SADARVUGA intervju EPK distrikt-naslovna-3
Boštjan Vuga: Mesto potrebuje čim več plasti

Z arhitektom prof. Boštjanom Vugo iz projektantskega biroja Sadar + Vuga smo se pogovarjali ob objavi medijskega sporočila, s katerim so v biroju javnost obvestili o prostorski strategiji, ki so jo v sklopu priprav na evropsko prestolnico kulture 2025 razvili za Mestno občino Nova Gorica v obmejnem prostoru v sodelovanju z drugimi akterji. V pogovoru smo se kritično dotaknili neuspešnega mednarodnega natečaja za Trg Evrope (Piazza Transalpina), začetnega optimizma, procesa priprave strategije ter trenutne situacije priprave projektov in odpiranja gradbišč dobro leto pred začetkom EPK. Ob tem se je odprl niz vprašanj o prostorskem in družbenem razvoju, ki se porajajo ob projektu, kot je EPK, s tem pa pogled usmerili tudi širše – na vlogo in orodja arhitekta v urbanističnih procesih danes.

 

Začel bi z vašimi besedami iz izjave za javnost: kako lahko EPK vpliva na prostorski razvoj mesta – oziroma kako bo spremenil tok razvoja obeh mest?

Boštjan Vuga: Najprej še nekaj besed o izjavi sami: odločili smo se pripraviti izjavo za javnost, ki bo razjasnila vse, kar je bilo do sedaj nepovezano. To je zgoščena, elaborirana, kronološko podrobno opisana verzija naše prostorske strategije.

Hoteli smo podati sporočilo, da pravzaprav brez aktivnosti našega biroja nič od tega ne bi bilo tako, kot je. Nekdo je moral dati iniciativo in kretnico premakniti od tega, da se pozida Trg Evrope – kar se je po izvedenem natečaju izkazalo za nerealno opcijo –, do tega, da se ta moment izkoristi za večji uvid v razvoj teh dveh mest in se naredi prostorska vizija.

Da se sploh lahko zgodi taka napaka na mednarodnem natečaju, torej, da je izbrani projekt izredno zanimiv, vendar neizvedljiv, je po mojem mnenju sramota za stroko. Poleg tega je natečajno nalogo pripravljal nekdo, ki se ne zaveda, kaj dejansko pomeni potegniti kanalizacijsko cev skozi dve državi, ki ni niti preveril, kaj pomeni graditi eno stavbo v dveh državah, z državno mejo po sredini notranjosti stavbe. In ta utopična ideja je potem vodila do tega, da je projekt eno leto pač plaval v zraku – zaradi čisto operativne nezmožnosti torej.

Natečajni predlog Sadar + Vuga iz leta 2020 za ureditev Trga Evrope/Piazza Transalpina

 

Trg Evrope – od mednarodnega natečaja do novega tlakovanja

Sodelovali ste že na natečaju, kjer ste prejeli 3. nagrado. Kako pa je potem prišlo do vašega sodelovanja z občino?

Naj se najprej vrnem k osnovnemu vprašanju: namreč, kaj EPK sploh je – zakaj naj bi bil EPK sploh pomemben. Goriški EPK 2025 je pomemben, ker je to kulturna prestolnica dveh mest ob meji. Vemo, kako je Nova Gorica nastala, kakšna je relacija do stare Gorice, kaj se je dogajalo z mejo. In ko smo razmišljali o tem – prvi razmislek je bil že ob natečaju za Trg Evrope –, se nam je zdelo, da naj bo EPK samo trigger (sprožilec, op. a.), samo določen trenutek v času, do katerega se v mestu izvedejo projekti, ki so osnova za razvoj mesta v prihodnje.

Torej drugače kot npr. v Gradcu, kjer je bil EPK določen kot moment, do katerega morajo biti zgrajeni novi objekti, ki bodo posebni in bodo signalizirali kulturno prestolnico in značaj tega mesta. Mi pa smo rekli, naj bo EPK samo moment, ki določi območje okrog tirov za hub (vozlišče, op. a.) – kot tisto, kar bo odprto in bo povezovalo obe mesti. Razlika je torej v tem, da naj se EPK ne »ponaša« z novimi objekti, ampak naj izkoristi potencial obstoječega in deluje kot zaganjač prostorskega razvoja.

