Pratali–EPK 2025–Trg Evrope–Slika (0)
Sergio Pratali: Cesar je nag

Arhitektura in oblast v evropski prestolnici kulture, drugi del

Tako je torej: po velikem razburjenju se bodo nekako potihoma začela dela za »urbano prenovo območja Trga Evrope«, čeprav bi danes namesto o »prenovi« morda morali govoriti o navadni olepšavi.

Po zmagoslavni predstavitvi megaprojekta Baglivo-Negrini, zmagovalca mednarodnega idejnega natečaja 2020, ki je skupnost stal 220.000 evrov in tri leta zamude, ter kasnejšem precej nerodnem postopku odločanja od zgoraj navzdol, smo zdaj prišli do milejših rešitev, očitno ob upoštevanju dejstva, da je do leta 2025 še malo več kot eno leto. Približno toliko časa je trajala obnova gledališča La Fenice v Benetkah, ki sem jo osebno nadzoroval kot koordinator gradbenega projekta. Toda v tistem primeru je bil na voljo vodja projekta s posebnimi pooblastili, Massimo Cacciari kot župan (torej naročnik), predvsem pa volja vseh občanov, da bi popravili bolečo rano v srcu starega mestnega jedra in v srcih mnogih izmed njih.

Sergio Pratali: Arhitektura in oblast v evropski prestolnici kulture

Bipolarni trg

Po drugi strani pa na poti, ki nas vodi proti letu 2025, ko bomo Slovenci in Italijani skupaj evropska prestolnica kulture, ne moremo reči, da smo bili občani na obeh straneh vključeni v postopke urejanja prostora. To velja tudi ali morda še posebej za trg z dvojnim imenom, ki ga bom odslej zaradi priročnosti imenoval »bipolarni« trg. S tem želim poudariti njegovo dvojnost, tako v imenu (Trg Evrope v Sloveniji, Piazza Transalpina v Italiji) kot v dveh različnih licih: prvega proti slovenskemu ozemlju zapira impozantna stavba železniške postaje, drugo se odpira proti italijanskemu mestu, z redkim stavbnim tkivom, organiziranim okoli trizoba zlivajočih se ulic, ki si ga je zamislil Maks Fabiani.

Risba s predlogom Maksa Fabianija za trizob, ki se približuje trgu (1921)

 

Toda ta dvoličnost je zagotovo tudi kulturna. Večina Italijanov trg imenuje s slovensko besedo »Postaja«: s tem imenom označujejo lokal, ki se nahaja v postajnem poslopju in je zelo priljubljen. Za druge je »Transalpina« (beseda se uporablja kot samostalnik, brez označbe za trg) in jo dojemajo kot piazzo, prostor za prireditve in srečanja, priljubljen zaradi svoje simbolne vrednosti, a manj obiskan s strani Slovencev, ki imajo raje druge kraje zbiranja in za katere skoraj neprehodna železniška proga predstavlja pravo mejo med mestoma.

Obe skupnosti občanov pa ostajata ravnodušni do žičnate mreže, postavljene na meji, ki je bila neke noči v veliki meri in nepričakovano odstranjena, skoraj kot kraja zgodovine oziroma tistega, kar je od nje ostalo, namreč majhnega zidu, ki jo je podpiral, zdaj pa ga krasi tako imenovana »rikota«: na nizkem zidu, ki je služil kot podstavek za kovinske stebre mreže, so ob odstranitvi meje ostali nevarni špičasti ostanki; te so prekrili z majhnimi prisekanimi stožčastimi odlitki v belem cementu, ki pa spominjajo na priljubljeni sir – od tod ime.

 

Kritične prometne točke

Današnji bipolarni trg zaznamujeta dve očitni kritični točki, ki ju izbrani projekt ne obravnava, kaj šele rešuje.

