Dr. Sergio Pratali Maffei je arhitekt, doktor konservatorstva arhitekturne in okoljske dediščine. Je profesor za restavratorstvo na Univerzi v Trstu, koordinator SCIC-a – Centra za znanost in tehnologijo za kulturno dediščino, oddelek za inženirstvo in arhitekturo.
S tem prispevkom želim s časovno distanco in zato s »trezno glavo« obnoviti nekaj sintetičnih razmišljanj, ki sem jih podal ob predstavitvi zmagovalnega projekta mednarodnega idejnega natečaja za urbanistično preureditev Trga Evrope v okviru kandidature mest Nova Gorica in Gorica za Evropsko prestolnico kulture 2025.[1]
Kot je bilo navedeno v razpisu, je bil cilj natečaja »najti oblikovalsko rešitev za ureditev območja pred železniško postajo (ki ga zdaj na pol deli državna meja) z oblikovanjem novega trga – Trg Evrope/Piazza della Transalpina – in zasnovo medkulturnega centra, imenovanega EPICenter ali Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja. Območje pred železniško postajo je treba preoblikovati v jasno prepoznaven urbani prostor, ki bo skupen obema mestoma in bo na pol poti med zgodovinskim središčem Gorice ter upravnim in kulturnim središčem Nove Gorice«.
Ob tem naj spomnim, da je natečaj dejansko predvideval dve projektni področji: prvo se je nanašalo prav na Trg Evrope/Transalpina, drugo, ki je bilo odločno v ozadju, čeprav je za prebivalce zagotovo pomembnejše, pa je predvidevalo ponovno povezavo in združitev t. i. obmejnega varovalnega pasu, ki je označeval mejo med državama: od mejnega prehoda Solkan do mejnega prehoda Rdeča hiša v Rožni dolini, danes velike in moteče urbane praznine, s pomočjo čezmejnega linijskega parka, ki naj bi bil ekološki in rekreacijski koridor na teritorialni ravni.
Žirija, ki so jo sestavljali Roger Riewe (Gradec, predsednik), Saša Randić (Zagreb), Nathalie Rozencwajg (London, kot predstavnica UIA), Polona Filipič (Nova Gorica), Giovanni Fraziano (Gorica), je med 56 sprejetimi projekti podelila prvo nagrado (25.000 evrov) biroju Studio Associato di Architettura Baglivo Negrini (Italija), drugo nagrado je prejel Paul Vincent e étude Anthony Benarroche architecte (Francija) in tretjo nagrado Sadar+Vuga, d. o. o. (Slovenija).
Izhodišče za moje razmišljanje je članek arhitektke Eleonore Carrano, ki je bil objavljen 5. aprila 2021 v časopisu Il fatto quotidiano. Nekaj izsekov kratkega članka (celotno besedilo na dnu):
Projekt studia Baglivo-Negrini je kompleksen, večplasten, artikuliran, z eno besedo: drzen. Zasnovali so trg, ki je obenem izbočen volumen podzemne stavbe, primerljive z velikostjo železniške postaje Transalpina (1906), edine pomembne in izredne urbane točke na tem območju (Transalpina je italijansko poimenovanje za Bohinjsko železnico in po njej imenovane stavbe novogoriške postaje, op. p.). Trg Evrope, ki leži točno na meji med državama (Italijo in Slovenijo), je hkrati pokrit in nepokrit javni prostor: gre za streho muzeja Epicenter, ki je umeščen pet metrov pod nivojem trga, zasnovano kot scenski stroj, ki s svojo monumentalnostjo ustvarja zgodovinski prostor.
/…/
Močan vizualni učinek, volumen trga in kombinacija vmesnega prostora muzeja, katerega notranjost je vidna iz strešnih modulov strehe, ustvarjajo arhitekturni ambient, blizu umetniški instalaciji.
Monumentalnost praznine in želja po izgradnji trga, ki postane stavba, dajeta podobo nepričakovane, nenavadne arhitekture, katere določitev in opredelitev je prepuščena državljanom in volji dveh županov, Rodolfa Ziberne in Klemna Miklaviča, da nadaljujeta projekt, ki bi lahko postal simbol naslednje Evropske prestolnice kulture 2025.
Preden razvijem svoje razmišljanje, bi rad navedel tudi obrazložitev žirije za podelitev prve nagrade, ki je bila 17. septembra 2020 objavljena na spletni strani EZTS GO (PDF). Nekateri poudarki so navedeni tudi v pravkar omenjenem članku.
Projekt ima močan in jasen vizualni učinek z vbočeno obliko, ki spominja na stabilno točko ravnotežja. Enostavna, a značajna oblika se spontano ponuja za zbliževalni, večnamenski prostor za druženja –poudarjena je simbolična vrednost, sočasno interpretira še vedno prisotne spomine, a je obenem odprta v prihodnost.
