stavijo zgolj na strm vzpon te dejavnosti. V Dubrovniku je v letu 2022 kar 85 % vseh prihodkov izviralo iz turizma, zato je mesto sedaj podvrženo nepredvidljivemu vrtincu nihanj v panogi. Brez dvoma turizem pomembno prispeva k splošni blaginji, a se sočasno poraja vprašanje o njegovi dolgoročni vzdržnosti. Evropska mesta so sedaj pred vrati težke naloge: kako ohraniti svojo pristnost in hkrati zadovoljiti potrebe vse večjega števila obiskovalcev.

Očitno namreč postaja, da turistifircirana mesta poleg domačinov odvračajo tudi obiskovalce. Namesto iskrene lokalne izkušnje pogosto naletijo le na sterilizirane podobe stavb, trgov in ulic, kjer prevladujejo mednarodne franšize, trgovine s spominki ter ponudba, ki služi zgolj hipnemu turizmu. Takšna homogenizacija vodi v postopno razvodenenje njihovih zgodovinskih vrednosti in duhovne avtentičnosti. Sodeč po analizah celo popotniki sedaj raje iščejo nove alternativne destinacije, kjer še lahko doživijo izkušnjo pristne lokalne skupnosti in njene kulture. V anketi, ki jo je izvedla Svetovna turistična organizacija, je več kot 70 % vprašanih izrazilo željo po potovanjih, ki vključujejo interakcijo z lokalnimi prebivalci in odkrivanje skritih biserov, ki niso del standardnih turističnih poti. Ta trend opozarja na naraščajoče nezadovoljstvo s hipno, površno turistično ponudbo. Tako se stara jedra, ki so bila nekoč privlačna zaradi svoje dediščine in bogate vsebine, spreminjajo le še v generična središča, kjer se kultura in zgodovina umikata agresivnim komercialnim interesom. To pa vpliva na dolgoročno privlačnost teh mest, ki se sčasoma lahko znajdejo na seznamih destinacij, ki jih turisti pač raje izpustijo.

V letošnji sezoni so množična gibanja proti turistom v Barceloni in na Balearskem otočju postala očitno prisotna in zelo glasna. S protesti in kampanjami skušajo osvetliti številne temne plati panoge ter opozoriti na vsa pomanjkanja in izgube, ki jih s seboj prinaša. Toda ta odpor ni zgolj odziv na prej omenjene neprijetnosti, temveč odseva globlji občutek ogroženosti, ki za zdaj še tiho tli v mnogih posameznikih. Posledice turizma namreč povzročajo močne frustracije in občutek odtujenosti znotraj nekoč tesno prepletenih mestnih sosesk. Po dolgih desetletjih intenzivnih vlaganj v izpopolnjevanje infrastrukture in olepševanje svoje podobe so namreč mesta postala ujetniki lastnega uspeha ter soočena z zahtevno nalogo, kako uravnotežiti spodbujanje rasti turizma z ohranjanjem kakovosti življenja svojih prebivalcev.

Številne mestne uprave zato že aktivno prevzemajo nadzor nad urejanjem turističnih tokov. Z različnimi ukrepi, kot so zvišanje turističnih taks, omejevanje števila obiskovalcev in prepoved kratkoročnega oddajanja nepremičnin, si prizadevajo zmanjšati negativne vplive. S preusmerjanjem obiskovalcev v manj znane, a prav tako očarljive kraje, se, ob razbremenitvi najbolj obleganih točk, poskuša tudi njim zagotoviti zasluženo razvojno pozornost. A za dolgoročno ohranitev avtentičnega značaja mest je potrebno izdelati robustno zaščito mestnih skupnosti; ta bo prebivalcem zagotovila, da bodo lahko, kljub nadaljnjemu razvoju, ohranili svojo identiteto ter položaj v domačem okolju.

Procesa turistifikacije in gentrifikacije namreč pogosto potekata vzporedno in z roko v roki povzročata nenadne ter neenakomerne spremembe, na katere pa lokalni odločevalci trenutno niso dobro pripravljeni. S skrbnim načrtovanjem ter občutkom, prežetim s sočutjem, je potrebno ustvariti priložnosti za cenovno dostopna in kakovostna stanovanja ter poskrbeti za dodaten vnos raznolikih vsebin, ki bodo mestnim središčem povrnile izgubljeno pristnost in živahnost. Ne sme se namreč dopustiti, da se iz urbanih okolij dokončno odtuji ljudi, ki nimajo tako visokega socialnega ali ekonomskega statusa, s tem bi namreč mesta izgubila svojo temeljno vitalnost. Če je urbanistično načrtovanje v zadnjih desetletjih zvesto sledilo naprednim skandinavsko-mediteranskim principom urejanja središč ter mnoge izmed njih predramilo kot prekrasna območja, namenjena pešcem, se sedaj izrisuje še bolj kritična naloga: ta mestna središča ohraniti odprta in dostopna vsem, ne glede na njihov družbeni položaj. Le tako bomo lahko zadržali dragoceno dediščino naših demokratičnih tradicij, ki temelji na spoštovanju, enakosti in skupnosti, ter zagotovili, da mestna središča ostanejo polna pristnega lokalnega vrveža, ki ga tako domačini kot tudi obiskovalci vzajemno iskreno občudujemo.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Vir naslovne slike