Starejši kot sem, bolj se zavedam lepote naključja, da sem na svet prišel ravno v času in na kraju, kjer je v zgodnjih 90. letih simbolično umiral stari bipolarni svet in se ob »koncu zgodovine« rojeval novi multilateralni, multikulturni svet. Biti rojen v deželi, po kateri je v zadnjih 200 letih marširalo toliko zgodovinskih akterjev kot le redko kje, kot potomec ljudi, ki so v enem življenju doživeli vse od avstro-ogrske, italijanske monarhične, fašistične in nacistične pesti do začasne zavezniške okupacije, socializma, kasnejše demokratizacije, evropeizacije ter globalizacije, človeka preprosto prisili k razmišljanju o sebi v relaciji do Zgodovine. Vse te kolektivne travme in ekstaze so usodno pregnetle duše in telesa ljudi, ki poseljujejo ta prostor. Širši kulturno-zgodovinski kontekst izpostavljam, saj je ključen za razumevanje obmejne kreativnosti, ki je predvsem v 80. letih na krilih permisivnega obmejnega režima doprinesla k razcvetu goriške glasbene scene. Srečo sem imel, da sem najprej kot mulc, kasneje pa kot najstnik in študent goriško sceno doživel v zadnjih izdihljajih njene najbolj vitalne dobe, preden se je začela stagnacija, ki je zaznamovala zadnja leta.

Že kot najstnik sem čutil, da pripadam nekemu kontinuumu goriške alternativne kulturne scene. Zame formativna glasbena anekdota je bilo dejstvo, da so imeli Nirvana dogovorjen nastop v Zadružnem domu na Humu in da bi morali Kurt, Dave in Krist prenočiti pri organizatorju koncerta Franju Polancu (streljaj od mojega doma!), a so vmes izdali album Nevermind in ostalo je zgodovina (so pa leta 1992 nastopili v sosednjih Miljah!). Polanca izpostavljam kot enega ključnih akterjev kluba Strelišče na Dobrovem (ob Ernestu Žnidaršiču, Zlatku Kaučiču in drugih), saj je bil za generacijo mojega brata (letnik 1985) pomemben člen pri prenosu vrednot alter scene 80. let na njihovo in kasneje mojo generacijo. Podobnih anekdot je na pretek. Kalifornijske punk rock legende Nofx, najljubši bend prve polovice mojega življenja, so recimo po nastopu na Humu leta 1992 dejansko prenočili pri Franju. Laibach pa so leta 1986 v isti dvorani imeli prvi nastop na domači grudi po letu 1983, saj so bili vmes zaradi prepovedi aktivni predvsem v tujini. Avantgardo, ki je bila v prestolnici prepovedana, je odprtih rok sprejela ruralna alter scena! V intervjuju s še enim protagonistom goriške glasbene scene iz šempetrskega kluba CRMK, Borutom Bašinom, ki nas je mnogo prezgodaj zapustil pred kratkim, pa sem izvedel, da so goriški pankerji že leta 1981 v Gorici gledali punk ikone Dead Kennedys.

To so le fragmenti obmejne popkulturne zgodovine. Poslušanje teh anekdot je bilo za mojo ljubezen do alter muzike usodno. Spoznal sem, da prihajam iz ruralnega okolja, ki je zaradi specifične zgodovine in bližine meje nenavadno svetovljansko. V debati s sokrajanom, mednarodno priznanim jazz bobnarjem in pedagogom Zlatkom Kaučičem, sem izvedel, da so bili »streliščarji«, ki so v 90. letih v ruralnem mikro klubu poleg punk in drugih koncertov gostili številne free jazz dogodke, krivi, da so tudi v Ljubljani odkrili free jazz. Tovrstne anekdote, čeprav morda šale, so povedne, saj na glavo obračajo aktualno dojemanje relacije center–periferija, pri katerem ljudje iz obrobja kot zadnji papki odkrivajo napredno urbano kulturo iz centra. Ni bilo vselej tako, je pa centralizacija v zadnjem desetletju res precej doprinesla k poslabšanju glasbene kulture na periferiji.

Bedno mi je ob misli, da smo goriški milenijci v srednješolskih letih odraščali v povsem neprimerljivih razmerah, ko gre za odnos do glasbe, klubov in nočnega življenja. V vaških mladinskih sobah smo prirejali koncerte in obiskovali klub Strelišče, kjer sem nabral prve izkušnje pri organizaciji dogodkov. Imel sem priložnost, da zajebam in od tega nekaj odnesem, s čimer mlajše generacije žal ne razpolagajo več (Strelišče je tu sicer svetla izjema, saj klub trenutno vodi nova generacija). V gradu Vipolže (današnji Vili Vipolže), dolgoletnemu središču goriškega nočnega življenja, smo se redno udeleževali koncertov in v čezmejnem duhu spoznavali somišljenike iz Furlanije – Julijske krajine. Streljaj čez mejo je v Ločniku obratoval Pieffe Factory, klub svetovnega slovesa, kjer sem doživel nastope nekaterih kultnih metal, hardcore in punk bendov. Da je bila Nova Gorica takrat res evropsko mesto, potrjuje dejstvo, da je imela celo skvot Ideal, kjer je samoorganizirana skupnost prirejala punk in druge koncerte. S kolegi smo vikende preživljali v goriškem klubu Mostovna, ki je bila takrat štab slovenske metal in hardcore scene. Večino prijateljev iz Nove Gorice in okolice sem spoznal prav tam. Vpet sem bil v socialno mrežo, ki je imela velik vpliv na mojo kasnejšo poklicno pot. Povedno je, da ob občasnih obiskih Mostovne danes videvam iste obraze, med katerimi pogrešam mlajše generacije. Danes o Mostovni ne moremo več govoriti brez občutka zagrenjenosti, saj je odsotnost vizije pri upravljanju kluba v zadnjih letih doprinesla k skoraj popolnemu zatonu goriške alter scene. Iz trenutne zagate se lahko izbezamo le z dolgoročnim, strateško zasnovanim načrtom revitalizacije prostora. Poudariti pa moram, da so bili zgoraj izpostavljeni klubski prostori le del bogate regionalne scene, saj smo koncerte obiskovali tudi v Tolminu, Ajdovščini, Zelenem gaju, Sežani in Ilirski Bistrici. Komur je ugajala komercialna glasba, pa je lahko izbiral med diskotekami, kot so Vertigo (Ajdovščina), Square (Kromberk), Marco Polo (Nova Gorica), ali pa je obiskal kak italijanski klub.

