V teoriji je evropska zgodba sanjska: nacionalne države se odpovejo svojim imperialnim in ekspanzionističnim ciljem, svoji osrediščenosti in samozadostnosti znotraj svojih meja, da bi se povezale in sobivale v enotni evropski družini narodov. In nedvomno so dosežki vidni. Čeprav Evropski uniji lahko očitamo marsikaj, od nerazumljivih in pomanjkljivih demokratičnih procesov in nesmiselnih predpisov do konfuzne notranje in zunanje politike, ki je za nekatere premočna, za druge pa prešibka, je težko zares očitati, da je evropski eksperiment neuspešen.
Ne samo da je – kot je to prepoznal tudi komite za Nobelovo nagrado – Evropska unija generator »miru in sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi« (premalo je sicer poudarjen transformativni moment povezave bivših socialističnih držav v Evropski uniji in kako je radikalno zmanjšal razliko med vzhodom in zahodom), temveč je v veliki meri že pomembno vplivala na vsakodnevna življenja velikega števila Evropejcev. Vedno večje število mladih vsaj določen čas študira v tujini, veliko je večnarodnih ljubezenskih zvez in večjezičnih družin, tudi službeni odnosi se internacionalizirajo. Ne pozabimo pa niti, kako vedno večje število prebivalcev Evropske unije govori tuj jezik in kako so si glavna oz. večja mesta po Evropi vedno bolj podobna in življenje v njih vedno bolj primerljivo, tako z ekonomskega kot kulturnega vidika. Ta mesta so vedno manj zgolj nacionalna središča in vedno bolj evropska.
Žal pa je izven glavnih mest Evropa bistveno manj opazna. In bolj kot se umikamo proti robovom držav, bolj je Evropa daleč in nacionalna država občutna. Čeprav je velika večina držav članic že povezana v šengenskem območju in je državno mejo ravno tako enostavno prečkati kot občinsko, teritoriji še niso zares povezani. Na meji se še vedno ena država konča in druga začne, ne da bi med njima obstajala kakšna vmesna cona ali mehki prehod. Šengen je resda odprl prehod čez mejo, vendar ni zares izboljšal življenja na mejnem območju, saj ni v nikakršni meri integriral teritorija ali mu omogočil optimalno čezmejno delovanje. Navzkrižni pravni sistemi, manko čezmejnih institucij, otežkočeno financiranje čezmejnih storitev in infrastrukturnih investicij, odpiranje podjetij in sprememba stalnega naslova[1] kažejo, da Evropska unija ni zares teritorialna entiteta, temveč obstaja kot vezni člen med nacionalnimi državami oz. med njenimi glavnimi mesti. Če to povemo z metaforo: Evropa je povezana kot z letalom, od velikega mesta do velikega mesta, in ne z vlakom, zvezno skozi celoten teritorij. Za slednje bi bil potreben napor v načrtovanju, strateška zavezanost k realizaciji materialne, institucionalne in socialne infrastrukture – napor, ki ni bil nikoli zares vložen. Ravno manko strateških politik na evropski ravni vzdržuje mejna območja še vedno na ravni obrobja, pri čemer po študiji Eurostata mejna območja, tako interna kot zunanja, »pogosto dosegajo slabše gospodarske rezultate, dostop do javnih storitev (kot so bolnišnice ali univerze) pa je v obmejnih regijah na splošno slabši.« Kar je precej problematično, posebej če si predstavljamo, da je po Evropi težko voziti več kot nekaj ur, ne da bi se spotaknili ob kakšno mejo. Po določenih statistikah okoli tretjina vseh državljanov Evropske unije živi na območju, ki bi ga lahko imeli za mejnega.
V pomanjkanju panevropskih politik za čezmejno sobivanje in sodelovanje na lokalni ravni je vsaka taka aktivnost vedno stvar dveh držav, dveh prestolnic, ki največkrat nimata ne znanja ne posluha o specifikah življenja na mejnem teritoriju. Temu smo bili priča za časa epidemije covida, ko je bila čez noč postavljena mreža na ponovno zrasli meji tako zastražena, kot ni bila vse od 50. let minulega stoletja dalje. Na primeru Nove Gorice in Gorice je to pomenilo presekanje skupnega življenjskega prostora na dva dela. V nasprotju s slovensko-avstrijsko mejo, kjer je migracija praviloma enosmerna, na območju med obema Goricama redno migrira zelo velik del prebivalstva v obe smeri. Mnogo Italijanov ima podjetja odprta v Sloveniji, mnogo Slovencev ima otroke v šolah v Italiji, predvsem pa vsi redno hodijo čez mejo po nakupih, na športne aktivnosti, v restavracije in lokale, prav tako si stanovanja in poslovne prostore iščejo na celotnem območju. Prostor, ki ga prebivalci z vsakim letom bolj razumejo in živijo kot enoten, se je nerealno razdelil med dve državi.