Prva se nanaša na pomanjkanje parkirnih mest, kar bi lahko ocenili tudi kot pozitivno, saj bi bili uporabniki prisiljeni uporabiti druga sredstva za dostop do trga. Vendar kolesarske poti, ki ga oskrbujejo, zlasti na italijanskem ozemlju, niso povezane s funkcionalnim kolesarskim omrežjem, ki bi omogočalo široko uporabo. Prav tako so storitve javnega prevoza zelo pomanjkljive, saj obstaja le ena čezmejna avtobusna linija, ki vozi vsako uro, vendar le do 20. ure in ob nedeljah ne obratuje. Za turistične avtobuse pa ni posebnih parkirnih mest. In ne verjamem, da bo minimalna sprememba, načrtovana premestitev končne postaje z ulice Caprin na ulico Foscolo, odločilno prispevala k rešitvi razmer.

Hkrati se močno zavlačuje izvedba tako imenovanih železniških »lunet« (dodatnih železniških tirov), ki bi dejansko povezale postajo v Novi Gorici s centralno postajo Gorica. Z gotovostjo lahko trdim, da do leta 2025 ta povezava še vedno ne bo izvedena.

Drugo vprašanje se nanaša na sposobnost preživetja težkih vozil, ki so danes prisiljena voziti po cesti, vzporedni z železniško progo, mimo bipolarnega trga, da bi dosegla logistično območje severno od postaje ob Kolodvorski poti.

V poročilu, ki spremlja projekt preureditve bipolarnega trga, je na strani 52 zapisano: »V kratkoročni viziji bo Kolodvorska ulica ohranila funkcijo vozišča, dolgoročno pa prenova območja predvideva zaporo motornega prometa (vsaj težkega prometa).«

Projekt prenove Trga Transalpina/Trga Evrope in trizoba Maksa Fabianija

 

Analiza »enotnega trga«

Zdaj pa na kratko analizirajmo končni projekt »Preureditev Piazzale della Transalpina/Trga Evrope in preureditev trizoba Maksa Fabianija – ulica G. Caprin, ulica U. Foscolo in ulica Luzzato«[1], za katerega je EZTS GO pooblastil kar šest različnih skupin strokovnjakov; med temi so arhitekturni biroji Ravnikar Potokar (Ljubljana), D:RH Studio in SAarchitetti (oba iz Benetk).[2]

Predvideni stroški projekta skupaj znašajo 3.565.683,40 eur[3]. Če upoštevamo, da je celotna vključena površina 7774,15 m2, to pomeni, da povprečni stroški na m2 znašajo 460 eur. Če pa upoštevamo samo površine, ki so predvidene za obnovo in znašajo 3116 m2 (od tega 959 m2 betonskih, 1685 m2 kamnitih in 472 m2 drenažnih plošč), in travnate površine (1220 m2), dobimo povprečni strošek 820 eur na m2. Ti stroški seveda vključujejo tudi vsa »kolateralna« dela, kot so zasaditve in dve linijski fontani, postavljeni ob meji kot razmejitev trga, ki naj bi nadomestili sedanje štiri velike valjaste sedeže (teh v tabelah, ki analizirajo obstoječe stanje, ne najdemo). Vsaka od fontan ima po 18 izlivov, skupni predviden strošek zanju je 120.503,90 eur. Vsako oceno in komentar o tem prepuščam bralcu.

Splošni cilj je po mnenju arhitektov doseči »enotno podobo na celotnem območju posega, tlakovati in dvigniti del dostopnih cest do trga, kjer se stikajo z osrednjim prostorom, in jih z nizko rampo, visoko približno 20 cm, dvigniti na enako višino kot tlakovanje samega trga« (poročilo, str. 57).

Bipolarni trg bo dejansko dvignjen do višine okroglega Mozaika nove Evrope, ki sta ga leta 2005 otvorila takratna župana obeh mest, Mirko Brulc in Vittorio Brancati. S tem bo »potopljen« ne le sam mozaik, ki bo tako izgubil tretjo dimenzijo, temveč tudi sosednje stavbe in odprte površine, ki bodo znižane za 20 cm, kar bo spremenilo razmerje med pročeljem postaje Transalpina in drugimi stavbami, obrnjenimi proti trgu, vključno s hotelom Transalpina, ter sosednjimi odprtimi površinami, ki bodo nižje od nove cestne površine.