Stavba železniške postaje ostaja kot naravno ozadje, obdaja jo krivulja nove strukture v ospredju. Tudi ta stavba je aktivno vpeta v preoblikovanje okoliškega konteksta, kar je jasno nakazano s predstavljenimi urbanističnimi možnostmi na priloženih skicah. Skice izrecno kažejo primerno in prepričljivo strategijo v razmerju do območja proti Novi Gorici kot tudi do širšega čezmejnega območja.
Žirija smatra, da je projektna ideja izjemno pozitivna, tudi zato, ker ponuja možnost enostavno izvedljivega prilagajanja, tako strukturnega kot funkcijskega. Žiriji se je podzemni del zdel nekoliko pretiran in ne povsem prepričljiv, medtem ko so bili tehnološki mehanizmi, ki nakazujejo niz možnih uporab, ocenjeni kot nepraktični in odvečni, saj je koncept prilagodljivosti že zajet v projektu.
Žirija ugotavlja, da projekt rešuje tako simbolične kot funkcijske zahteve natečaja in ponuja obširne možnosti za razvoj.
Vizualna predstavitev vključuje zelo navdihujoče podobe, ki so v celoti usklajeni s cilji natečaja.
Sicer vemo, da projekt studia Baglivo-Negrini ne bo nikoli izveden, saj vsebuje preveč kritičnih točk, tako tehničnih kot regulativnih, zlasti ker bi zahteval rušenje velikega mozaika ob meji, ki je zaščiten kot kulturna dediščina, in izkop pod železniško postajo, kar se je izkazalo za neizvedljivo. Kljub temu se mi zdi, da gre za emblematičen primer, ki nam govori o odnosu med arhitekturo in oblastjo. Ta odnos morda opisuje bolje kot druge situacije in okoliščine že zato, ker se nahaja v središču prve evropske prestolnice čezmejne kulture in ima zato veliko simbolno ali vsaj reprezentativno vrednost prav za našo sodobno kulturo.
Toda pojdimo lepo po vrsti. Članek Eleonore Carrano je sprožil več odzivov: znana in zelo aktivna goriška blogerka Martina Luciani se je denimo odzvala z utemeljeno kritiko, v kateri se navezuje tudi na predhodni zapis avtorja tega prispevka, ki bi ga rad na tem mestu povzel in bolje artikuliral, hkrati pa ohranil njegovo strukturo po točkah.
1. O pravici/dolžnosti kritika
Prvo vprašanje zadeva pristranskost ali, še huje, podrejenost določenega načina podajanja arhitekturne kritike. »Recenzija« Eleonore Carrano se poleg subjektivnega in legitimnega pogleda na projekt Baglivo-Negrini za Trg Evrope/Transalpina zdi enostranska, brez kakršne koli, četudi majhne, sledi kritike. Čeprav v nekaterih primerih dobesedno povzema motivacijo žirije, ne omenja omejitev, na katere je opozorila ista komisija in ki so vsaj deloma pripeljale do opustitve projekta. Med temi omejitvami je bil tudi »podzemni del (…), ki je bil ocenjen kot nekoliko pretiran in ne povsem prepričljiv«.
Povzeti članek Eleonore Carrano uporablja retoriko, ki, kot se rado zgodi, prikriva bistvo, v tem primeru bistvo projekta. Kot je izpostavila že Luciani, Carrano piše o »pripovedni energiji, [ki] gradi svet, izumlja jezik in odpravlja gotovost običajnih stvari na trgu« in tako (zvezdniškega) arhitekta prepoznava kot edinega sposobnega vzgajati »ljudi«, ki so jih očitno zavedle »običajne stvari« – ali morda zdrava pamet, zaradi katere so vsi državljani na obeh straneh meje projekt novega trga sprejeli zelo hladno.
V tej luči izjava o arhitekturi, »katere določitev in opredelitev je prepuščena državljanom«, izpade neprepričljivo, saj se zdi, da imajo ti vlogo statistov na odru in likov v renderjih in so koristni le za to, da so upodobitve projekta privlačnejše. Podobni so izurjenim mravljicam, enakomerno razporejenim v majhne skupine, za katere se zdi, da sodelujejo v prizoru samo zato, da občudujejo arhitekturno delo, ki bi ga morali določiti sami, namesto tega pa so ga prisiljeni »trpeti«.