Sadar+Vuga: prostorski aspekt EPK GO! 2025

Če prav razumem, torej mislite, da strategija »malega Bilbao efekta« ne deluje več?

Ne deluje več – in tudi ni potrebno, da bi. Bilbao efekt je danes znotraj sodobnega prostorskega in družbenega razvoja in razmišljanja o trajnostnosti nepotreben. Ne rabimo več »vau efekta«, da lahko določene stvari sprožimo in peljemo naprej. Mislim, da je poplava vizualnih informacij danes popolnoma drugačna, kot pa recimo pred 27 leti, ko si v bistvu rabil močan in zapomnljiv in medijsko stimuliran imidž, da je postavil mesto na zemljevid. Danes tega ne rabiš več, ker se mesto lahko razvija skozi produkcijo, ki je bistveno bolj uglašena z obstoječim okoljem. In to je bilo tudi vodilo že pri natečaju – kar smo predlagali, je namreč ponovna uporaba prevelike stavbe železniške postaje in trga pred njo.

Na kakšen način konkretno torej EPK postane sprožilec?

Točno na način, da lahko izkoristiš ves potencial, ki ga ta prostor že ima. Prostorski in materialni potencial torej v tem primeru sprožiš s tem, da v železniško postajo postaviš – tak je bil predlog naše natečajne zasnove – središče dogajanja EPK. Obstoječo zgradbo, ki je sinonim povezave in kolektivnega spomina obeh mest, torej uporabiš kot nosilec vsebine EPK, jo naseliš z vsem, kar kulturna prestolnica potrebuje. Ko se je izkazalo, da to ne bo mogoče, smo predlagali, da prenovimo samó pritličje in omogočimo, da se po letu 2025 lahko znotraj naseli univerza, ki kot inštitucija spet lahko »proži«.

Celoten naš doprinos, če lahko zaokrožim, je bil torej v tem, da smo poskušali razumeti delovanje različnih akterjev na meji – od občine, univerze, EPK in železnice do seveda prebivalcev tega območja – in to na nek način kanalizirati v obstoječe objekte in v sproščen prostor, ki bo nastal po odstranitvi tirov.

Širše območje prostorske strategije

 

Pa je to edina možna lokacija za tak sprožilni moment na stiku obeh mest?

To je dobro vprašanje. Glavni dosežek našega delovanja je bil premik pozornosti s samega trga na širše območje. Torej premik od Epicentra pod samim Trgom Evrope do tega, da je Epicenter celoten EPK distrikt, ki zajema ves obmejni pas od mejnega prehoda Solkan do Rožne Doline. Tam, kjer je bila meja, ki je ločevala, naj bi torej zdaj postalo območje – ne novega centra, ampak tistega, česar ne v stari ne v Novi Gorici danes ni – torej prostora za povezovanje med znanostjo, umetnostjo, mobilnostjo, kulturo in prostim časom.

Na tem mestu imamo zelo zanimivo, specifično situacijo: glavna železniška postaja, ki je bila zgrajena za staro mesto in se obrača proti njemu, je ostala od njega odrezana z mejo in je pripadla novemu mestu, ki pa mu kaže hrbet. Kako ste poskušali nagovoriti to slabost v odnosu do obeh mest?

To je bilo spet eno od naših izhodišč. Namesto da bi poskušali graditi nov objekt na meji, kar se je izkazalo za nerealno, smo s podhodom pod prenovljenimi tiri – torej z dvema spuščenima trgoma, »vrtačama«, kot smo ju poimenovali – poskusili trajektorijo povezave iz enega mesta v drugega, torej iz centra Nove Gorice v center druge Gorice, speljati mimo postaje. Postaja bo še vedno imela dve strani, toda pomensko se bo prostor zaradi teh dveh spuščenih trgov povezal – raztezal se bo iz enega mesta v drugega. Vrtači s podhodom bosta dejansko omogočili dostop do peronov, preden sploh prideš do stavbe železniške postaje. Tako bo imela postaja dve »vhodni fasadi«, iz centra Nove Gorice in seveda originalno s Trga Evrope in dalje do centra Gorice.