Koncept enotnosti je v poročilu arhitektov večkrat poudarjen, čeprav je tlakovanje zaradi ekonomičnosti in hidravlične združljivosti v različnih delih različno in torej neenotno: del bo v repenu, ki »velja za enega najstarejših apnencev«, vendar njegova različica ni navedena (klasični, rožni, svetli, ploščati …), del v drenažnem betonu, ki ga bomo verjetno težko »zamenjali« za plemenit kraški kamen.

Kar zadeva »vse cestne odseke na ravni trga …, tlakovane z zasnovo, ki je skladna z ostalimi prostori, da bi zagotovili enotnost celote«, se ti dejansko razlikujejo po tem, da imajo nekateri od njih »cementni zaključek (območja na ulici Luzzato in ulici Foscolo)«.

Perspektivni prikazi in primerjava prej – potem; z ulice Caprin proti postaji

 

Najbolj pa je zaskrbljujoča določitev meje za novo tlakovanje treh ulic Fabianijevega trizoba (Foscolo, Caprin in Luzzato) na razdalji približno 40 metrov od trga, medtem ko na preostalem delu ulic ni predviden noben poseg. Bojim se, da bo glavna senzacija nova mejna črta med trgom s tremi kratkimi odseki ulic, ki se iztekajo vanj, in preostalimi deli trizoba, pri katerem se bo na žalost izgubila vsakršna formalna logika in v tem primeru tudi enotnost Fabianijeve zasnove. Ali ne bi bilo bolje, če bi na primer poseg poskusili osredotočiti na osrednjo os ulice Caprin in predvideli njeno popolno preplastitev, preplastitev drugih stranskih ulic pa preložili na boljše čase?

Perspektivni prikazi in primerjava prej – potem; z ulice Foscolo proti trgu

 

Druga pripomba, ki bi jo žal lahko razširili na večino projektov, pripravljenih v zadnjih letih (pa tudi na ostale), zadeva delitev na javno in zasebno zelenje. O zasebnem zelenju v grafičnih prilogah »urbane prenove območja Trga Evrope« ni sledu niti v risbah obstoječega stanja niti v načrtih projekta. Kot da bi se drevo spraševalo, komu pripada, in kot da drevo oblikovno in fizično ne komunicira s svojim »sosedom«, ki je postavljen takoj za ločitveno ograjo.

Zato ni presenetljivo, da kljub nejasni izjavi v poročilu o nameri, da bo »na nekaterih mestih dodana nova vegetacija« (str. 57), to ni potrjeno niti v projektni dokumentaciji niti v izračunih, kjer se edina postavka v poglavju »Zunanje ureditve (SbCat 17)« nanaša na »oblikovanje zelenic …«[5], medtem ko je med »Raznimi deli (SbCat 28)« naveden znesek brez specifikacije za »zeleno zasaditev ter dobavo in polaganje dreves« v višini 50.000 eur, kar ustreza le 1,4 % naložbe. Ta poseg bo najverjetneje prvi žrtvovan v primeru povečanja skupnih stroškov del.

Perspektivni prikazi in primerjava prej – potem; s severnega dela ulice Foscolo skozi park proti trgu

 

Odzivi

Projekt novega bipolarnega trga je bil novinarjem predstavljen 8. novembra skupaj z drugimi predlogi za sosednja območja, ki pa skoraj zagotovo ne bodo ugledali luči sveta do 8. februarja 2025, tj. do odprtja evropske prestolnice kulture. Odziv prebivalcev Gorice je bil skoraj soglasen: projekt jim ni všeč, trg bi moral ostati takšen, kot je danes, kontekst ni bil upoštevan, je aseptičen in brez identitete, zdi se skoraj distopičen.

Poleg vsebine pripomb, ki so seveda subjektivne in kontroverzne, pa nas ne preseneča dejstvo, da so odzivi, ker občani niso vključeni v postopke in odločitve, negativni. V teh dolgih letih, od priprave dokumentacije za kandidaturo Nove Gorice z Gorico za Evropsko prestolnico kulture, so bili poskusi dialoga s socialnimi partnerji in različnimi potencialnimi akterji, začenši z asociativno strukturo, ki je na teh območjih izjemno bogata in artikulirana, zelo redki in pomanjkljivi. Hkrati je bilo na čezmejnem kulturnem področju veliko pobud univerz, skupin občanov in posameznikov, vendar so imele zelo malo povratnih informacij – tudi v smislu sodelovanja – s strani predstavnikov institucij. In to že več let ali celo desetletij.