Goriško mrtvilo zadnjih let moramo postaviti v širši kontekst. Podobni trendi, kot so zamiranje mikro scen, samoniklih klubov in neodvisne glasbene produkcije, so značilni za celotno Evropo. Organizacija glasbenih dogodkov je postala precej zahteven, s koronakrizo pa tudi drag posel. S tem se vse bolj ukvarjajo le še izkušeni organizatorji ali tisti, ki imajo močno finančno zaledje ter komercialno programsko politiko, kar se odraža v zatohlosti glasbene ponudbe. Idealizem naredi-sam, ki je dolgo poganjal sceno, je klonil pod težo neoliberalizma, ekstremne birokratizacije in centralistično usmerjene nacionalne kulturne politike. Toda prav v luči EPK-ja je nujno, da svojo bogato glasbeno dediščino ponotranjimo, jo smiselno umestimo v širšo evropsko perspektivo in se dokončno zavemo, kaj vse smo nekoč imeli, kaj smo vmes izgubili in kaj potrebujemo v prihodnosti. V času socializma je na križišču v Gonjačah v Goriških Brdih stal legendarni grafit »vsak patk disko«, ki je ga v 80. letih napisal Dušan Matjac in je ljudem sporočal, da je na Humu plesišče. Po obnovi križišča je bil uničen, zato so ga nostalgiki obnovili tudi na novem zidu, a deluje zdaj precej bolj žalostno, kot nekakšen epitaf padli glasbeni sceni. Če Nova Gorica kot bodoča prestolnica kulture 40 let kasneje ne ponuja niti tistega, kar so na področju nočnega življenja in glasbe na podeželju imeli moji starši, jo lahko zares jemljemo resno?

Predstavniki generacije Z so v zadnjih letih odrasli v nekakšnem kulturnem vakuumu, kjer je goriška alter scena tonila v pozabo, koncertna ponudba se je vidno skrčila, nekateri klubi so zaprli vrata, nočnemu življenju pa so zavladale brezobrazne masovke, kjer staro in mlado pleše ob ritmih tistih parih vsem znanih imen. Situacija pa vseeno ni tako kritična. Talentov in ljubiteljev glasbe, najsi gre za društvo Zvočni izviri, šolo Kombo ali festival Brda Contemporary Music Festival Zlatka Kaučiča, pionirski čezmejni festival Glasbe sveta in druge koncerte v produkciji KUD Morgan, elektronski serialki Reload in Analogue/Digital ter različne goriške glasbenike in skupine (Pigs Parlament, Kavasutra, Eating Sports, Etceteral, Lintver, Black Ripper, Fresh Hip Hop Movement itd.), je na srečo dovolj. Imamo tudi številne italijanske iniciative, kot so Circolo Controtempo, Dobia Lab in druga društva, ki podobno entuziastično doprinašajo k obmejni glasbeni kulturi. Če okoli 35 tisoč prebivalcem MO Nova Gorica in 13 tisoč prebivalcem Gorice prištejemo še ljudi iz okolice, postane jasno, da živimo na območju z ogromnim potencialom, saj je kritične mase več kot dovolj. Le mobilizirati jo je treba, in EPK 2025 je morda edina priložnost za zasnovo dolgoročne strategije za razvoj glasbene kulture na obmejnem območju. Ko gre za koncertno ponudbo, je potrebno začeti razmišljati o enem samem kulturnem prostoru, saj je glasba ena redkih umetniških form, ki presega vse jezikovne bariere.

Ideja, da bi pod Trgom Evrope stal klub, ki bi mejil na obe državi, se v tem kontekstu zdi skoraj preveč idealna, zato je verjetno tudi projekt padel v vodo. Trenutno skratka manjka predvsem primeren prostor, kjer bi lahko obmejna glasbena kreativnost zaživela na enem samem mestu, kar je tudi eden od pogojev za obstoj kakršnekoli scene. Jasno je, da se nobena scena ne rodi in zaživi kar čez noč. Glasbene okuse je potrebno priučiti s kvalitetno kuriranimi programi, ki ljudi spodbujajo k radovednosti in odprtosti. Ko imaš enkrat publiko, jo je nujno negovati in je nikoli podcenjevati. Ko pa imaš prostor, publiko in glasbenike, imaš tudi vitalno glasbeno sceno.

Napisal: Jaša Bužinel, glasbeni novinar, urednik in didžej
Naslovna slika: dva plakata za koncerte v klubu Strelišče na Dobrovem

*

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!