So kulturne dobrine, njihova ponudba in potrošnja v mestih samoumevne? Očitno so, čeprav bi tej povezavi lahko pripisali dva vidika: spontano željo in potrebo prebivalcev (torej od spodaj navzgor) in politično oceno, da je kultura odlično sredstvo za usmerjanje (ideološko in politično oblikovanje) množice (torej od zgoraj navzdol).
Ta dvojnost – spontana želja po kulturnih dobrinah, po kulturnem dogajanju v mestu na eni strani ter kultura kot politični inštrument, investicija vanjo pa obvezni sestavni del vsakega političnega programa na drugi – je bila od vsega začetka prisotna tudi v Novi Gorici, edinem resnično novem slovenskem mestu, katerega srečno-nesrečni razvoj spremljam od vsega začetka. V nadaljevanju se bom osredotočal na kulturo oziroma njene inštitucije in potrebno infrastrukturo, ki naj bi prebivalcem tega območja nudila vse tisto, kar so z mejo leta 1947 izgubili ali pa tudi prej niso imeli, pa bi morali. Naj samo za ilustracijo takratnega vzdušja navedem nekaj pogostih zapisov in parol: »Če gradimo v vsaki vasi zadružne domove, moramo mestu in regijskemu središču primeren kulturni center zgraditi tudi v Novi Gorici« ali pa – še bolj udarno – »Kultura in prosveta naša bo osveta!«
Novo mesto, lačno kulture
Kulturni center (KC), ali kakor se je imenoval v prvotnih dokumentih: Prosvetni dom, je bil predviden že v prvem meni znanem uradnem dokumentu, ki omenja gradnjo novega mesta ob meji. V Investicijskem programu za slovensko Primorje za obdobje 1947–1951 je bila predvidena izgradnja Prosvetnega doma s 5700 m2 površine in z dvorano s 600 sedeži. Temu primerno je imel osrednjo pozicijo (čeprav različne mikrolokacije) tudi v vseh urbanističnih dokumentih mesta, od prvega urbanističnega načrta prof. E. Ravnikarja iz leta 1948/49 do kasnejših urbanističnih predlogov Božidarja Gvardjančiča, Viljema Strmeckega in drugih.
Ob vseh strokovnih in političnih prizadevanjih je bila želja po sodobnem KC živa tudi med prebivalci mesta, ki ga sredi petdesetih let prejšnjega stoletja praktično še ni bilo. Občasno so začeli celo zbirati prostovoljne prispevke za njegovo izgradnjo, kar kaže na spontan interes zanj, čeprav je bilo verjetno vsem jasno, da samo s prispevki v višini dveh takratnih dinarjev centra ne bo mogoče nikoli zgraditi.
Nova Gorica je bila rojena kot nadomestilo za izgubljeno Gorico, zato je morala, čeprav še ni bila mesto, razmeroma hitro prevzeti vse nujno potrebne regionalne funkcije. Tudi, ali še posebej, na področju kulture, mogoče tudi zaradi politične teže, ki so jo imele vsaj nekatere kulturne inštitucije. V obdobju od leta 1947 do 1972, torej v četrt stoletja, so v mestu nastale vse pomembne regionalne, občinske ali mestne kulturne inštitucije, od regionalnega časopisa (začel je izhajati leta 1947 pod imenom Nova Gorica in se leta 1953 preimenoval v Primorske novice, ki izhajajo še danes) do okrajne študijske knjižnice (leta 1949), muzeja kot ustanove širšega regionalnega pomena (1952), kina, gledališča (1955), ki se je postopoma razvilo iz polprofesionalnega v Primorsko dramsko gledališče (1969) in sedanje državno Slovensko narodno gledališče (2004), Zavoda za spomeniško varstvo, tudi širše regionalne inštitucije, revije Goriška srečanja (1966), Pokrajinskega arhiva Nova Gorica (1972) in še vrste drugih, lokalno pomembnih kulturnih inštitucij. Večina je sicer bila ustanovljena na podlagi političnih odločitev, torej od zgoraj navzdol, je pa kar nekaj zelo pomembnih inštitucij nastalo spontano (gledališče, revija Goriška srečanja, kulturna društva …), torej od spodaj navzgor.