Dva grafična komentarja o projektu, vzeta s Facebooka

 

Primeri uspešnega sodelovanja

Navajam nekaj primerov uspešnega sodelovanja, ki segajo v pretekla desetletja in se še danes zdijo zelo pomembna ter na nek način napovedujejo, kaj se bo dogajalo ob meji.

Prvo od njih je iz leta 2004 in nosi naslov »Gorica leta nič. Sledi izginule meje«. Fotografska delavnica, ki sta jo kurirala veliki fotograf Guido Guidi in italijanski arhitekturni center ACMA, ki ga je takrat vodil Goričan Antonio Angelillo, je bila »zastavljena kot prava raziskovalna akcija na ozemlju, ki dokumentira fizičnost meje, resničnost, ki jo je meja pomagala oblikovati, in sledi, ki bodo ostale«. Delavnica je postala del širšega konteksta pobud, »povezanih s poznavanjem preoblikovanja meje med Gorico in Novo Gorico, s ciljem poudarjanja in spodbujanja urbanih vprašanj med državljani ter ustreznega zgodovinjenja prisotnosti meje«.[6]

Med zanimivostmi tega območja najdemo sodobna dela velikega pomena (in tudi velikega formata) – čeprav bi morda glede na njihovo slabo ohranjenost morali reči »smo lahko našli«, kar je povsem v skladu z linijo raziskav in eksperimentov, ki jih izvajata Mattia Campo dell’Orto, eklektični umetnik iz Monfalconeja, in združenje Macross Acu. V mislih imam dva več kot 200 metrov dolga kolektivna murala, ki so ju na pobudo Albe Gurtner med letoma 2000 in 2001 ustvarili umetniki in študenti v Podgori, in sicer »zid časa«, ki na 24 panelih prikazuje zgodovino družine najmlajše osebe v soseski, in »zid petih jezikov«, sestavljen iz 30 panelov, na katerih se verzom v štirih jezikih, značilnih za čezmejno območje, pridružuje peti, univerzalni jezik – jezik umetnosti.[7]

Zid petih jezikov, foto Michele Fenzl Menardi, v Isonzo – Soča, št. 38, oktober–november 2000

 

Projekt Trg Evrope: gradbišče

Vrnimo se h kritiki projekta preplastitve trga, ki je bila izražena na družbenih omrežjih: kot sem poudaril tudi v prejšnjem članku, brez vključevanja in svobodnega sodelovanja družbenih akterjev in občanov v procesih odločanja, vsaj glede najpomembnejših javnih del, ni mogoče doseči pravega družbenega konsenza, temveč kvečjemu retorični in ideološki aplavz tistih, ki nekritično podpirajo politično stranko »na oblasti« ali določen zasebni interes.

Če se nazadnje znova vrnemo k našemu ubogemu »bipolarnemu« trgu, bom zaključil z edino gotovostjo glede izida, ki je vsekakor negativen. Za celotno obdobje del, ki bodo trajala eno leto, vsaj v skladu s časovnim načrtom, priloženim končnemu projektu (od 11. februarja 2024 do 8. februarja 2025, datuma odprtja EPK), bo trg »utrjen« z ograjo gradbišča, kar bo preprečilo kakršnokoli dejavnost v okviru priprav na projekt GO! 2025. Dvanajst mesecev ne bo mogoče izvajati nobenih pobud, in to ravno v času, ko bi bilo najpomembnejše spodbujati načrtovane dogodke v (upajmo, da še vedno živahnem) središču prestolnice, ki bo sama po sebi »bipolarna«. Eno leto ne bo koncertov, srečanj, prireditev, fotografij z nogami na mejnem mozaiku, če se delo ne bo zapletlo, česar se zlasti na italijanski »fronti« zelo bojimo.