2. O sestavi komisije
Omejili se bomo na analizo načina sestave komisije, ki je bila opredeljena, kot se vse pogosteje dogaja, po Cencellijevem priročniku, tj. v skladu z novinarskim izrazom, ki se nanaša na prakso dodeljevanja vlog članom različnih političnih strank ali tokov sorazmerno z njihovo težo in ki se uporablja v ironičnem ali slabšalnem smislu, saj namiguje na imenovanje, opravljeno zgolj po logiki delitve, ki ne upošteva sposobnosti in meritokracije.
V tem primeru se je večina članov komisije z natečajnim območjem seznanila šele nekaj ur pred začetkom ocenjevanja projektov. Hkrati je italijanski član arhitekt v poznih sedemdesetih letih in zaupnik goriškega župana, za katerega vemo, da v življenju ni ničesar zgradil. Izbira arhitekturnega teoretika namesto lika praktičnega projektanta, ki je imel nalogo opraviti »čast hiše« in voditi, kot si predstavljamo, kratek pregled natečajnih območij, ni mogla ne vplivati na delo komisije, ki je, kot smo videli, ocenjevala predvsem (izključno) čisto estetske vidike predstavljenih projektov, in to tako zelo, da v zvezi z zmagovalnim projektom navaja »močan in jasen vizualni učinek«, medtem ko »železniška postaja«, ki je bila očitno interpretirana kot zgolj krajinska kulisa, »ostaja naravna kulisa, ki jo uokvirja krivulja nove strukture v ospredju«, in nazadnje poudarja, da »vizualni prikaz vsebuje nekaj zelo sugestivnih podob, ki so povsem v skladu s cilji natečaja«.
Med člani ni bilo strokovnjakov s področja urbanizma, zgodovine arhitekture, krajine, inženirstva, upravljanja in vzdrževanja, kar je bilo v skladu z reduktivno logiko vključevanja zgolj arhitektov v ožjem pomenu besede, sposobnih medsebojnega dialoga s pomočjo skupnega, homogenega in elitističnega jezika. To pa na škodo drugih znanj, ki bi ocenila tiste vidike predlogov, ki so nato dejansko pripeljali do preklica natečaja in nove neposredne naloge za oblikovanje novega predloga, ki nagrajencem še ni znan.
Poleg tega ta »alternativna« naloga ni bila predvidena v razpisu natečaja, tako da sta združenji arhitektov iz Gorice in Nove Gorice skupaj pisali predsedniku EZTS Paolu Petiziolu ter županoma Rodolfu Ziberni in Klemnu Miklaviču ter izrazili »zaskrbljenost zaradi načina iskanja arhitekturnih rešitev za ureditev mejnega območja železniške postaje« in skoraj v en glas trdili, da »če zmagovalnega projekta ni mogoče uresničiti, je treba razpisati nov natečaj«.
3. O kontekstu
Baglivo-Negrinijeva zasnova Trga Evrope/Transalpina je vsekakor zanimiva, vendar po mojem mnenju popolnoma dekontekstualizirana, saj se zdi, da je bila zasnovana kot nekakšen prototip, ki velja za skoraj »vsako situacijo«. Izgleda kot prototip za muzej in ne za trg – streha muzeja se lahko v tem primeru spusti na raven tal, da bi se prilagodila zahtevam natečaja in specifičnemu kontekstu.
Kar se tiče pravilne mreže, ki predstavlja kompozicijsko osnovo projekta, se zdi, da je mobilna platforma lahko poljubno dimenzionirana v dveh smereh. Hkrati pa je vsaj v predlagani rešitvi očitna njena togost, ker obenem vzbuja primerjavo s simetrično strukturo železniške postaje, a pri tem ne odraža njenega planimetričnega načrta.
Zdi se tudi, da mrežna zasnova popolnoma zanemari drugo stran, proti italijanski Gorici. To opredeljuje asimetrični »trizob«, ki ga je oblikoval Maks Fabiani: perspektivno zbliževanje treh cest (Foscolo, Caprin in Luzzato), ki trg povezujejo s severno-južno prometno osjo med Gorico in Solkanom (Via del Monte Santo/Svetogorska ulica).
4. O predstavitvi projekta
Mogoče ni naključje, da vsaj med grafičnimi načrti, ki so bili objavljeni, ni nobenega pogleda na projekt, ki bi bil usmerjen proti zahodu, torej ki bi nam omogočal razumeti, kako se novi trg/muzej poveže z mestom Gorica. Dejansko se zdi, da je vsa infrastruktura skoncentrirana na slovenskem ozemlju, ki je »privilegirano«, saj predlog izkorišča zgodovinsko železniško postajo kot kuliso. Ta je tako reducirana v zgolj funkcionalni element, pred katerim so postavljeni kolesarska steza, servisna cesta, parkirišča za kolesa, taksije in gibalno ovirane osebe. Teh elementov, zlasti parkirišč, na italijanski strani ni, zato taka situacija sili tiste, ki prihajajo iz Gorice, v obvozno pot skozi enega od mejnih prehodov severno (Solkan) ali južno od trga (Erjavčeva).
