Arhitektko Tijo Badjuro sem spoznal leta 2005, ko je Mestna občina Ljubljana pričela s pripravami za obnovo enote vrtca Mladi rod ob Peričevi ulici V Ljubljani. Go. Badjuro smo prosili, da kot avtorica objekta, vodi obnovo. Moj prijatelj Peter Žargi ji je pomagal pri gradbeni fiziki in načrtovanju nekaterih detajlov, z arhitektko Sabino Les Zohil pa sva, pod okriljem podjetja Arhe, sodelovala pri digitalnih izrisih načrtov ter vseh potrebnih administrativnih postopkih, ki jih terjajo tovrstna dela.

Ob začetnemu nezaupanju in njeni skepsi, da s sodelovanjem mislimo resno, saj je bila po upokojitvi vajena vsega drugega kot tega, da bi jo ob obnovah, prenovah in dograditvah njenih številnih objektov (več deset vrtcev samo v Sloveniji), prosili pomoči, nasvetov, ali, bog ne daj, rešitev (res globoko smo arhitekti zakopali etične in moralne standarde), so naši odnosi postajali iz dneva v dan toplejši, tvornejši. Pod njenim vodstvom smo delali kot ekipa, brez zapletov, prijateljsko. Skupaj smo se spopadali s posameznimi odločevalci na MOL, ki so takrat ostro nasprotovali nekaterim njenim rešitvam, npr. vgradnjam lesenih oken, izbiri vlakno-cementne valovite kritine strehe in podobno. Stvari so bile tako zaostrene, da smo se s pismom obrnili na takratno županjo, odgovora nismo prejeli.

Z užitkom smo spoznavali njen način razmišljanja in se učili. Bila je človek z izjemno energijo, pri dobrih petinsedemdesetih letih se je vsak dan, ne glede na vreme, iz Bežigrada v Trnovo pripeljala s kolesom, vedno popolnoma pripravljena, opremljena z risbami, ki jih je ob popoldnevih skicirala za nas- lednji dan. Poznavanje psihologije in potreb otrok, vživljanje v njihove želje, so bili osupljivi, vedno znova je preverjala rešitve, ki bi najbolj ustrezale njihovemu kvalitetnemu bivanju in počutju. Vsaka njena odločitev je temeljila na vsebinskemu premisleku, vsak zato je imel svoj zakaj, projektantske odločitve, od izbire barv prostorov, materialov, velikosti in prepleta gradbenih elementov

in stavbnega pohištva je utemeljevala in zagovarjala s specifičnimi navadami in potrebami otrok, poizkusom razumevanja njihovega mišljenja in sveta fantazij. Potrebna znanja je nabirala z brezštevilnimi pogovori z vzgojnim osebjem, pedagogi, pediatri. Poudarjala je pomen premisleka o lokaciji vrtca, ki naj vpliva na izhodišča načrtovanja. Za vrtce, predvidene v urbanemu okolju, so velike zunanje zelene površine nujne, saj večina otrok živi v večstanovanjskih stavbah in nima neposredne povezave z naravnim okoljem, ki je temeljnega pomena za dober razvoj in njihovo počutje.

Njena razmišljanja, danes splošno sprejeta, so utirala pot sodobni gradnji vrtcev in šol, njeni projekti iz šestdesetih in sedemdesetih letih so bili osnova določitvam norm in pravil za gradnjo teh objektov. Bila je izjemna predstavnica Ravnikarjeve šole, ki je slovensko arhitekturo postavila ob bok najnaprednejših dosežkov stroke v Evropi.

Na koncu tega kratkega sestavka navajam še nekaj njenih misli, ki so danes prav tako aktualne kot pred skoraj dvajsetimi leti, ko jih je zapisala.

»Vrtec mora biti preprosta in razpoznavna hišica, grajena sredi (prostorsko omejenega) naravnega okolja.