Sadar + Vuga, Železniški podhod v Novi Gorici, tloris
Sadar + Vuga, Železniški podhod v Novi Gorici, »vrtača«, vizualizacija

 

Kaj bo torej razen postaje povleklo prebivalcev obeh mest v ta prostor po letu 2025?

To je pravzaprav vprašanje za tiste, ki bodo tam predvideli aktivnosti. Gre pa za to, da se bo bivše skladišče obnovilo in postalo prireditveni prostor, da bo tu vzpostavljena najbližja povezava med obema centroma, tako za pešce kot za kolesarje, da naj bi v eni od obstoječih stavb uredili gostinski program, pa seveda večja mobilnost in frekvenca vlakov … To bo gotovo dvignilo impulz na tem območju.

Zares pomemben dosežek teh delavnic pa je, da so na to območje pripeljale Univerzo Nova Gorica. K temu smo stremeli in prepričevali vse ostale deležnike v teh razgovorih – torej občino, SŽ, državo, EPK. Da bodo torej objekti, ki bodo leta 2025 v uporabi za EPK, po tem naseljeni s programom univerze: to so torej rektorat v železniški postaji, akademija in raziskovalni prostori v skladišču in novi fakultetni center na pridobljenem območju odstranjenih tirov. Če se bo to zgodilo, potem bo to gotovo zelo močen moment: pripeljati univerzo na stičišče, kjer danes ničesar ni. Univerza je namreč dejavnik, ki rabi prostor srečevanja, učenja, raziskovanja. In tako postane ta prostor tisto, kar je popolnoma novo – novo, ampak znotraj vsega obstoječega.

Prostorski prikaz ožjega območja prostorske stratregije EPK Distrikt

 

Kako daleč pa je ta vizija na ravni politike univerze?

Ker je Univerza v Novi Gorici privatna inštitucija, ne morejo kandidirati na javnih razpisih, tako kot recimo javne inštitucije, npr. Univerza v Ljubljani. Prišli smo tako daleč, da se je vzpostavila povezava med Mestno občino Nova Gorica, ki bi bila najemnik postajnega poslopja, in DRSI oz. Slovenskimi železnicami, ki bi te prostore naprej oddajale rektoratu Univerze. Podobno velja za skladiščni objekt. Glede novega fakultetnega centra pa je seveda vse odvisno od Univerze same, kajti tukaj se lahko oni sami pogovarjajo z DRSI in o odkupu zemljišča.

Če oziroma ko se bo zgodilo, da bo Univerza prišla v ta prostor, potem bomo dejansko lahko rekli, da je bil EPK sprožilec urbanega razvoja Nove Gorice.

Zato, ker je sprožil razpravo o tem.

Ker je sprožil razpravo in ker je sprožil dejansko selitev univerze. Univerza namreč razmišlja, ali se bo selila v Vipavo ali Ajdovščino ali celo v staro Gorico … Univerza išče svoj prostor v mestu. To pa bi bil tip zelo sodobnega univerzitetnega kampusa, ki je v mestu, naseljuje obstoječe objekte, je totalno povezan z vsemi mobilnimi sredstvi, se nahaja na stičišču dveh držav, dveh zgodovin, dveh mest. Če se to zgodi, potem je novi univerzitetni hub tisto, kar ostane od EPK 2025.

Ko razmišljamo o EPK, ki govori o brezmejnosti, se vedno znova postavlja vprašanje sodelovanja. Na kakšen način se sodeluje z drugo Gorico v okviru vaše razvojne strategije in kje je mogoče še neizkoriščen potencial za to?