Absolutno simetrična postavitev na neki način spominja na velike trge fašistične dobe. Tam prevladuje monumentalnost, ki je s poskusom posredovanja med avantgardnim racionalizmom in konservativnostjo akademij opredelila arhitekturni jezik režima, ki si je prizadeval širiti fašistične ideale med množicami in posredovati idejo veličine režima, pri čemer je dajal prednost gradnji monumentalnih trgov z močnimi scenskimi značilnostmi.
5. O odnosu do zgodovine
Projekt Bagliva in Negrinija se prekriva z obstoječim trgom in ga pravzaprav nadomešča, pri čemer je njegova zgodovina v veliki meri izbrisana. Z drugimi besedami, njegova potencialna »vrednost« je izražena na škodo že obstoječih: ne dopolnjuje, temveč nadomešča sedanje elemente. Izgine predvsem osrednji krožni mozaik, ki je značilen za trg od leta 2004 in ki metaforično predstavlja eksplozijo mejnega kamna ter opredeljuje enoten javni prostor, po katerem se lahko pešci prosto gibljejo.
Ta rešitev izhaja iz mednarodnega natečaja, ki sta ga leta 2003, tik pred padcem meje, razpisali poklicni združenji arhitektov Gorice in Nove Gorice in na katerem je zmagal predlog goriškega arhitekta Romana Schnabla. Ta v središču trga predvideva izvedbo krožnega mozaika. Njegova zasnova je bila zaupana natečaju, na katerem je sodelovalo šestnajst umetnikov, osem Italijanov in osem Slovencev. Izbrana je bila ideja tržaškega mojstra Franca Vecchieta, ki je bila nato realizirana v sodelovanju s šolo mozaika v Spilimbergu, v celoti pa jo je financirala dežela Furlanija-Julijska krajina in jo v teritorialnem delu podarila Sloveniji.
Nikoli dokončani Schnablov projekt je predvideval tudi ureditev zelenih površin ob trgu, ki naj bi jih preuredili v opremljen mestni park, v katerem bi bilo mogoče organizirati tudi prireditve. Ob tem zgodovinske mejne ograje ne bi v celoti odpravili, kot se je zgodilo pred kratkim, temveč bi ohranili nekatere njene dele kot spomin na mejo, ki je dolga leta zaznamovala življenje obeh mest in njunih zaledij.
Druga nedavna polemika se je nanašala na nepričakovano odstranitev ograje ob trgu 21. aprila 2022. Kot piše Tullio Aebischer v junijski številki revije InStoria, je odstranitev »takoj vzbudila nezaupanje zaradi izginotja ‘priče’ ne tako oddaljenega zgodovinskega obdobja, ki je vlogi Gorice dal povsem drugačno fizionomijo«, tj. tisto, ki je bila določena po Osimski pogodbi iz leta 1975 in je bila zdaj razveljavljena v korist gradnje kolesarske poti, načrtovane na tem mestu.
6. O stroških vzdrževanja
Za delo, ki sta ga zasnovala Baglivo in Negrini, je značilna uporaba tehnologije za premikanje mobilne ploščadi, sestavljene iz 96 plošč s spremenljivo razporeditvijo, ki se lahko glede na potrebe dvignejo in oblikujejo dvojno zrcalno stopnišče.
Visokim stroškom gradnje, ki niso bili razkriti, moramo torej dodati še stroške obratovanja in vzdrževanja, ki so pri tovrstnih projektih zagotovo zelo visoki, čeprav jih je zaradi odsotnosti načrta vzdrževanja, ki je v naši državi od leta 2006 obvezen za vsa javna dela (urejen sicer šele od leta 2010), težko količinsko opredeliti.
Tudi v tem smislu bi bil izbrani predlog z ekonomskega vidika sprejemljiv, če bi ga financirala zasebna fundacija, ki bi bila sposobna kriti tako stroške gradnje kot tudi poznejše stroške upravljanja in vzdrževanja. V tem smislu se spomnimo le morda najbolj senzacionalnega primera, čeprav zagotovo ne edinega, Calatravovega Mesta umetnosti in znanosti, ki je avtonomno skupnost v Valencii pripeljal do bankrota.
Zato se zdi milo rečeno nenavadno, da žirija teh vidikov ni upoštevala. Še posebej v času, ko mora (bi morala) uporaba virov, bolj kot kateri koli drug vidik, zaznamovati arhitekturno oblikovanje. Žirija je gotovo vsaj malo dvomila, saj so zapisali, da so »tehnološki mehanizmi, ki nakazujejo niz možnih uporab ocenjeni kot nepraktični in odvečni«.