In prav na tej fronti, poleg tisočerih pompoznih razglasov, se možni posegi, predvideni za leto 2025, postopoma izgubljajo. Za to se krivi domnevne birokratske zamude pri projektih, ki v resnici še nikoli niso ugledali luči sveta.

Medtem pa se še ni oglasil noben razsvetljeni investitor, ki bi kupil zapuščeni Hotel Transalpina na Trgu Evrope in ga uredil. To bi zahtevalo približno enako naložbo, kot je predvidena za ureditev istoimenskega trga.

Nedavne demonstracije na Trgu Evrope/Piazza Transalpina

 

Namesto zaključka

Ne krivim načrtovalcev, vendar me je predlog prenove bipolarnega trga spomnil na predlog rimskega arhitekta Armanda Brasinija iz leta 1923 za monumentalno in hkrati retorično stopnišče med trgom Piazza Vittoria in Goriškim gradom, ki bi ga pustili v ruševinah in ga uporabili za kostnico in muzej kot »narodni spomenik zmage« ali »spomenik pehotniku«.

Načrt arhitekta Armanda Brasinija za stopnišče na grajski hrib v Gorici (1923)

 

Že takrat je nadzornik Guido Cirilli v pismu podsekretarju za starine in likovno umetnost, častitljivemu Luigiju Sicilianiju, pisal, da je »neprimerno in v nasprotju z vsemi načeli ohranjanja zgodovine postaviti spomenik na antične ruševine ali celo porušiti te monumentalne ruševine, da bi zgradili nekaj bivšega novega«.

Zveni znano?

 

Napisal: Sergio Pratali Maffei
Foto: Guido Guidi, Gorizia anno zero, ACMA, 2005

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.

Serija »Nova Gorica 2025«

Opombe:

[1] Projekt je dostopen samo v italijanščini na spletni strani https://app.albofornitori.it/alboeproc/albo_gectgo?customEntryView=elencoBandiAlboPublicEntryView&idProcedura=117 (prenos na povezavi »Progetto definitivo« na dnu strani).

[2] Za inštalacije so bili izbrani Sertec Engineering Consulting S.r.l. (Loranzè, Torino), Detajl Infrastruktura d.o.o. (Vipava) in Erdado Elektro inženiring d.o.o. (Ajdovščina).

[3] 2.665.083,40 eur za intervencijo v Sloveniji in 900.600,00 eur za intervencijo v Italiji.

[4] To je zlasti opazno v »TAV01: Dejansko stanje«, kjer se vegetacija ne pojavlja, in »TAV05.n: Sekcije«, kjer manjkajo drevesa, tudi dragocena, ki spadajo na zasebna zemljišča, zato dejanski odnos med projektnim predlogom in referenčnim kontekstom ni čitljiv.

[5] Za »prehodne zelene površine«: 775 m² za »Trg Evrope SLO«, 470 m² za »Transalpina ITA Square« ter 334 m² za trizob na ulici Luzzato.

[6] Gre za bogato dediščino znanja in razmišljanja, sodelovanja in strinjanja, kar sta poudarila tudi takratna župana Vittorio Brancati (ki ji je priznal »kulturno vrednost in mednarodni obseg«) in Mirko Brulc (videl jo je kot koristno pri »pomoči pri preseganju državne meje in spodbujanju srečanja obeh skupnosti«), pa tudi nekdanji deželni svetnik za kulturo Roberto Antonaz (»možnost za začetek ponovnega sestavljanja urbane in krajinske enotnosti območja«). Dediščina, ki so jo pozneje tisti, ki so jih zamenjali v institucionalnih vlogah, popolnoma pozabili in jo zato dejansko ukinili.

[7] Med številnimi projekti bi rad omenil še delo Mattie Campa dell’Orta, ki je bilo leta 2012 objavljeno v zborniku z naslovom »Borderline – Arte al confine, arte al confino«. V njem so v zvezi s temo javne umetnosti in urbane ustvarjalnosti v »scenariju« meje med Julijsko krajino in Slovenijo predstavljene in analizirane »ustvarjalne in relacijske dinamike na tem območju z združevalnimi, kulturnimi in umetniškimi usmeritvami«.

 

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

Mailchimp brez napisa

Povezani članki