Pred nekaj meseci sem spoznala arhitektko Antonio Rubić, ki na Nizozemskem prebiva že nekaj let. Po študiju v Ljubljani je do leta 2021 ustvarjala v arhitekturnem biroju Bevk Perović. Leta 2017 je prejela prvo nagrado na natečaju revije Outsider – Muzej nad mestom.
Trenutno dela v OMA, enem izmed vodilnih birojev na svetu, kot arhitektka na različnih domačih in svetovnih projektih. Zanimiva sogovornica svoj fokus usmerja predvsem v strateško načrtovanje javnega prostora, naj bo to realnega ali imaginarnega. V pogovoru sva se osredotočili na preseke med arhitekturo in javnim prostorom ter trenutnimi zanimivostmi v arhitekturnem svetu.

Živela si v New Yorku, Kaštelih, Ljubljani in sedaj Rotterdamu. Kako je to vplivalo na tvoje arhitekturno ustvarjanje? Kje vidiš podobnosti in razlike med naštetimi mesti?

Kadar razmišljam o obdobju svojega odraščanja v nemirnem New Yorku in nato primerjam to obdobje z mediteranskim življenjem, ki je sledilo, lahko rečem, da me je odraščanje v velikem mestu zaznamovalo in oblikovalo moje poglede na načrtovanje mest. Kvaliteta javnega življenja v manjšem evropskem mestu v primerjavi z večjim mestom v ZDA je zame ključna. »Življenje na ulici«, ki sem ga izkusila v evropskih mestih, je prednost, ki je v 90. letih v mestu, kot je New York, manjkala. Takšno ulično življenje doživimo tudi v Ljubljani, ki je po mojem mnenju prijetno mesto za bivanje. Ob večjih premikih 20. stoletja so velika mesta prosperirala, manjša pa pogosto nazadovala. Menim, da mala mesta ne smejo opustiti svoje specifične identitete. Na izzive manjših mest je treba gledati kot na strukturna vprašanja, ki jih obravnavamo v okviru konkretnih strategij razvoja. V nasprotju s tem je Rotterdam popolnoma na novo zgenerirana urbana struktura. V središču so stavbe, objekti v prostoru in ne objekti, ki tvorijo prostor. Urbanizem mesta sledi modernističnim načelom ločevanja funkcij, kar pogosto ne omogoča 24-urnega življenja ulice.

Za svojo magistrsko nalogo na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani z naslovom Idejna zasnova revitalizacije kompleksa bivše tovarne Jugovinil v Kaštelih na Hrvaškem si leta 2021 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kakšni metodi prenove si sledila? Kaj je njen osrednji koncept?

Naloga pretvori tovarniški kompleks Jugovinil v nosilec novega urbanega. Na območju se ustvari nov center – Kaštel Vinil, ki poveže potezo mestnih jeder v zaključeno urbano celoto. Zaradi svojih velikih industrijskih dimenzij ima priložnost, da zadosti potrebi po mestotvornih programih. Ker je mesto doživelo skokovito rast priseljevanja, ni bilo zmožno odgovoriti s primernimi javnimi prostori in infrastrukturo. Projekt izpostavi obstoječe tovarniške objekte kot monumente novega območja ter jih uporabi za skupnostne programe. Dodana nova grajena struktura, napolnjena s stanovanjskim programom in drugo mešano rabo, je ključna za vzpostavitev mestnega življenja na lokaciji. Kot preoblikovanje Dioklecijanove palače v mesto moj predlog reciklira obstoječe tovarne ter z novo strukturo vzpostavi urbano jedro, tovarna postane mesto. Kaštel Vinil je novi center in generator urbanega impulza v mestu, ki pravo mesto šele postaja.

Projekt se navezuje na strateški razvoj javnega obalnega prostora na Hrvaškem, ki se z razvrednotenjem delov obale srečuje od obdobja deindustrializacije. Kaj je po tvojem mnenju v praksi naslednji korak k izboljšavi tovrstne problematike?

Obala Dalmacije je redko poseljena in slabo urbanizirana. Mesta so bila prvič povezana z jadransko magistralo. Eno od vprašanj projekta je, kako bi lahko magistralo aktivirali in jo ponovno vzpostavili kot katalizator novih urbanih impulzov. Pri tem je treba upoštevati, da se na širšem območju pojavlja problematika apartmaizacije, ki ustvarja neskladje v grajenem tkivu, v odnosu med historičnimi jedri in z njimi povezano individualno gradnjo. Obenem veliki industrijski kompleksi ustvarjajo prostorske brazgotine v nedotaknjeni naravi. Prav razvaline nekdanjih industrijskih kompleksov pa predstavljajo skriti potencial območja. Ti so bili nekoč aktivatorji gospodarskih dejavnosti. Že obstoječa infrastruktura lahko postane nosilec novega prostorskega razvoja. Projekt Kaštel Vinil identificira eno od teh točk in njen potencial, saj stoji v neposredni bližini Splita. S specifično zasnovo grajenega tkiva in programsko rekonstrukcijo aktivira celoten Kaštelanski zaliv.