7. O participativnem načrtovanju
Kot je znano, je participativno načrtovanje v bistvu oblika neposredne demokracije, v kateri prebivalci aktivno sodelujejo pri preoblikovanju okolja, v katerem živijo. Prebivalci so neposredno vključeni, poslušajo se, soočajo se z drugimi someščani, tehničnimi delavci in upravitelji za skupni cilj, kot je ustvarjanje prostora v človeškem merilu, v katerem lahko živijo in ga čutijo kot svojega. V tem procesu prebivalci niso več pasivni subjekt, zgolj uporabniki, temveč so nasprotno, vključeni v proces odločanja, da bi aktivno prispevali k razvoju prostora, saj ga poznajo, razumejo njegove težave in lahko predvidijo značilnosti, ki bi jih lahko pridobil v prihodnosti.
Tudi Evropska skupnost si že vrsto let prizadeva spodbujati takšne procese, ki danes veljajo za nepogrešljive vsaj pri opredeljevanju novih javnih prostorov, tako mestnih kot naravnih. Dovolj je omeniti nekatere evropske projekte, ki so se nanašali na čezmejno območje. Na primer projekt Urbinat, ki se ukvarja z obnovo in vključevanjem mestnih obrobij v različnih evropskih in neevropskih mestih, vključno z Novo Gorico. Tu se ta cilj uresničuje zlasti z razvojem »naravnih rešitev«, ki zagotavljajo njihovo trajnost in spodbujajo sodelovanje lokalnih skupnosti za povečanje socialne kohezije.
Ali pa skupna izjava o konferenci o prihodnosti Evrope, podpisana 10. marca 2021, ki je uvedla nov prostor za razpravo med evropskimi institucijami in državljani, da bi obravnavali izzive in prednostne naloge Evropske unije, ter določila, da lahko pri delu konference sodelujejo državljani iz vseh družbenih okolij in z vseh koncev Unije ter da imajo lahko univerzitetni študenti osrednjo vlogo pri oblikovanju prihodnosti evropskega projekta. V okviru tega je bil razpisan italijanski nacionalni natečaj »University 4 EU – Your future, our Europe«. Na njem sem sodeloval s predlogom, ki je bil tudi nagrajen: »Vloga participativnih orodij pri oblikovanju čezmejnih območij. Primer Nova Gorica – Gorica, prihodnja evropska prestolnica kulture« in se je zaključil z javno pobudo za participativno načrtovanje z naslovom »Onkraj vseh meja – ponovni razmislek o mejah v novi Evropi«. Prebivalci so bili povabljeni k razpravi in ponovnemu razmisleku o obmejnem območju posebnega pomena z vidika okolja, urbanizma, krajine in infrastrukture, ki gravitira okoli bivšega mejnega prehoda na Erjavčevi, glavne osi, ki povezuje dve mesti, Gorico in Novo Gorico.
V primeru razpisa za natečaj za Trg Evrope/Transalpina in zmagovalnega projekta se mi zdi, da je ta aktivacija popolnoma umanjkala, tako v fazi zasnove in opredelitve ciljev kot pri izbiri zmagovalnega projekta, ki se zdi, morda neizogibno, popolnoma samoreferenčen. To, da sodelujočih projektov niso razstavili in predstavili, lahko samo potrdi naš vtis.
Ko se delo opredeli kot javno, mora biti izraz kolektivne volje, predvsem referenčne skupnosti, rezultat odprtega soočenja. Elitistične odločitve, kot nas uči zgodovina, neizogibno naletijo na kritike in polemike, ki lahko, kot v tem primeru, vodijo do opustitve samega projekta z zapravljanjem časa in denarja v škodo skupnosti. Ta pa bi morala nekritično in morda navdušeno sprejemati odločitve arhitektov in uradnikov, ki v zasebnosti svojih sob odločajo o uporabi javnih sredstev in prihodnosti meščanov/prebivalcev.
8. O uporabi javnih prostorov
Po letu 2004 je Trg Evrope/Transalpina dobil novo identiteto zaradi stalne in vse intenzivnejše uporabe, predvsem neformalne. Obe skupnosti, slovenska in italijanska, sta ga izbrali za privilegiran prostor srečevanja. Pravzaprav ni mogoče prešteti, koliko pobud, tako spontanih kot institucionalnih, se je v zadnjih skoraj dvajsetih letih zvrstilo na tem trgu, označenem z dvojnim imenom, ki ga je zamenjalo tretje, prijaznejše in bolj priljubljeno ime Postaja. Z njim nonšalantno označujejo postajo, bar, ki se tam nahaja, in s tem tudi trg sam.