Adaptiranje
Meja sama je v tem vidiku konec, diskontinuiteta v prostoru, v očeh tako Unije kot države. Vendar je to v nasprotju z intuitivnim občutkom tu živečih ljudi, ki v mejnosti ne vidijo zgolj konca, temveč specifični prostor – in celo identiteto –, ki nudi svojevrstno, raznoliko in bogato življenje – vendar ga je potrebno znati živeti. Da pa to znanje ne bi bilo le stvar posameznika, temveč bi bilo dostopno vsem, ki tu živijo ali ta prostor obiščejo, in bi predstavljalo izgotovljen proces, na katerem bi lahko tvorili skupne institucije, urbanistične, šolske in zdravstvene sisteme, ki bi nam omogočile graditi skupno infrastrukturo, in bi nam prišlo prav, ko bi organizirali koncert na meji ali tam gradili stavbo, moramo ta mejni prostor šele vzpostaviti oz. natančneje – izumiti. Kaj mislim s tem?
Vzemimo banalen primer: pišem diplomsko nalogo v novogoriški knjižnici, vendar potrebujem literaturo iz knjižnice na drugi strani meje. Ko tam nadaljujem s pisanjem in se mi prazni baterija, ugotovim, da je vtičnica drugačnega standarda in zato ne morem polniti računalnika. Vtičnica me je naredila tujca. Če pa bi imel adapter, bi se lahko z računalnikom premikal brez skrbi, saj bi bila vsaka vtičnica primerna. Adapter bi iz dveh prostorov naredil enega. In če bi vsak imel adapter vedno v žepu, bi počasi pozabili na to, da obstajata dva različna sistema vtičnic.
Adapter (idejo dolgujem Antonu Špacapanu, Luci Chinagli in Evi Sušnik, ki so pred mano razvijali ta koncept) je v tem smislu metafora ustvarjanja čezmejnega prostora. Je izgotovljena ideja, ki pomaga premoščati mejne zamejitve. Taki adapterji niso le tehnične, temveč tudi socialne, pravne in druge invencije. V manku rešitev od zgoraj se takšni adapterji izumljajo na lokalni ravni.
In v tem goriško somestje ni edino. V Evropi je okvirno 35 takšnih čezmejnih dvojcev, od tega dobra polovica na območju, ki predstavlja notranjo mejo v Evropski uniji. Slednji zadnja desetletja na lokalni ravni pospešeno izumljajo načine skupnega civičnega bivanja. To je bil tudi eden izmed povodov za projekt Transbordering laboratory, ki smo ga pred poldrugim letom začeli s kolegoma iz nemško-poljskega somestja Frankfurt na Odri–Słubice ter estonsko-latvijskega Valga–Valka. V preseganju meje in integraciji z drugo stranjo mora biti v igri inventivnost, saj se gibamo na neodkritemu teritoriju, na novoodkritem območju »zemlje vmes«, ki nima še izgotovljenega načina obstoja. Povezava z drugimi mesti, drugimi posamezniki, skupinami, organizacijami in institucijami preko procesa medsebojnega učenja tvori skupek znanj, ki omogoča lažje krmiljenje po tem nedoločenem prostoru. Laboratorij ni naključna oznaka: tako kot v laboratorijih preko določenih procesov in eksperimentiranja pridemo do občih znanj, se tudi v čezmejnih dvojnih mestih učimo tvoriti funkcionalne čezmejne skupnosti in ta znanja delimo z drugimi. Skupek tega znanja, adapterjev, bi lahko postala evropska politika, ki bi omogočala integracijo mejnih teritorijev znotraj nje in na tak način zaobrnila procese periferizacije. Če sama struktura nacionalne države, ki gravitira okoli prestolnice, na svojih robovih ustvarja periferijo, se sedaj na robovih izumlja Evropa v praksi – lokalne čezmejne institucije postanejo de facto evropske institucije, saj, čeprav lokalne, presegajo same nacionalne države. Evropa se ponovno rojeva na margini.
Nedvomno je eden izmed razlogov, zakaj se nacionalizem in šovinizem tako vztrajno vračata v javni diskurz, ravno manko pozitivnih primerov evropske integracije. Evropska unija je mnogokrat poistovetena z bogatim, izobraženim, »kozmopolitskim« slojem velikih urbanih središč, medtem ko naj bi izven njih bival zapuščen narod, ki mu zdaj jemljejo še nacionalno državo. Zato je ravno na perifernih, mejnih območjih pomembno afirmirati Evropo, jemati poslanstvo združevanja Evrope resno in jo tu izumiti. Evrope nam ni treba prinesti sem, tu jo moramo prakticirati in Evropa mora naše lokalne prakse prenesti na raven Unije.
Ravno to sem od začetka videl kot bistveno poslanstvo projekta Nova Gorica–Gorica 2025 – Evropska prestolnica kulture. Ta bi morala biti problemsko usmerjena in preko kulturnega angažmaja vzpostaviti in predstaviti prakse tvorjenja čezmejnega somestja, ki bo v pomoč drugim podobnim mestom in v uteho tistim območjem, ki se trenutno spopadajo z zaprtimi in strogo varovanimi mejami. Če bo program EPK še tako lep in zanimiv, pa tega ne bomo uspeli realizirati, potem EPK ne bo zares uspešen.
Napisal: Miha Kosovel, urednik revije Razpotja
[1] Ter razne male bizarnosti, kot odlok, po katerem morajo vsi prebivalci Italije imeti vozilo registrirano v Italiji, kar pomeni spremembo vse dokumentacije, če se preselim za dvesto metrov bolj na zahod; ali pa odisejada, ki jo pismo opravi, ko mora s pošte v Novi Gorici preko Ljubljane in Firenc, da dospe na pošto v Gorici.
Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