Vse navedene organizacije so, vsaj v začetku, delovale v skrajno neprimernih prostorih, izrabili so vse, kar je bilo na razpolago. Lahko rečemo, da je bila sedanja občinska hiša v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi novogoriški kulturni center, saj so v njej gostovali Goriška knjižnica, kino, Pokrajinski arhiv, v avli so bile razstave, v veliki dvorani pa še koncerti in nekatere gledališke predstave.
Kljub pomanjkanju primernih prostorov so bili Novogoričani željni kulturnih prireditev. Na razpolago sta jim bila dva abonmaja, gledališki in koncertni; delovala je odmevna mednarodna prireditev Goriška srečanja malih odrov, kasneje preimenovana v Srečanje gledališč Alpe–Jadran (1972–1991), mogoče zanimiva prav zaradi pomanjkanja primernih dvoran, saj so gostovala v za druge namene zgrajenih prostorih, kot npr. v veliki razpravni dvorani Okrožnega sodišča. Podobne pobude so bile tudi na drugih področjih, naj omenim samo leta 1969 ustanovljeno skupino 2xGO z likovniki z obeh strani meje.
Vse to se je dogajalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Nova Gorica kot mesto na vrhuncu razvoja. To je bilo desetletje, zaznamovano z »gozdom« gradbenih žerjavov, nikoli prej in ne kasneje jih ni bilo toliko.[1]
Nova dvorana in nikoli izvedena druga faza
V tem razvojnem zagonu je končno dozorelo spoznanje, da je treba tudi kulturi ustvariti primerne pogoje za delovanje. Leta 1977 so predelali načrte predvidene nove kinodvorane (avtor Emil Bratina) v večnamensko kulturno (koncertno) dvorano, njena otvoritev je bila za kulturni praznik leta 1980, seveda ob zatrjevanju vseh pristojnih, da je to samo prva faza, gašenje najbolj izstopajočih problemov, končna rešitev pa šele prihaja.
Pobuda za priprave na drugo fazo novogoriškega KC se je porodila v okviru priprav na obeleževanje 40-letnice Nove Gorice, spomladi leta 1978. Celoten proces priprav bi lahko danes, z zgodovinske distance, ocenili kot zgledno humanega, družbeno angažiranega, vključeval je najširši možni krog udeležencev. Odvijal se je pod parolami, kot so: »… kultura je proces humanizacije vsakdanjega življenja v mestu« (Vinko Torkar) in »... kulturne ustanove tvorijo jedro mesta; … mu dajejo dušo. V njih se prebivalci srečujejo, soustvarjajo in oblikujejo svojo širšo zavest.« (Sergij Pelhan).
Kako je mogoče v drugi polovici sedemdesetih let organizirati nekaj, česar danes ne bi zmogli? Je eden od možnih odgovorov tudi, da so takrat med vodilnimi novogoriškimi politiki prevladovali sociologi in drugi humanistično izobraženi kadri?
Proces javne razprave o programu KC se je začel z objavo osnutka programa v Primorskih novicah (28. 7. 1978), na dveh bogato ilustriranih straneh, na občane pa je bilo naslovljenih enajst vsebinsko pomembnih in zahtevnih vprašanj, na večino od njih še danes nimamo relevantnih odgovorov. Iz njih je možno razbrati namere razpisovalcev, da bi bil center ne le mestni, ampak tudi širše regijski; da bi bil multifunkcionalen in bi živel čez cel dan; da bi dopuščal razvoj in dograjevanje. Od meščanov so tudi pričakovali sugestije in stališča o najprimernejši lokaciji in izgledu centra: naj bi bil monumentalen ali nekaj preprostega, lahko dostopnega?
