Intervju je nastal v času postopne selitve iz najemniškega stanovanja na Taboru v tipskem bloku, ki ga je zelo dobro na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja načrtoval Stanko Kristl, v lastno hišo na Rakovi jelši. Ta čas prehajanja se mi zdi odlična izhodiščna točka za pogovor. Še posebej zato, ker je biro Riba, ki ga je Janja Rupnik Brodar soustanovila skupaj z možem Goranom Rupnikom, specializiran za iskanje rešitev za stanovanjsko problematiko vseh meril. Biro deluje od leta 2009 in je v tem času izvedel vrsto stanovanjskih, zasebnih in javnih prenov, interierjev in hiš. Vse zaznamuje specifičen Ribin pristop, ki bi ga lahko opisali kot pragmatična izvirnost.
Pogovarjava se v stanovanju v večstanovanjskem objektu na Taboru, ki ga je leta 1956 zasnoval Stanko Kristl. Tu kot štiričlanska družina prav udobno bivate na 56 kvadratih. Po današnjih bivanjskih standardih je tloris presenetljiv, čeprav zelo dobro funkcionira. Kako velika je vajina spalnica?
Spalnica ima 6 m2 in je presenetljivo dovolj velika. V njej je le ležišče. Na 56 m2 stanovanja je kar devet različnih prostorov in stanovanje vseeno ni utesnjeno.
Fascinantno dober tloris!
Stanovanje se odpira na sever in na jug v le 10 m široki lameli, kar ga dela zračno in svetlo. Tloris je skozi kabinet in dnevno sobo krožen okoli impozantne opečne stene – konstrukcijski element, ki ga je Kristl v vseh nadstropjih pustil vidnega. Kako moderno! Otroka imata svojo konkretno veliko otroško sobo, poleg tega imamo še ločen kabinet, v katerem lahko prespijo gostje. Kuhinja gleda na cesto in športno igrišče, kar je izvrstno – vidiš, kdo pride in kje se igrajo otroci. V spalne prostore in kopalnico se vstopa skozi prostor, ki ga je Kristl poimenoval umivalnica – umivalnik na hodniku je prepoznavna posebnost vseh stanovanj v teh blokih. Zelo praktično za več uporabnikov hkrati. Potem je ob predsobi še nekakšna shrambna loža, ki se s prelepimi steklenimi vrati v hrastovem okvirju s posebnim mehanizmom odpira in prepušča svetlobo v predsobo. To je najbolj seksi kos stavbnega pohištva.
Bi po današnjih standardih stanovanjske gradnje lahko zgradili takšno stanovanje?
Ne. Na takšni kvadraturi smeš narisati dvosobno stanovanje (torej: starši spijo v dnevni sobi), naše pa je skoraj štirisobno. Pri veliki globini blokov, ki se danes gradijo, seveda ne more biti drugače, saj imajo zelo malo fasadnega pasu. V konkretno tem stanovanju pa ne bi mogli shajati s kvadraturo spalnice, velikostjo in razporedom kopalnice, morda tudi s prehodi. Sicer pa čutim osebno odgovornost, da ta fantastičen načrt bloka prilagodim na trenutne minimalne standarde. Želela bi, če bi g. Kristl dovolil, prepričati nekega javnega ali poljavnega investitorja, da izpelje to lepo racionalno novogradnjo. Problema 30.000 manjkajočih stanovanj pač ne moremo reševati s petičnimi neokusno dragimi vila bloki, v katerih investitorji v neskončnost nabijajo neosvetljene kvadrate, ki koristijo le višanju cene.

Sta kaj iz tega stanovanja želela prenesti v načrt za svojo novo hišo?
Zelo veliko! Na primer to, da iz kuhinje gledam direktno na dogajanje na ulici in igrišču. Tu na Taboru po tekaški stezi tečejo dan in noč, tam pa naša bodoča ulica leži ob PST-ju in tudi tečejo, kar mi je všeč. Potem umivalnik v skupnem prostoru. V pritličju sva ga v novi hiši zavestno prestavila iz kopalnice v vežo, v nadstropju pa poustvarila Kristlovo umivalnico ter poleg mikro kopalnice zasnovala večji odprt svetel prostor s kadjo in umivalnikom, neke vrste »hamam«, haha. Na rovaš tega prostora sva zmanjšala spalnico na minimum, zopet po Kristlu. In prenesla sva tudi prej omenjena steklena vrata v shrambo! A to ne le kot projektivno načelo, ampak kar konkreten, stvaren kos, ki sva ga iz bloka odnesla v svojo hišo. Ko so nad nami prenavljali stanovanje, so na najino začudenje originalna vrata zavrgli, zato sva jih vzela, restavrirala in vgradila v novo hišo.
