Robert Dolinar-ER-naslovna-Edvard Ravnikar-skica-TR-Dovolj-zraka-spodaj
Robert Dolinar: O mojem mestu in njegovih prostorih 

Ljubljano sem od nekdaj dojemal kot svoje mesto. V to mesto je oče hodil v službo, vozil se je v veliko založbo, mi otroci pa z njim. V mestu so bile naše šole in v mestu smo preživeli veliko časa. Ljubljana je bila naše mesto.

Največkrat smo parkirali ob Valvasorjevem parku, med opero in muzejem. Tu smo preživljali zgodnja jutra ter zgodnje popoldneve. Naša glavna igra je bila opazovanje obrazov mimoidočih, načina in ritma njihove hoje. Čudili smo se zgradbam, sestavam fasad. Gledali smo častitljiva drevesa ter ugibali, iz katere krošnje in čez koliko trenutkov bo priskakljala prva veverica. Pod temi drevesi smo prebirali knjige, ki nam jih je redno prinašal oče. Tu sem se prvič zaljubil. Ljubezen me je zapeljala v skrivnostni svet knjig, srečal sem Borgesa in neskončnost njegovih sanj. Tu pod drevesi je bila naša soba in ta kraj smo imeli radi. Pravzaprav je bil drevored na Tomšičevi naš najljubši prostor. To je bila naša Ljubljana.

Včasih, ko na našem običajnem prostoru ob Tomšičevi ni bilo prostora, smo parkirali na takratnem Trgu revolucije. Čeprav so ob robu trga tudi rasla drevesa, pa tam nismo videli veveric. Tudi sicer je bil ta prostor drugačen. Z brati smo ugibali, zakaj ljudje na kipu ob trgu nimajo obrazov. Ko smo nekoč le vprašali očeta, zakaj je tako, nam je odgovoril kratko in skrivnostno: »Včasih imajo pravico do obraza samo izbrani.« Tam je bila tudi bronasta interpretacija drevesa ali zgolj roke, ki se steguje nad trg. Med travo in tlakom pod stegujočo se bronasto roko smo nekoč opazili odvržene injekcije, kmalu pa smo tam videli tudi njihove uporabnike. Prvič v svojem mladem življenju. Ne spominjam pa se, da bi na trgu ali ob njem kadarkoli odprli svoje knjige. Ta kraj je bil drugačen in tega kraja smo se skoraj bali.

Leta kasneje nam je, svojim študentom, profesor, kateremu so me dodelili v prvem letniku in pri komer sem ostal vse do konca študija, govoril o skupini IZTR, ki je (z)gradila Trg revolucije. Pripovedoval je o agori, forumu, demokraciji, tamkajšnjih prostorskih odnosih. Po urah sem hodil na Trg, da bi doumel vse, kar sem slišal. Gledal sem, hodil gor in dol ter meril elemente iz kamna in betona. Fascinirali so me premišljenost, dorečenost in natančnost. To je bilo tudi obdobje, ko sem bil občasni gost stanovanja v bloku za zelenim pasom ob Trgu. Kadarkoli sem gledal skozi okno stanovanja, se je od nekod pojavilo težko opisljivo občutje, podobno tesnobi, nekako me je stisnilo ob dejstvu moje lastne izbranosti. Kdo sem vendar jaz, da gledam od tu tja dol? Včasih imajo pravico do 

Kadar sem prihajal v blok in odhajal iz njega, se na dveh ploščadih, tisti z ljudmi brez obraza in oni z bronasto roko, nisem ustavljal, sprehajalcev tam nisem videl in tudi narkomani so že odšli. Čez leta, ko sem se tudi sam odselil, ko sem živel v drugih krajih z drugačnim značajem in drugih metropolah z drugačnimi izzivi, sem pogosto sanjal o kostanjih, vevericah, parku in knjigah. O fasadah s Tomšičeve in Borgesu. Trg z ljudmi brez obraza in bronasto roko se ni vračal v moje sanje.

Danes, po letih odsotnosti, ko spet pogosteje prihajam v svoje staro mesto, včasih spet zaidem na Trg. Ko pridejo gostje iz svojih nekdanjih krajev in nekdanjih metropol, jih vselej pripeljem tudi na Trg republike. Ne govorim veliko, predvsem jih poslušam, zanima me, kako oni vidijo. Osebno me pa vsakokrat znova prešine: zakaj, mojster, zakaj si se ustavil, zakaj si se pustil ustaviti in je sedaj, kakor da bi obstal na pol poti? Zakaj ta prostor ni postal to, kar je želel biti? Pustil si se obglaviti, tako kot so obglavili tvoji stolpnici, in sedaj tvoja vrata niso vrata. Južna vrata moje metropole ne bodo nikoli vrata. Ali pa se bo nekoč vendarle našel kdo, ki bo dovolj pogumen in dovolj občutljiv, da bo tvoje delo dokončal? Ki bo dokončal tvoja vrata mojega mesta …

 

Napisal: Robert Dolinar, arhitekt
Naslovna slika: Edvard Ravnikar

Leto Edvarda Ravnikarja 2023

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Mailchimp brez napisa

Povezani članki