Če naredim malo samorefleksije: ko smo začeli aprila 2021 delati na tem z vso to metodologijo delavnic, sem bil dosti bolj optimističen. Mislil sem, da bo to dejansko vzpostavilo ne samo vsebinsko, ampak predvsem komunikacijsko in operativno strategijo, kako v štirih letih od ’21 do ’25 zadevo res speljati naprej. In prvo leto je ta strategija kar delovala. Kar smo naredili, smo predstavljali tudi na italijanski strani.

Kdo je bil sogovornik z njihove strani?

Občina Gorica, EZTS in tudi železnice, postajni trg na njihovi strani je namreč ostal v lasti italijanskih železnic.

Začetni optimist sem bil tudi zaradi tega, ker so razširjene delavnice po pol leta zajele še ves zeleni del in so bile tudi organizirane v okviru MONG, prisotna je že bila tudi univerza … Prisoten je bil nekakšen momentum, ki je kazal, da napredujemo.

Močen začetni pozitivni dejavnik je bil, da je večji del območja EPK distrikta v lasti Republike Slovenije – torej prostor železniške postaje Nova Gorica. Na nek način smo takrat inicirali, da se je pripravila projektna naloga za prenovo celotnega območja železniške postaje Nova Gorica s postajnim poslopjem. Lastništvo železnice in pripravljenost SŽ, da se tukaj dejansko nekaj naredi, je tudi pognalo občino naprej. Mislim, da bi bil manj optimističen, če bi bilo to vse v lasti občine, ker bi to pomenilo, da se župani in kader menjajo, in bi se iz tega manj izcimilo. Odločitev, da gre železnica v zmanjšanje tirne harfe s 17 na 6 tirov in da se uredi izvennivojski prehod – podhod ter da se to izvede do leta 2025, je bila takrat ogromna odločitev.

Pa je ta namera na njihovi strani obstajala že prej?

Obstajal je predlog iz leta 2011, vendar je bila ta namera spodbujena z delavnicami. In zato je potem projektna naloga železnice (septembra ’21) že vsebovala december ’24 – torej datum, vezan na EPK – kot datum zaključka projekta. To je bil kar uspeh.

Se pravi: na delavnicah ste skupaj posedli vse deležnike v tem prostoru, da so ugotovili, kaj sploh imajo v tem prostoru.

Drži, in to je bilo prvič, da so se ti deležniki skupaj usedli za eno mizo.

Tako so se sploh začeli pogovarjati. V tem trenutku so vsi kar optimistični – toda mislim, da se vse skupaj vseeno dogaja eno leto prepozno. Za skladišče in za stavbo Super osmica se recimo šele delajo projekti. Zdaj, 14 mesecev pred začetkom EPK, je edina stvar, ki me skrbi, usklajenost med vsemi petimi projekti.

Kdo pa skrbi za to usklajevanje?

Zaenkrat nihče.

Se pravi, da je to šibka točka priprav na EPK.

Tako je, in to bi rad tudi posebej poudaril.

Na kakšen način pa pristopa do tega prostora občina Gorica? Zaenkrat, tudi preko vaše predstavitve, smo imeli predvsem pogled iz Nove Gorice.

Občina Gorica dela posamezne objekte v mestu in novo pot do gradu, financirajo pol Trga Evrope in zeleni pas ob meji.

V bistvu pa je težišče celotnega dogajanja tako ali tako v Novi Gorici, medtem ko ima občina Gorica mogoče malo drugačno prostorsko strategijo. Mi smo se omejili na Novo Gorico, ki je bila tudi naš naročnik, z Gorico pa smo razpravljali samo, kar se tiče povezave Rafuta, Kostanjevice in Goriškega gradu.

Ampak če govorimo o razvoju somestja, je ravno to vprašanje bistveno – kako vzpostaviti pravo sodelovanje med občinama?

V času priprave projektov čezmejno sodelovanje vodi EZTS. Pri Trgu Evrope bosta recimo dve upravni enoti izdajali gradbeno oziroma uporabno dovoljenje.

Naj se vrnem na to, kar sem rekel prej: bolj pomembno je, da pride v ta prostor univerza, ki poleg tega ni nacionalna. UNG je kot univerza »lepilo«, ki bo kataliziralo razvoj in povezavo. Ker ni samo derivat enega ali drugega mesta, ampak je tretji akter, je po mojem mnenju to generator, ki lahko začne vplivati na oboje.