V to stanovanje ste prišli »začasno«, svoj stanovanjski problem sta namreč želela rešiti dolgoročno in kupila gradbeno parcelo. Kako je bilo s tem?
V mladosti sva verjela v idealistični scenarij – da se ne bova vezala s krediti in da bova ostala svobodna kot ptiča na veji … Tako sva namesto kredita dobila najemnino in se v zadnjih 20 letih odlično seznanila z najemniško problematiko. Vmes sva kot arhitekta oblikovala stanovanja in prenavljala mnoge hiše za naročnike. Pred nekako petimi leti sva izdelala prenovo atrijske hiše v Murglah in videla, kako zelo preprosto je grajena in da mora biti z gradbinskega vidika to dosegljivo tudi za naju! Pozorna sva postala na to, koliko je gradnja zares vredna, torej realizacija projekta z materiali in delom, in opazila, da je prodajna cena na trgu neverjetno visoka, morda trikrat višja. To je bila prelomna točka, ko sva si rekla: »Nimava dovolj denarja za stanovanje, zato si bova postavila hišo!«
Kako sta prišla do nakupa parcele na Rakovi jelši?
Načrtno sva iskala čim bolj ugodno parcelo, na kateri bi lahko gradila, pogoj pa je bil, da s kolesi lahko hitro dosežemo center mesta. Fokusirala sva se na bližino Rakove jelše, ki je bila od nekdaj na slabem glasu, obrobje, v resnici pa je zelo blizu centra in Prul. Hkrati sva iskala nekoga, ki bi se nama pri projektu pridružil, da bi ceno parcele razdelili na pol in gradili dvojček – to je bil najin finančni domet. Našla sva partnerje, skupaj smo sprojektirali zunanje gabarite in potem delno ločeno gradili. To ni način, ki bi bil primeren za vsakogar, ampak je bil v najini zgodbi cenovno verjetno ugodnejši od nakupa dobrega stanovanja v Ljubljani. Res pa je veliko počasnejši in zahtevnejši v smislu energije, dela, prilagajanja.
Kako je potekalo pridobivanje dovoljenj?
Naporno. Eno leto je trajalo samo pridobivanje gradbenega dovoljenja. Potem je bila korona in smo pol leta stali, pred dobrim letom smo začeli graditi. Vse skupaj bo do vselitve tri leta. Gradimo pa leseno hišo, kar že v osnovi postopek pospeši za pol leta.
Vajin pristop je pravzaprav podoben majhni stanovanjski zadrugi.
Da, na neki način smo majhna »Baugruppe«. Pred štirimi leti, ko sva začela pogledovati za parcelami na Livadi in Rakovi jelši, sva vprašala neskončno znancev za skupno investiranje, pa so bili odzivi zelo zadržani: okoliš jim a priori ni bil sprejemljiv. Kako drugače je danes! V zadnjih letih se območje intenzivno ureja in poseljuje in zdaj dobivava veliko vprašanj za takšne skupne stanovanjske akcije, pa tudi nepremičninske agencije naju kličejo, če prodamo hišo, ki niti še vseljena ni.
Kako vidiš vizijo razvoja Rakove jelše v prihodnjih letih?
Nekoč je na fakulteti na primeru Murgel in bližnje Rakove jelše profesor Fedja Košir razlagal, kako se na bogate stanovanjske soseske vedno prilepijo revne. No, ko sva se 15 let pozneje ozirala po tem okolišu, se je že svetila luč na koncu tunela – začeli so urejati ceste, kanalizacijo in drugo. In v urbanističnih planih sem videla, da je mišljeno to območje ob Ljubljanici in Grabnu s pešpotmi in dvema mostovoma povezati s Špico, kar bo močno pripomoglo h kakovosti območja. Nekaj ulic nižje proti obvoznici gradi stanovanjski sklad po načrtih Nava arhitektov veliko stanovanjsko sosesko, ki bo vzpostavila neko svežo, trdno oporno točko v prostoru. V eni od ulic se predvideva tudi stanovanjska zadruga. Območje Livade potrebuje le še dober javni program in nekaj mešane rabe, pa bo res prijetno.
Vajin primer kaže, kako z racionalnim proračunom v Ljubljani rešiti stanovanjski problem, vendar pa sta poleg veliko talenta, iznajdljivosti ter arhitekturnega znanja in poznavanja postopkov gradnje vložila tudi zelo veliko časa. Bi vajin pristop lahko služil kot vzor reševanja stanovanjskega problema v Ljubljani?