»Objekt vrtca morajo otroci poznati kot prostor, ki ga obvladujejo s svojim dojemanjem (ki ni tako obsežno, kot dojemanje odraslega človeka) in s svo- jimi čutili.

»Zagotoviti moramo pogoje, da bodo starši in vzgojitelji v čim večji meri vsakodnevno neposredno sodelovali. Tako bodo usklajeno in učinkovito vplivali na vzgojo svojih otrok in sledili njihovim dnevnim dosežkom.

»Otroke moramo zgodaj naučiti spoštovati naravo in življenje na našem planetu. To pa lahko dosežemo tako, da bomo zgradili vrtec v največji meri iz naših naravnih materialov. Te materiale namreč otroci spoznavajo z opazovanjem, dotikanjem, vonjanjem, poslušanjem …

»Največ osnov za odnos do okolja pridobi otrok prav v prvih (predšolskih) letih svojega življenja. Te osnove pridobiva predvsem s svojimi čutili (in ne s poslušanjem predavanj)! Zato je izjemno pomembno s kakšnimi materiali se srečuje otrok v prostorih svojega vrtca. S tem mu nakazujemo kaj cenimo odrasli. Otrok se po nas zgleduje!

»Če sami cenimo naravne materiale, jih spoštuje tudi naš otrok!

»Moja moralna dolžnost je, da kot avtorica objekta poskrbim, da bo prenova, tako materialno, kot ambientalno, ostala zvesta prvotnim načelom.«

»Danes, toliko desetletij pozneje, je življenje še zaostrilo pogoje bivanja otrok v mestih. Z napačno miselnostjo in kratkovidnimi odločitvami, sami delamo škodo sebi in svojim otrokom. Na primer: opuščamo rabo naravnih materialov, ki jih imamo, na srečo v izobilju. Na vseh področjih, brez potrebnega premisleka uporabljamo umetne materiale, tudi tam, kjer so nepotrebni. Tako že od prvih dni življenja dalje ponujamo otrokom same plastične predmete. Te in podobne umetne materiale v obliki vsakdanjih predmetov in igrač imajo otroci kar naprej pred očmi, dajemo jim jih v roke, te si otroci tlačijo v usta … Brezizrazni materiali, prepojeni z umetnimi aromami, jim ne dajejo občutkov topline in zadovoljstva, kot tudi izkušenj, kakršne jim ponujajo naravni materiali. Umetni materiali so lahko pokvarljivi, lomljivi in imajo omejen rok trajanja. S tem otroke že od rane mladosti dalje, nehote navajamo na potrošniško miselnost in navade: »zavrzi in kupi novo«.

»Pogubnosti in daljnosežnih posledic takih navad se v naprednih evropskih državah že močno zavedajo. Ta spoznanja segajo tudi k nam.«

»Izkustveno smo spoznali poglavitno načelo, ki ga moramo upoštevati pri gradnji objektov za otroke. To načelo, ki ga dosledno izvajamo je, da lahko v take objekte vgrajujemo le tiste materiale, ki so kot vgrajeni, preizkušani v daljšem časovnem obdobju. Šele, ko ugotovimo, da so po več letni preizkušnji v vseh pogledih neškodljivi, jih lahko vgrajujemo v objekte za otroke.«

»Za sodobne materiale, ki jih proizvajalci ponujajo kot tovrstne najboljše izdelke pa izkustveno še ni ugotovljeno, kako se bodo izkazali v praksi, v daljšem časovnem obdobju.«

»Ti materiali so umetno sestavljeni iz različnih komponent. Njihove lastnosti pa se lahko v primeru nepredvidenih pogojev s časom spremenijo.«

»Zato se je nesmiselno odrekati naravnim materialom, če so dostopni in enako ali bolje uporabni kot umetni!«

Napisal: Boris Briški

Arhitektki Rotiji Badjura in njenemu delu smo posvetili malo monografijo v Outsider#30

Outsider #30: Gozd / Rotija Badjura