Ali lahko ti konkretni projekti, ne glede na to, da so majhni, kot je tlakovanje trga, vseeno služijo vsaj kot vzorčni primer, kako sodelovanje izboljšati?

Prepričan sem, da je tako. Če bodo ljudje začeli prihajati sem, bodo nekako začeli to tudi vezati skupaj. Trg Evrope pa bo postal po mojem mnenju ne samo lokalni, ampak še bolj kot zdaj tudi državni, simbolni prostor.

Kaj pa čisto funkcionalni pomisleki, ki se pojavljajo ob tej prometni ureditvi? Obmejna cesta naj bi postala tudi peš cona, trenutno pa tu še vedno delujejo določene dejavnosti …

Tu je logistični center, ki bo funkcioniral, dokler ne bo vzpostavljen nov logistični center v Vrtojbi, kar je vezano na prenovo tirov in izgradnjo nove povezave med staro in Novo Gorico. Ampak tudi do takrat tovornjaki ne bodo več vozili po tej cesti, ker bodo imeli obhod.

Pri podhodu se nam je zdelo pomembno, da to ni samo podhod pod tiri, ki pač povezuje eno in drugo stran na dolžini 35 metrov, kar je več kot pol manj od postajnega železniškega podhoda v Ljubljani. Pač pa je zamišljeno, da imamo dva trga, dve »vrtači«: na vzhodni strani je vezan na bodočo stavbo univerze, na zahodni strani pa naj bi bil tudi del območja dogajanja za EPK, kot še en prireditveni prostor. Opečno tlakovanje pa je izbrano kot referenca na nekdanjo goriško Frnažo (nekdanjo opekarno, op. a.), enega izmed objektov, ki so še stali v času gradnje Nove Gorice.

Sadar + Vuga, Železniški podhod v Novi Gorici, »vrtača«, vizualizacija
Sadar + Vuga, Železniški podhod v Novi Gorici, vizualizacija

 

Vrnimo se k širšemu pogledu: kaj ta strategija, oziroma še širše, dogodek EPK lahko pomeni v širši zgodovini obeh Goric – tudi v navezavi na izvorno Ravnikarjevo vizijo in vse kasnejše iteracije, ki so pripeljale do današnjega, mogoče nekoliko zmedenega stanja identitete mesta?

Mi smo poskušali ne biti urbanisti v klasičnem pomenu besede. Poskušali smo razumeti potencial, ki ga imajo tako ta enkraten dogodek kot vse prostorske kvalitete tega območja, in iz tega vzpostaviti – zato ta izraz – »sprožilec« za nadaljnji razvoj. In ta je za razliko od vseh definitivnih risb, master planov – od Ravnikarja, Gvardjančiča pa tudi mojega očeta – to, kar imenujemo »nedokončni plan«. To ni ne začetek ne konec, ampak samo skorajda forenzični prostorski, socialni in ekonomski mapping točno določenega trenutka v času. Gre za prispevek k razumevanju tako Gorice kot Nove Gorice kot urbanih tvorb, ki sta plastoviti, ki nista samo ena »zgodovinska« in druga »modernistična«. Prispevek, ki trdi, da ni ene same »boljše« plasti, iz katere je potem treba samo graditi naprej, ampak je tisto, kar je dobro, čim več plasti. V skladu s tem se spremeni tudi razumevanje Ravnikarja in razvoja Nove Gorice: Ravnikarjev projekt je ena plast, ki so ji sledile druga, tretja, četrta … In vse to gradi in bogati urbano okolje, ustvarja atmosfero ali »čas« v mestu.

Če bo iz tega nastala še ena plast, bi bilo po mojem to dobro za sam nadaljnji razvoj mest. Če se pa to ne zgodi – in tudi v tem je razlika v razumevanju –, to ne bo neuspeh. Tako kot tudi nenadaljevanje razvoja Nove Gorice po Ravnikarjevem projektu po mojem ni napaka v razvoju mesta. To je bila vizija mesta, prvi projekt, katerega zgrajeni del je bil hrbtenica nadaljnjega razvoja. Sicer pa vizija ne more biti zacementirana ali v bron vlita maketa.