Zdi se, da je bil zlasti mozaik zaradi svojega krožnega obrisa in dejstva, da je rahlo dvignjen, izbran za ljudsko prizorišče, saj se tam pogosto odvijajo tudi politične pobude, pri katerih sodelujejo novi evropski državljani, ki živijo v Sloveniji in Italiji.
Te pobude vključujejo obletnice 6. aprila (dan sramote, obletnica nacistično-fašističnega napada na Jugoslavijo), 1. maja (vstop Slovenije v EU in delavski praznik), 25. julija (antifašistična pašta, obletnica odstavitve Mussolinija), 15. avgusta (nedelja metel) in številne druge improvizirane dogodke. Eden takih je bil neoglaševani dogodek 5. julija 2019, ko se je na trgu spontano zbralo več sto italijanskih in slovenskih državljanov, ki so prišli izrazit »skupni čezmejni ‘ne’ zidovom, preteklim, sedanjim in prihodnjim, ‘ne’ oviram, ki zapirajo predvsem tiste, ki jih postavljajo, ‘ne’ projektom, ki nasilno nasprotujejo prav tisti ideji Evrope, zaradi katere je padla meja med Gorico in Novo Gorico in ki brišejo možnosti, za katere so si lokalne skupnosti prizadevale že dolgo pred vstopom Slovenije v EU« (il Piccolo, 7. julij 2019).
Zato so se meščani, ko so videli projekt za svoj trg, ki dejansko privatizira javni prostor (oksimoron, ki je žal vse pogostejši), večinoma odzvali negativno.
9. Za »plašno« arhitekturo
Za Trg Evrope/Transalpina in njegov Epicenter bi raje predlagal »plašno« arhitekturo, če uporabim definicijo svojega kolega Marca Ermentinija. Ta bi lahko z nekaj premišljenimi potezami izboljšala prostor, ki je že tako bogat z zgodovinskimi in simbolnimi elementi, ter vključila širši kontekst, začenši s hotelom v bližini, ki je trenutno v prenovi, nadaljevala pa s trikrako razporeditvijo cest, ki se iztekajo proti trgu, s povezavo z bližnjim prehodom na Erjavčevi in dvema carinarnicama. V tisti na slovenski strani je že leta zelo dejaven mini kulturni center Carinarnica, zasnovan kot »medmestno kulturno stičišče za razvoj nevladne in urbane kulture«.
Predlagam arhitekturo, ki interpretira zgodovino krajev, obstoječe energije, ki jih izražajo prebivalci, utrjene in potencialne odnose in ki se izogiba vsiljevanju »kričeče« strukture, kakršno so predlagali Baglivo in Negrini ter komisija, ki je izbrala njun projekt.
Obravnavani primer je po mojem mnenju simboličen za določen, še vedno prevladujoč način pojmovanja arhitekture, ki se nanaša na širše razmišljanje o njenem odnosu do moči, razumljene kot prevladujoča »kultura«.
Arhitekt jugoslovanskega rodu Deyan Sudjić se je na to temo izvirno izrazil v knjigi z naslovom »Arhitektura in oblast: Kako bogati in vplivni oblikujejo svet« (it. Architettura e potere: Come i ricchi e i potenti hanno dato forma al mondo; originalni naslov The edifice complex: How the rich and powerful shape the world, Penguin, 2006), kjer zadevo povzema takole:
Kljub določeni količini licemerske retorike v zadnjem času o dolžnosti arhitekture, da služi skupnosti, pa mora arhitekt, da lahko v kateri koli kulturi sploh deluje, navezati stike z bogatimi in vplivnimi. Nihče drug nima sredstev za gradnjo. Genetsko določena usoda arhitektov je, da naredijo vse za gradnjo, tako kot je usoda selitvenih lososov, da pred smrtjo opravijo zadnjo pot, da odložijo jajca. Arhitektom ne preostane drugega, kot da sklenejo kompromis z vladajočim režimom, ne glede na to, kakšen je. Toda ko se politična kalkulacija pomeša s psihopatologijo, arhitektura ni več le stvar praktične politike, ampak postane iluzija in celo bolezen, ki požira svoje žrtve. Obstaja psihološka vzporednica med označevanjem ozemlja s stavbo in izvajanjem politične moči. Oboje je odvisno od dejanja volje. Videti svoj pogled na svet, potrjen v arhitekturnem modelu, je že samo po sebi očarljivo, še bolj privlačna pa je možnost, da mestu fizično vsilimo svojo voljo in ga preuredimo, kot je to storil Haussmann v Parizu. Arhitektura hrani ego pri predisponiranih posameznikih. Od nje postajajo vse bolj odvisni, tako da arhitektura postane sama sebi namen, ki privlači fanatike in jih spodbuja, da gradijo vedno več in v vedno večjem obsegu.