Nikakor nočem, da bi najin primer kazali kot vzor. Mislim, da je nedopustno, da je priti do lastnega doma tako zelo težko. Nereguliran trg to osnovno dobrino – dom – sprevrže v življenjski projekt odrekanja ali pa ga finančno prenese na pleče (starih) staršev in strašne zakreditiranosti. Ko to omenim premožnim, ki tega problema nimajo, se pridušajo, češ, saj lahko kupiš stanovanje v, recimo, Pivki. Prosim? Naj postane Ljubljana mesto za petičneže in vsa luksuzna stanovanja, ki se zdaj gradijo, le hiše duhov, ker v njih stanovanja kupujejo nesramno premožni za investicijske špekulacije?! V resnici potrebujemo le nova, uporabna, cenovno dostopna stanovanja za vse prebivalce mesta.
Kakšne so arhitekturne posebnosti vajine hiše?
Najprej, želela sva cenovno dostopno hišo. Sama sem poleg južnega privatnega atrija želela še večjo vhodno verando na ulično stran, zato smo hišo zarezali tako, da imam zdaj pogled iz kuhinje na ulico. Znotraj je razpored prostorov po prerezu zelo dinamičen, višina stropa skače. Materiali so (kolikor se pač da za razumno ceno) ekološki: les, nekaj je gline, preostalo pobeljeno, izolacija je v večini celulozna. Želela sva uporabiti veliko zdrave pameti in malo manj tehnologije, kar pa je po svoje težko – gradbinska praksa se nama je upirala.
Uvajata zelo zanimiv sistem naravnega prezračevanja.
Tak sistem sem nekoč zasledila v nekem afriškem projektu, v katerem so v tla pod hišo speljali zrak, preden je ta vstopil v hišo, kar je temperaturo poleti znižalo za pet stopinj. Zdaj sva precej pionirsko razkopala 20 m vrta, vanj postavila cevi za kroženje zraka, da se bo v njih zrak poleti ohladil in segrel, ter v hiši napravila razvod v vsako sobo posebej. Na najvišji točki odpadni zrak odvajamo ven. To je res eksperiment. Pa odpiranje najnižje ležečega okna v pritličju in najvišjega okna na galeriji, ki hišo prezračita v petih sekundah, imava nastavljeno na časovnik in elektromotor, da je tudi ponoči lahko svež zrak.
Precej avantgardna oziroma retro je tudi ena rešitev akustike, kajne?
Pri leseni hiši je udarni zvok med etažama težko zadušiti. Akustik Sašo Galonja nam je svetoval, da na golo etažno leseno ploščo CLT stresemo okoli 5 cm peska – navadnega peska! In potem čez položimo izolacijo in estrih. Pesek smo res sami s prijatelji z vedri v rokah znosili v nadstropje in delavci so najine prijateljice, ki so prišle v petkah, gledali, kot da niso pri pravi. Da česa tako čudnega niso videli še nikjer. No, stvar izvrstno deluje in še fino je bilo malo delati skupaj. Veliko sva tudi reciklirala z naših gradbišč – ampak to je že bolj stvar interierja, ki šele pride. Na kratko – upamo, da bo naša hiša okoliščin praktična, udobna in humorna, predvsem pa bo rešila naš stanovanjski problem.
Je hiša všeč prijateljem arhitektom?
Najina hiša res ni pretenciozna – zelo se otepa lažnega razkošja – in na zunaj ne moreš mimo njene socialistične konotacije s položno dvokapno streho, pa še napušče ima. Da bi se skoraj morala opravičiti kolegom arhitektom … Ker je tako zdravorazumsko navadna, so glede zunanjosti previdno tiho. V interierju pa hvalijo njeno organskost in dobro izkoriščenost, večnivojski razpored, visok strop v dnevni, nizek v kuhinji, ovalen tuš, kad pred krošnjo drevesa, ločen prostor na ulični strani za potencialni biro ali drugo nepredvideno uporabo. Prostornost jih preseneti. Ta moment sva že malo utrujena, ker veliko delava tudi sama. Prijateljica, ki jo zelo cenim, je rekla: »Janja, nič ne bi spremenila!« Prijatelji in družina, ki nama pomagajo, so res nepogrešljivi. Gradnja hiše je ultramaraton in vsak obisk je veselje za naju.
Kaj je sicer glavna tema biroja Riba? Je to ta zdravorazumska praktičnost, a še vedno v okvirih meril sodobne arhitekture? Kaj lahko naročnik od Ribe pričakuje, za razliko od drugih birojev? Kaj je vaša specifika?