Razprava je bila zaključena z uspešno javno tribuno, iz vsega tega pa je nastalo končno besedilo za razpis natečaja (pripravil ga je Vinko Torkar), ki je predvidel nekaj več kot 14.000 m2 velik kompleks s prostori za gledališče, knjižnico, likovne in amaterske dejavnosti, a brez koncertne dvorane, ki naj bi bila zgrajena že v prvi fazi. Jugoslovanski arhitekturni natečaj (zaključen 31. 3. 1979) je bil le deloma uspešen, prispelo je le 18 predlogov, prva nagrada ni bila podeljena, drugo povišano nagrado pa je dobil predlog avtorjev Mlakar – Mihelčič iz Ljubljane. Na podlagi te rešitve je bil v naslednjih letih pripravljen Programski elaborat (1980), leta 1986 pa še Predlog zasnove novega gledališča, nakar so priprave za gradnjo centra zamrle.
Nova država
Nova Gorica je vstopila v zadnje desetletje prejšnjega tisočletja in v samostojno Slovenijo z mešanimi vizijami in razvojnimi predvidevanji. Po eni strani je izguba jugoslovanskega trga pomenila močan udarec novogoriški industriji, v nekaterih primerih celo smrtni (Meblo), sprememba režima na meji z Italijo (ki naenkrat ni bila več jugoslovansko-italijanska) je pomenila tudi propad ali umik večine podjetij iz drugih bivših jugoslovanskih republik iz obmejnega pasu, spremembo personalne zasedbe obmejne policije in carine, zaradi česar je kar precejšnje število meščanov, po rodu iz drugih republik (predvsem Srbov) zapustilo Novo Gorico, ki je tako v prvih letih po osamosvojitvi izgubila skoraj 10 % prebivalcev. Po drugi strani pa je osamosvojitev Slovenije vnesla med ljudi optimizem, prevladalo je prepričanje, da je vse možno.
In v tej mešanici ekonomskih problemov, povečane nezaposlenosti ter želji po napredku, po »drugi Švici«, je v Novi Gorici zraslo nekaj za mesto pomembnih objektov, leta 1994 novo gledališče (avtor Vojteh Ravnikar), leta 1996 mestno kopališče (avtor Emil Bratina) in leta 2000 nova knjižnica (avtor Vojteh Ravnikar).
Kljub temu pa ideje o novem KC niso zamrle tudi po letu 2000, seveda sedaj z bistveno spremenjenim programom, kritična točka je ostajala koncertna dvorana pa tudi galerija, čeprav je leta 1997 pridobila (začasne) prostore v kleti gledališke rotunde. Tako je bil leta 2007 pripravljen zazidalni preizkus (avtor Aleš Šuligoj) za koncertno dvorano in galerijo na zemljišču med sodiščem in Ulico Gradnikove brigade s približno 7000 m2 površin. A zaradi prihajajoče ekonomske krize so takratna prizadevanja kmalu zamrla.
Ponovno obujanje ideje in nova izhodišča
Idejo o novogoriškem KC smo začeli ponovno obujati ob poskusih umeščanja novogoriške univerze ob severozahodni rob Magistrale. Ideja je bila, da bi se hkrati dokončno določila in programsko opredelila tudi sosednja lokacija za KC, s čimer bi med obema inštitucijama (in seveda v mestu) nastala vrsta pozitivnih sinergij. V začetku leta 2013 je bil pripravljen osnutek gradiva za nov urbanistično-arhitekturni natečaj za KC (avtorici Aleksandra Torbica in Kaja Muhič) s skupno neto površino okrog 7200 m2, torej približno toliko kot v zazidalnem preizkusu iz leta 2007.
Končno razpisno gradivo naj bi nastalo tudi v sodelovanju firme Theatre Projects Consultants iz Londona, mednarodno priznane avtoritete pri programiranju in tehnološki obdelavi kulturnih objektov. Njihove ugotovitve, predlogi in napotki so nastali na podlagi vrste delavnic, ki jih je v Novi Gorici z zainteresiranimi kulturnimi delavci konec leta 2013 vodil njihov predstavnik David Staples.