Poleg urbanističnega barona, ki je preuredil francosko prestolnico, Sudjić v svojem eseju srečuje tudi druge emblematične »ekstremne« osebnosti, ki jim je skupna strast do arhitekture kot orodja za vzgojo in nadzor nad ljudmi, tj. »za poveličevanje lastnega režima in zastraševanje nasprotnikov«: od cesarja Avgusta do Sadama Huseina, od Ludvika XIV. Burbonskega (kralja sonca) in Napoleona III. do Hitlerja in Mussolinija, od Ceaușescuja do bolj »diplomatskih« osebnosti, kot so Winston Churchill, George Bush starejši, Tony Blair, François Mitterrand, med oblikovalci pa najdemo glavne arhitekte 20. stoletja: v družbi očitnih Marcella Piacentinija, Alberta Speera in Hermanna Gieslerja so omenjeni tudi Peter Behrens, Mies van der Rohe, Le Corbusier, Alvar Aalto, Oscar Niemeyer, Arata Isozaki, Jørn Utzon kot avtor kuvajtskega parlamenta, Rem Koolhaas, Renzo Piano, Wallace Harrison, Frank Gehry, Daniel Libeskind, Enric Miralles. »Ekipa«, ki bi jo lahko opredelili kot najvišji izraz arhitekturne kulture 20. stoletja v Evropi (in njeni ameriški koloniji).
Sudjić piše: »Navajeni smo preučevati arhitekturo v njenem odnosu do zgodovine umetnosti, tehnoloških sprememb ali kot izraz socialne antropologije. Stavbe lahko razvrstimo po obliki oken ali okrasnih detajlih na kapitelih stebrov. Razumemo jih kot artefakte, izdelane z razpoložljivimi materiali in znanjem. Vendar se počutimo nelagodno, ko se soočimo s kompleksnejšim problemom političnih pomenov stavb, s tem, zakaj dejansko obstajajo, in ne kako. To je presenetljivo glede na tesno povezavo med močjo in arhitekturo.«
Gre torej za občutljivo temo, skoraj škandalozno, vendar se mi zdi nujno, da jo raziščemo vsakič, ko se »ljudstvu« predstavi nova arhitektura, nov urbanistični načrt, nova »strateška« infrastruktura ali velik projekt obnove že zato, da bi ohranili svoj kritični duh, ki je seveda vedno delen in subjektiven ter zato tudi sporen, vendar v vsakem primeru boljši od sprejemanja neizprosnosti dominantnega sistema.
Hannes Meyer, predstavnik najbolj politiziranega krila Modernega gibanja in direktor Bauhausa, nas opozarja, da je arhitekt »vedno tesno povezan s svojim družbenim kontekstom. Je eden od človeških instrumentov, ki so v službi prevladujoče oblasti, in ima nalogo utrjevati položaje. Arhitektura je poleg svoje neposredne funkcije vedno imela tudi nalogo ohranjanja moči.«
Arhitektura je že od nekdaj povezana z močjo, saj je fizični prikaz politične, gospodarske in kulturne moči, tako v javnem kot zasebnem sektorju. Politika pa je vedno pogojevala gradnjo in širitev mest, ne le zaradi javnega dobrega, ki ga je morala upravljati, temveč tudi z opredelitvijo arhitekture kot instrumenta ideološke propagande. Tako je bilo vsaj v preteklosti, saj se zdi, da je danes, ko so ideologije v veliki meri izginile, politika dejansko opustila upravljanje mest in usmerjanje urbanih preobrazb prepustila pravilom trga. Tudi arhitekti so imeli osrednjo vlogo pri tej »evoluciji« v smeri prostega trga, ki je v veliki meri nenadzorovan in kjer prevladuje logika dobička na škodo tistih družbenih ciljev, ki bi jih morala arhitektura ohranjati, predvsem želje po izboljšanju naših življenjskih razmer.