Naša tema je stanovanjska problematika (novogradnje in prenove), poleg nje pa tudi vse vrste prenov, tudi javnih objektov. Specifika pa, da znamo prostor res dobro uporabiti, usmeriti in izpopolniti. Noben kvadrat ne gre v nič. Včasih tudi ne sledimo naučenim arhitekturnim izhodiščem, pa tudi če je forma kje bolj organska in se kak hodnik ne konča v neskončnost. Želiva, da je arhitektura, četudi je izhodišče minimalizem, malo humorna. Da ni vse samo bleščeča perfekcija: prostor nas mora pobožati, povezati. Kakšna nepredvidena ponovna raba, predelan star kos, reciklirana okna, nepričakovana barva, prehod na neobičajnem mestu … vrhunski prostor, ki kljub izpiljenosti ni sterilen.
Namig na romantiko, preden pridemo do kiča?
To delava. Aha, naša posebnost je še, da naročniki ob vselitvi dobijo ribo za v novo pečico! Če nas povabijo.
Koliko vama pomeni arhitekturni koncept?
Strogi koncept se prevečkrat izkaže za nečloveškega. Vseeno pa menim, da mora imeti vsak prostor nekaj posebnega, da moraš čisto v vsakem projektu poiskati lastno, originalno specifiko, vedeti moraš, kaj je poanta hiše ali stanovanja, javnega objekta. Na skici, ob maketi, velikokrat še celo na gradbišču vztrajava pri močnem karakterju projekta. Prostori, ki jih ustvarjava, so zelo živi. Polovica vsega, kar delava, so interierji in prenove stanovanj ter hiš in interier resnično ni preprosta naloga. Če napolniš prostor z drago opremo in slediš podobam s Pinteresta, to vse skupaj ne vodi nikamor. Ko gledam 20 let stare fotografije ambientov, se na prvi pogled zdijo popolnoma zastareli. Če jih malo bolj zares proučiš, pa ugotoviš, da se v teh letih ni tako spremenila arhitektura, ampak arhitekturna fotografija. »Slovenska arhitektura je obsedena s formo in detajlom, ambient in eksperiment pa sta v okviru običajnega,« je rekel Dešman. Strinjam se s to kritiko. Želiva delati drugače, tako zelo, da si kdaj rečeva, da to ni več čista arhitektura.

Kje naročniki izvejo za vaju?
Tu največ pomenijo mediji. Vidijo objave in naju pokličejo. Pa seveda ustna priporočila zadovoljnih strank in uspešne realizacije na terenu. V grobem imamo dva tipa zasebnih strank – v mestu so to običajno dobro situirani naročniki, ki želijo ekskluzivne (angl. highend) prenove stanovanj. Na podeželju pa bodoči lastniki hiš, kjer so sredstva veliko bolj omejena, idealizem pa večji. No, sva pa pred kratkim zmagala na internem natečaju za prelepo vilo na avstrijskem Koroškem, tam sva si pa kar privoščila.
Še praktično vprašanje. Koliko glede na vajine izkušnje projektiranja za naročnike in zdaj zase stane hiša? Cela hiša, s parcelo in vsem drugim vred?
Če govorimo o minimalni ceni, si nekje na vasi lahko lepo hiško brez kleti in s skromno kvadraturo (glede na povprečje) pred tremi leti zgradil za 200.000 evrov, pod pogojem, da si se delno sam angažiral, spretno izbiral izvajalce in kupil relativno ravno parcelo za na primer 30.000 evrov. Danes pa so cene gradnje že višje – 1.000 evrov/m2 ni več mogoče. Bolje je računati 2.000 evrov/m2 hiše, pa dobimo grobo ceno za celoten investicijski paket z ugodno parcelo in njeno infrastrukturo vred.
Komu bi dala sprojektirati svojo hišo, če je ne bi naredila sama?
Ateljeju Ostan Pavlin – tisti mini prizidek oziroma steklenjak na vrtu hiše na Viču me je v zadnjem času v našem prostoru najlepše pobožal. Stanovanjski blok, v katerem bi stanovala, ko se naveličam hiše, pa bi dala projektirati Stanku Kristlu, seveda!
Pogovarjala se je: Nina Granda
Foto: Jana Jocif
*
Intervju je bil objavljen v Outsider #28: Novi začetki / Intimni svet risb Edvarda Ravnikarja (december 2021) Na spletu le izjemoma objavimo vsebino iz tiska. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, Outsiderjeve spletne in tiskane vsebine. Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected] Hvala!
One Response
Ta intervju sijajno povzame probleme, pa tudi rešitve. Bravo za zdrav razum, Janja Brodar! Hiško bi pa tudi jaz naročil pri Ostanu, če ne pri Nini.