A do končnega oblikovanja razpisnega gradiva in natečaja spet ni prišlo. Pobuda je z začetkom volilne kompanije za nove županske volitve leta 2014 zamrla, gradivo je šlo v pozabo. Čeprav bi lahko, tako kot ostala gradiva, služilo tudi pri nadaljnjih pripravah za gradnjo KC kot izredno koristen napotek. Med drugim tudi z nam popolnoma drugačnimi pogledi na izbor najprimernejše lokacije KC. V analizi so bile namreč obravnavane štiri možne lokacije:
- na meji, zahodno od železniške proge, ki naj bi povezovala obe mesti, ideja, ki je bila vodilo tudi pri kandidaturi za EPK 25, a zanjo nismo našli primernega prostora;
- na Travniku pred občino, ki pa zaradi simbolnega pomena Travnika tudi ne bi prišla v poštev;
- ob Magistrali severno od sodišča, lokaciji primerno bi morala biti prilagojena tudi arhitektura objekta, torej dovolj reprezentančna;
- ter ob remizi v trgovskem centru ob Prvomajski cesti, ki naj bi – po mnenju pripravljavcev – omogočila primerno valorizacijo spomeniško zaščitenega objekta tehnične dediščine in umestitev večine predvidenih programov v remizo. Ostala bi le potreba po prizidku z dvoranami, ki pa bi lahko bil, glede na lokacijo, skromnejšega izgleda, utilitaren »silos« s seveda visokotehnološko opremljenimi dvoranami.
Prav za to lokacijo so se pripravljavci, ocenjujoč situacijo iz londonskega okolja, najbolj ogrevali, predlagali so sodoben, odprt KC, dostopen cel dan, tako kot trgovski center v bližini. Kulturo so obravnavali predvsem kot potrošno dobrino, razbremenjeno vse nepotrebne simbolike, ki se ji v Sloveniji še ne moremo izogniti.[2]
Prestolnica kulture brez kulturnega centra
Leta 2018 je bil sprejeta odločitev za kandidiranje Nove Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Z idejo BREZMEJNO/BORDERLESS, povezavo dveh mest na nasprotnih straneh meje, ki je sicer naj ne bi bilo več (a vsi vemo, da je še kako živa in prisotna), naj bi pokazali, kako je v združeni Evropi možno živeti skupaj, ne glede na dediščino zgodovinskih in političnih preteklosti.
Podobna prizadevanja o sožitju ob meji segajo vsaj v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Naj samo zaradi zgodovine omenimo prvo resnično tesno sodelovanje med takratnima županoma Joškom Štrukljem v Novi Gorici in Michelejem Martino v Gorici v drugi polovici šestdesetih let, ki se je tvorno nadaljevalo v sedemdesetih (takratna župana sta bila Jože Šušmelj na naši in Pasquale de Simone na goriški strani), a se je v osemdesetih zaradi krize v Jugoslaviji ohlajalo.
Z novo realnostjo po osamosvojitvi Slovenije se je to sodelovanje ponovno postopoma obujalo: leta 1990 z idejo takratnega novogoriškega župana Sergija Pelhana Dve Gorici – eno mesto, ki je v polemikah sprožila nasprotno idejo Dve mesti – ena Gorica (Vinko Torkar), s poudarkom na edinstvenosti fenomena dveh zgodovinsko, socialno in arhitekturno popolnoma različnih mest v istem prostoru, kar bi morali ne glede na povezovanje tudi v bodoče ohraniti kot posebno in izredno redko vrednoto.
30. 4. 2004 je Slovenija formalno in simbolno vstopila v Evropsko zvezo prav na trgu pred novogoriško železniško postajo, bodočim Trgom Evrope[3]. Dogodek simbolno upodablja mozaik Franka Vecchieta na meji sredi skupnega prostora, eden od simbolov Nove Gorice, ki daje prostoru značaj in ki naj bi usmerjal tudi njegov nadaljnji razvoj.