Tako so arhitekti, kot piše Franco La Cecla, do zdaj predstavljali »medijsko elito«, ki je težila k oblikovanju »tistega, iz česar je danes narejen veliki trg mode in trendov. Težava je v tem, da dela arhitektov ne ostanejo zaprta v galerijah in muzejih, temveč postanejo kraji, del konteksta, ki ustvarja vsakdanjo pokrajino državljanov. Državljani ocenjujejo, obsojajo ali (včasih) sprejemajo arhitekturo, ki jim jo vsiljujejo prizadevni upravitelji v želji po medijskem blišču. Zvezdniški arhitekti, ne glede na to, kako se še naprej pretvarjajo, da so umetniki, ki se jim ne sme soditi (…), morajo sprejeti, da je javnost, ki uporablja, ustvarja in uporablja mesto, prvi sodnik.«
Za konec naj se vrnem k začetni zamisli. Ne želim užaliti arhitektov Carmela Bagliva in Laure Negrini, ki sem ju tu morda uporabil kot poskusna zajčka. A vendar me njun predlog za Trg Evrope/ Transalpina spominja na Piacentinijev poenostavljeni klasicizem, to je tisti scenografski in monumentalistični jezik, čeprav ne nujno historicistični, ki je v svoji sestavi navidezno preprost, hkrati pa preplavlja prostor in njegove uporabnike/prebivalce.
Toda dejansko se mi zdi celotna zadeva mednarodnega idejnega natečaja za urbanistično prenovo Trga Evrope/ Transalpina od razpisa natečaja do opustitve javne razprave o njegovih rezultatih, od izbire zmagovalnega projekta do opustitve njegove izvedbe simbolična za določen način pojmovanja arhitekture kot dejanja sile in potrjevanja moči, za katerega smo mislili, da bi ga lahko presegli vsaj ob imenovanju Nove Gorice z Gorico za Evropsko prestolnico kulture 2025.
Napisal: Sergio Pratali Maffei
Prevod: Eva Sušnik
[1]Natečaj je objavilo EZTS GO (Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, italijanski javni organ s statusom pravne osebe, ki so ga leta 2011 ustanovile občine Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba) pod okriljem UIA (Union Internationale des Architectes – Mednarodna zveza arhitektov) 25. februarja 2020 z rokom oddaje 1. junij 2020, ki je bil nato podaljšan do 31. avgusta.
Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.
Eleonora Carrano: »Gorica, prestolnica kulture: Projekt Studia BAN za Trg Evrope/Piazza della Transalpina ne bi mogel biti bolj vsestranski« (Il fatto quotidiano, Rim, 5. april 2021)
Prevod prispevka (brez uvodnega dela):
Projekt Baglivo-Negrini je kompleksen, večplasten, artikuliran, z eno besedo: drzen. Zasnovali so trg, ki je obenem izbočen volumen podzemne stavbe, primerljive z velikostjo železniške postaje Transalpina (1906), edine pomembne in izredne urbane točke na tem območju. Trg Evrope, ki leži točno na meji med državama (Italijo in Slovenijo), je hkrati pokrit in nepokrit javni prostor: gre za streho muzeja Epicenter, ki je umeščen pet metrov pod nivojem trga, zasnovano kot scenski stroj, ki s svojo monumentalnostjo ustvarja zgodovinski prostor.
Kot vsi projekti Studia BAN je tudi ta projekt vaja v raziskovanju, iskanju večnamenskega prostora; njihova pripovedna energija je prepričljiva, gradi svet, izumlja jezik in razblinja gotovost običajnih stvari na trgu.
Novi trg, zasnovan kot mreža, je viseča plošča, ki sloni na obodnih stenah muzeja z navzgor premičnimi modularnimi elementi, ki postanejo miza, sedež, oder, hkrati pa olajšajo streho muzeja in prevzamejo funkcijo dovoda svetlobe in zraka za razstavne prostore.
Trg in muzej se dopolnjujeta po velikosti in funkciji: sta prostor za rekreacijske in kulturne dejavnosti, omogočata začasne postavitve, praznovanja, koncerte. Rezultat ne bi mogel biti bolj vsestranski, saj je prostor trga – 1500 kvadratnih metrov – popolnoma odprt in spremenljiv, prav tako kot prostor podzemnega muzeja – niti popolnoma pokrit niti popolnoma odprt –, v katerem se lahko trije načrtovani prostori zaradi premičnih sten povezujejo v enotno, popolnoma prepustno in prehodno okolje. Stopničasta streha trga tvori konkavni prostor, notranje funkcije muzeja pa so dostopne prek dveh stranskih širokih stopnišč, ki se uporabljata kot razstavna dvorana na prostem in kot amfiteater za javnost.
Močan vizualni učinek, volumen trga in kombinacija vmesnega prostora muzeja, katerega notranjost je vidna iz strešnih modulov strehe, ustvarjajo arhitekturni ambient, blizu umetniški instalaciji.
Monumentalnost praznine in želja po izgradnji trga, ki postane stavba, dajeta podobo nepričakovane, nenavadne arhitekture, katere določitev in opredelitev je prepuščena državljanom in volji dveh županov, Rodolfa Ziberne in Klemna Miklaviča, da nadaljujeta projekt, ki bi lahko postal simbol naslednje Evropske prestolnice kulture 2025.