Naš predlog ni vizija, je projektni odziv na to, kaj pomeni določen trenutek v času v razvoju obeh mest. To pomeni, da če bi k temu pristopili recimo pet ali deset let kasneje, bi bil lahko tudi drugačen. Ta relativnost pomeni osvoboditev pritiska, kar tudi sprošča pristop do načrtovanja.

Na kakšen način razumete vključevanje javnosti v tovrstnem nedokončnem planu? Organizirali ste delavnice z večjimi akterji, kako pa se vključi javnost?

Javnost mora biti vključena, toda javnost ni načrtovalec. Javnost rabi strategijo. Mi smo profesionalci in smo za svoje delovanje tudi odgovorni. Izključevanje javnosti je napaka, a tudi prehitro vključevanje javnosti je napaka. Mislim, da nam mora biti kot »strategom« nedokončnih planov jasno, kdaj in na kakšen način vključiti javnost. Tudi zaradi tega, da bo feedback najbolj produktiven. Monitoring je zanimiv proces, v katerega vključiš različne deležnike, med katerimi je absolutno tudi javnost.

Na kakšen način se prepoznava odziv javnosti in ocenjuje uspešnost ali primernost načrta?

To je zelo dobro vprašanje, na katerega v tem primeru ne morem čisto dobro odgovoriti, ker je mogoče še prekmalu. Tudi današnji pogovor je doprinos k javni razpravi. Kot sem rekel na začetku: prvi natečaj je bil popolnoma narobe koncipiran in pri tem koraku bi morala biti javnost bolj vključena.

Jaz naš doprinos vidim v tem, da je to framework (ogrodje, op. a.), nedokončni plan, ki omogoča, da lahko javnost, tako strokovnjaki kot nestrokovnjaki, o čem vodeno komunicirajo. Tudi javnost potrebuje strukturo, okrog katere se lahko pogovarja, da bi bila na koncu diskusija lahko produktivna.

Samokritično bi rekel, da če bi se o vsem tem, kar je do zdaj narejeno, pogovarjali pred devetimi meseci, bi lahko bilo – bom zdaj optimist – še boljše. Verjamem pa, da bodo projekti, ki so zdaj v teku, sprojektirani na tak način, da bodo lahko izvedeni v enem letu.

Tudi to, kar recimo dela Outsider z vsemi prispevki na temo EPK, je po mojem mnenju zelo dobra stvar, ker lahko v času pred EPK javnost še bolj vključi.

Naša izjava za javnost je del strategije. Zdelo se nam je, da je pravi trenutek, da javnosti ponudimo ogrodje, na katerega se lahko odzove – ker tega do danes ni naredil nihče drug

V čem pa je trajnostni vidik strategije?

Trajnostni vidik je to, kar sem rekel na začetku. Iz prostora v mestu, ki je posledica sive cone obmejnega stanja, vzpostavimo ne samo prostor, ki začne delovati, ampak ki postane katalizator razvoja, in mislim, da je to najbolj trajnostno. Ali drugače, najbolj netrajnostno bi bilo graditi na novo in pustiti obstoječe, prazne stavbe neuporabljene.

Poleg tega so vsi materiali trajnostni, vse stavbe so izkoriščene z minimalnimi intervencijami. Ostane še vprašanje oblikovanja: kaj bo dodalo vrednost – v čisto vizualnem, estetskem smislu? Mislim, da morajo biti vse intervencije, ker so tako omejene, same na sebi dejansko presežek. Tudi če se recimo to skladišče samo očisti, ga je treba očistiti na način, ki rezultira v presežku.

Mislim, da sta na primer ta dva potopljena trga ob podhodu s krajinskim oblikovanjem studia AKKA gotovo arhitekturno in krajinskoarhitekturno zelo zanimiv pristop. Investitor – SŽ – bi za svojo rabo delal zgolj utilitaren kratek podhod, dosežek te delavnice pa je, da je sedaj pripravljen zgraditi nadstandardni podhod, mestno povezavo, občina pa je pripravljena soinvestirati vanj.