Nadaljnja prizadevanja za povezovanje obeh mest so bila odvisna predvsem od politične situacije v Gorici, pri levosredinskem županu Vittoriu Brancattiju, ki je odlično sodeloval s takratnim novogoriškim županom Mirkom Brulcem, so bili stiki in tudi rezultati obetavni (med drugim tudi skupni koncertni abonmaji), kasneje pa so skoraj zamrli.[4]
Vsa ta dolgoletna prizadevanja so se strnila v odločitvi za kandidaturo Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture leta 2025, ki pa je, brez izpostavljene želje po končni rešitvi desetletja starega novogoriškega problema – novega KC – po mnenju mnogih Novogoričanov (spet pobuda od spodaj navzgor) zamujena edinstvena priložnost.
Leto pred začetkom se sprašujemo, če smo ta vlak dokončno zamudili. Mislimo, da ne. Če res hočemo, da bodo aktivnosti, sprožene z EPK GO 2025, trajale tudi po letu 2025, je še čas, da v dogajanja vključimo tudi priprave na izgradnjo KC, ki seveda ne bo dograjen v letu 2025, bi pa lahko bil mednarodni arhitekturni natečaj zanj eden od osrednjih dogodkov v letu. Če bo KC dokončan pet ali deset let po prestolnici kulture, ne bomo nikakršna izjema, saj je to pogosta praksa tudi pri drugih EPK.
Z novim kulturnim centrom bi EPK GO 2025 dobil res pravi in trajni odmev.
Napisal: Tomaž Vuga
Naslovna slika: Novi Kulturni dom, otvorjen 8. februarja 1980 (vir: publikacija Nova Gorica, založnik Motovun 1988, str. 56, avtor fotografije Milenko Pegan)
Opomba:
Prispevek je povzetek predavanja »Kulturni center Nova Gorica – 75 let želja, prizadevanj, poskusov, programov, načrtov, razočaranj, realizacij«, ki ga je imel avtor 10. 11. 2023 na gradu Kromberk v okviru Muzejskih torkovih večerov. Besedilo bo v celoti objavljeno v Goriškem letniku za leto 2023 (založnik Goriški muzej), ki bo izšel konec leta 2024.
Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.
Opombe:
[1] V najboljših letih so v mestu zgradili po 250 stanovanj na leto, dokončana je bila prva faza nove bolnišnice, zgrajena je bila vrsta novih osnovnih šol in vrtcev, po Osimskih sporazumih leta 1975 se je začel graditi mednarodni mejni prehod v Vrtojbi in prvi nastavek bodoče avtoceste proti Ljubljani, potekale so priprave za gradnjo Briške ceste preko italijanskega dela Sabotina, odprt je bil dolgo pričakovani (maloobmejni) prehod na Erjavčevi ulici (23. 2. 1980), novogoriška industrija je bila na višku svojega razvoja (Meblo, Vozila, Gostol …).
[2] Čeprav je vse to gradivo pri naročniku (MONG) šlo v predale in bilo pozabljeno, je le bilo izhodišče za še eno kratko epizodo v zgodbi o novogoriškem KC. Družba Supernova, ki je zgradila trgovski center ob Prvomajski cesti, je ob nakupu zemljišč morala (!) kupiti tudi spomeniško zaščiteno remizo, v katero pa takrat (prav zaradi zaščite) ne bi mogla umestiti trgovskih programov, zato jo je ponujala v odkup občini. Da bi jo laže prepričala, je na podlagi Staplesovih napotkov leta 2014 naročila konceptualno zasnovo KC, deloma v remizi, deloma v silosu, ki bi ga naslonili nanjo na južni strani (avtorji Sadar+Vuga). A tudi s to rešitvijo Supernova ni prepričala občine, tako da se je (žalostno) tehnični spomenik na koncu spremenil v trgovino z najbolj poceni pohištvom.
[3] Tako imenovan na naši strani – na italijanski strani pa Piazzale della Transalpina, kar nakazuje na še vedno težko premostljive ovire pri iskanju skupnih rešitev – že pri tako nepomembnem vprašanju, kot je ime nekega trga.
[4] Iz tega sodelovanja se je leta 2010 porodila ideja o evropskem združenju za teritorialno sodelovanje treh občin ob meji (Nova Gorica, Šempeter – Vrtojba in Gorica), pa tudi konkretni predlogi o obeleževanju medmestnih povezav s skupnimi simbolnimi objekti na meji.