Zakaj si se odločila za delo na Nizozemskem, nisi pa ostala na primer v Sloveniji? Pri kakšnih projektih sodeluješ?

Po študiju sem se odločila za delo na Nizozemskem, ker sem dobila priložnost ustvarjati v arhitekturnem biroju OMA. Prednost dela v tem biroju je, da lahko sodeluješ pri projektih različnih velikosti in namembnosti. Veliko dela je povezanega s strateškim načrtovanjem urbanističnih projektov, ki preko raziskav ustvarijo popolnoma nove smernice namembnosti. To želim raziskovati. Menim, da je kvaliteta vsakega projekta, pri katerem sodelujem, da poskuša znotraj določenih omejitev in zahtev ustvariti nove nepričakovane odnose javnega in zasebnega prostora.

Kateri projekt bi pri tem izpostavila?

Zmagovalni natečaj KaDeWe na Dunaju je eden izmed zanimivih projektov, pri katerem sem sodelovala. Glavna tema je bila, kako vrniti mestu tisto, kar mu je bilo odvzeto – prostor. S svojo notranjo organizacijo stavba snuje čim več javno dostopnih povezav, ki imajo direkten vpliv na komunikacijske povezave znotraj samega mestnega tkiva. Strešni »landscape« stavbe poskuša ustvariti zeleni otok kot nadaljevanje že obstoječe strategije zelenih žepov Dunaja. To ustvarja priložnost za 24-urno dejavno življenje na temu območju. 

Projekt KaDeWe na Dunaju je torej zgradba, ki deluje kot »arhitekturna naprava«. Poleg javnega programa ponuja tudi zelen javni prostor na strehi, ki je neposredno povezan z mestom. S tem pripeljete mesto na drugo raven, ki ponuja nove poglede in doživetja. To me spomni na tvoj projekt »Urban mountain«, kjer povežeš javni prostor mesta vertikalno v zgradbo. Kaj so bistveni elementi dobrega javnega prostora?

Pogosta želja arhitektov je omogočiti čim več javnega prostora, kot protiutež masovni privatizaciji prostora. Za ustvarjanje uspešnega javnega prostora je pomembno, da poizkusimo ustvariti dostopen prostor srečevanja in obenem prostor, s katerim se uporabniki identificirajo. V idejnem projektu »Urban mountain« gre za ustvarjanje javnega prostora v neposredni vizualni povezavi z galerijskim prostorom. Stavba vabi mimoidoče, da se povzpnejo do vrha, kjer se jim odpre pogled na mesto. Tako imajo možnost, da indirektno sodelujejo v razstavi, razstava postane nekaj, kar je javno – dostopno vsem. Pomenska slojevitost projekta temelji na raziskavi tipologije javnega prostora in razstavnih prostorov ter na njuni interakciji.

V zadnjem času je tvojo pozornost pritegnila tudi nova tehnologija v arhitekturi, navidezna realnost (VR). S kakšnimi vprašanji se srečuješ, ko raziskuješ to neraziskano področje? Ali lahko arhitekti s tovrstno tehnologijo usmerjamo družbo v prihodnosti?

V zadnjem času se z razvojem tehnologije srečujemo tudi s prostori, ki nimajo več materialnih razsežnosti. S prihodom tretje industrijske revolucije prihaja do pojava »virtualnega vesolja«. Virtualnost ni nekaj neotipljivega, lahko ima zelo velike materialne učinke. To ilustrira obdobje pandemije, med katero je bila večina človeštva prisiljena uporabljati tehnologijo kot osrednje sredstvo komunikacije. Menim, da imajo arhitekti možnost, da so vključeni v proces, v katerem bi na novo zastavili meje stvarnega in virtualnega. V raziskovanju s kolegom Rokom Smrkoljem sva poskusila odgovoriti na vprašanje, kako zasnovati orodje, ki je del širše strategije povezovanja. Pri zasnovi sva se spraševala, kako bi zasnovali tehnološki vmesnik, ki bi deloval kot povezovalni agent med dvema javnima prostoroma, na dveh različnih geografskih lokacijah, in bi tvoril nov, virtualno združen javni prostor.

Pri tebi doma sem opazila veliko zbirko arhitekturnih knjig. Katero izmed njih bi priporočila bralcem in zakaj?

Zadnja knjiga, ki je prišla v mojo knjižnico, je Loaded Void: City Theory Since 1956. Gre za pregled poteka razvoja urbanizma in njegove prihodnosti. Knjiga pripoveduje o upadu modernizma in nastajanju krajinskega urbanizma. Knjiga označuje prvi korak zavestne analize obstoječega sistema.

Pogovarjala se je: Nika van Berkel
Naslovni portret: Kate Ševo
Lektura: Ana Gruden

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!