Dodana vrednost biroja pri tem projektu je v tem, da smo pridobili model, kako ustvariti projekt, sebi ali pa drugim – tukaj to ni najbolj pomembno. Kako ga sprožiti, kako zbrati deležnike, ki se ne pogovarjajo, ne sodelujejo, vse se podvaja, potroji, početveri … Če že govorimo o trajnostnosti, je veliko bolj ekonomično – časovno in v vsakem drugem smislu –, če se posedejo skupaj, da se dogovorijo, si razdelijo pristojnosti in se nekaj naredi.

Za Slovenijo je po mojem značilna izrazita fragmentacija vsega, zato bi bilo po mojem dobro, da bi kot narod osvojili bolj povezovalen način delovanja.

Je tako povezovanje delo sodobnega arhitekta?

Te vloge ne more prevzeti nihče drug kot arhitekt, ker ima le on za to potrebno znanje.

Sociolog bo povezoval na drugačen, sociološki način. Naša skupina je bila interdisciplinarna: poleg nas so bili krajinski arhitekti, občinski urbanisti, IT-jevec, ki je izdelal sistematiko mobilnosti … Razmišljanje skozi povezovalne platforme je gotovo nujno za razvoj. Zgolj pristop top-down (od zgoraj navzdol, op. a.) je danes neproduktiven.

Moč vizualizacije – torej grafičnega prikaza, risbe, diagrama, ki ni samo zapisana beseda neke projektne naloge, kakorkoli se banalno sliši, pa lahko v določenem trenutku zadevo res potisne naprej. Slika je pač materialni faktor – je orodje, okrog katerega se lahko ljudje pogovarjajo, si predstavljajo, kaj bo in česa ne bo, lahko se identificirajo: taka usmerjena slika, risba, diagram dejansko postane razvojni agent. In to je arhitektovo dejanje.

 

Pogovarjal se je: Luka Jerman

 

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.

Serija »Nova Gorica 2025«

 

DATOTEKA PROJEKTOV

Ime projekta: Prostorska strategija EPK distrikt
Avtor projekta: Sadar + Vuga
Investitor: Mestna občina Nova Gorica
Lokacija: Območje železniške postaje z zaledjem, Nova Gorica

Vizualizacije: Sadar + Vuga

Leto izvedbe delavnic in Strategije prostorskega aspekta EPK: april 2021 in februar 2022

Površine: Ožje območje EPK distrikt obsega 160.000 m² površin na današnjem teritoriju železniške postaje. Vključuje sedem prostorskih entitet: postajno poslopje, železniške tire in podhod Vrtača, Trg Evrope, Epicenter v Raz-skladišču, Super-osmico in zeleni pas ob Kolodvorski cesti.

Deležniki in sogovorniki:
– Mestna občina Nova Gorica (MONG): pobudnik razvoja mesta, somestja in regije
– Zavod GO!2025: koordinator dejavnosti EPK
– Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI): predstavnik države in lastnik zemljišč železniške infrastrukture
– Slovenske železnice: upravljalec železniške infrastrukture
– Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS): koordinator mednarodnega sodelovanja
– Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS): mnenjedajalec
– Biro Sadar + Vuga: urbanist, moderator, razvojni strateg

 

Ime projekta: Podhod Vrtača in potniški peron
Avtor projekta: Sadar + Vuga
Investitor: DRSI
Lokacija: Železni
ška postaja Nova Gorica

Vizualizacije: Sadar + Vuga

Leto načrtovanja: 2022
Leto izvedbe: 2025

Površine skupaj: 10.805 m² bruto
Klet: 805 m²
Pritličje: 10.000 m²

Projektanti:
Krajinska arhitektura: Studio AKKA
Tirne naprave: SŽ – Projektivno podjetje Ljubljana
Gradbene konstrukcije: Elea Ic
Elektro inštalacije: Nombiro
Strojne napeljave: Nombiro

 

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Povezani članki