V začetku leta je Ministrstvo za kulturo sprejelo že šesto odločbo v denacionalizacijskem postopku, s katerim si križniški red prizadeva za vrnitev cerkve Device Marije Pomočnice v Križankah. Ministrstvo je zahtevek zavrnilo, križniki so se na odločitev pritožili. Eden najpomembnejših spomenikov baroka na naših tleh tako ostaja ujet v pravno-političnem limbu, medtem pa javnosti na očeh propada.
Tretji – ali prvi – akter
Ob pozornosti, ki jo je v medijih deležen spor v Križankah med Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter Festivalom Ljubljana, lahko javnost spregleda, da svoje zahteve uveljavlja še tretji akter. Njegove povezave s kompleksom segajo dosti dlje v preteklost – pravzaprav do samih začetkov nekdanjega samostana, ki se po njem tudi imenuje.
Križniški red je redovna ustanova Katoliške cerkve, izvorno (nemški oz. tevtonski) viteški red, ki se je ohranil le v habsburških deželah kot nosilec karitativnih dejavnosti, po reformi leta 1929 pa je postal duhovniški red, ki danes v Sloveniji deluje v dosti skromnejšem obsegu kot nekoč. Kmalu po osamosvojitvi so t. i. »križniki« sprožili denacionalizacijski zahtevek za vrnitev premoženja, zaplenjenega po 2. svetovni vojni, med njimi tudi za samostan Križanke. Zahtevek za samostanske stavbe in dvorišča, ki jih je temeljito prenovil Plečnik s sodelavci, je bil že v zgodnjih 90. letih zavrnjen, odprta pa je ostala usoda križevniške cerkve Device Marije Pomočnice*, edinstvenega odmeva vrhunskega beneškega baroka v Ljubljani, ki je integralni del nekdanjega samostana. Od takrat se je zvrstilo že šest nasprotujočih si odločb Ministrstva za kulturo in več sodnih postopkov. Nazadnje je ministrstvo cerkev prisodilo križnikom leta 2022, v začetku letošnjega leta pa je sedanje vodstvo ministrstva sprejelo novo odločitev in denacionalizacijski zahtevek znova zavrnilo. Križniški red se je, tako kot vsakič do sedaj, na odločitev znova pritožil.
Edinstven spomenik baročne sakralne umetnosti
Dr. Luka Vidmar je umetnostni zgodovinar in literarni komparativist ter višji znanstveni sodelavec na ZRC SAZU, ki se prvenstveno ukvarja s kulturo baroka in razsvetljenstva na Slovenskem, leta 2018 pa je uredil znanstveni zbornik o Križankah, ki ga je izdala Srednja šola za oblikovanje in fotografijo[1]. »Cerkev je za Slovenijo izjemna v več pogledih,« odgovori na vprašanje o pomenu križevniške cerkve v Ljubljani. »Gre za enega najkvalitetnejših baročnih spomenikov v jugozahodnem delu nekdanje habsburške monarhije, saj je načrte za stavbo izrisal prvovrstni beneški arhitekt Domenico Rossi, oltarne nastavke in slike pa so izdelali vrhunski dunajski in drugi evropski mojstri. Enkraten je tudi zgodovinski kontekst: gradnjo je naročil grof Guidobald Starhemberg, eden najpomembnejših evropskih vojskovodij in nekdanji španski podkralj, ki je nagovoril tri habsburške cesarice, da so plačale oltarje in slike.« Poleg omenjenega v cerkvi najdemo tudi skoraj neznano Plečnikovo leseno spovednico z zadržano zasnovo, ki pa ne ostaja brez zanj značilne simbolistične iskrivosti.
V času, ko lastniško stanje cerkve ostaja nerazrešeno, z njo upravlja javni zavod Festival Ljubljana, ki tu občasno organizira kulturne prireditve. Ko cerkev ne gosti razstav ali drugih dogodkov, je javnosti dostopna le ob predhodni prijavi na vodstvo po Križankah. Festival v čakanju na rešitev spora v kulturni spomenik državnega pomena ne vlaga.
»Stanje cerkve je glede na njeno pomembnost nevzdržno,« ocenjuje dr. Vidmar. »V slabem stanju so deli strehe (križ na vrhu so morali pred leti odstraniti), zunanji in notranji ometi ter oltarni nastavki (na več mestih odpadajo rezljani deli). Del cerkvene opreme je hranjen v neustreznih razmerah, na primer ostanki oltarja Marije Pomagaj v kapeli. Iz cerkve so odstranili baročne klopi in jih nadomestili z novimi stoli, ki so prilagojeni samo trenutni rabi prostora. V približno zadovoljivem stanju so le slike, ki pa so v teh razmerah prav tako ogrožene. Cerkev bi bilo treba nujno čim prej obnoviti v njeni celostni baročni podobi in jo odpreti javnosti.«
Kaj je primerna raba dediščine?
V začetku letošnjega leta je Ministrstvo za kulturo zavrnilo denacionalizacijski zahtevek po vrnitvi križevniške cerkve v naravi in odredilo izplačilo odškodnine v obliki državnih obveznic v višini 340.305 evrov, kolikor je znašala ocenjena vrednost cerkve ob povojnem podržavljenju (sic!). V odločbi je zapisano, da bi z vrnitvijo prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe prireditvenih prostorov v ljubljanskih Križankah, s tem pa do okrnitve raznolikega in kakovostnega kulturnega programa, ki je v javnem interesu in se izvaja v edinstvenem prireditvenem prostoru v Sloveniji.
Tri desetletja trajajoča pravna in politična polemika izhaja iz 19. člena Zakona o denacionalizaciji, ki navaja, da »nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti (…) s področja (…) kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.«
Odločitev ministrstva se sklicuje na javni interes in na dejavnost kulturnih prireditev, ki naj bi bile z vrnitvijo cerkve bistveno okrnjene. Dilemo pa lahko z vidika varstva dediščine – ki je prav tako v domeni Ministrstva za kulturo – formuliramo tudi tako: kakšna je najprimernejša raba kulturnega spomenika državnega pomena, kadar gre za sakralno dediščino?
»Temeljni konservatorski vidik je varovanje integritete nepremične dediščine,« pravi arhitekt dr. Leon Debevec, ki na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo vodi usmerjeni seminar in vaje iz zgodovine arhitekture ter je dolgoletni nosilec izbirnega predmeta Sakralne stavbe. Če si je danes sicer nemogoče predstavljati, da bi Križanke ponovno postale samostan (»prenova Plečnika, ki je sakralni prostor spoštoval, tega sicer ne preprečuje,« provokativno pripomni sogovornik), pa je po njegovih besedah nekaj povsem drugega vprašanje cerkvene stavbe: »Gre za izjemen sakralni ambient, ki je po svojem ustroju in opremi namenjen bogoslužju, kar je edina raba, ki je zares skladna z varstvom njegove integritete.«
Festival Ljubljana vidi situacijo v drugi luči. »V primeru vrnitve križevniške cerkve v naravi bi v upravljanje kompleksa vstopil še tretji deležnik in bi se v Križankah tako lahko izvajala še tretja vrsta dejavnosti (bogoslužna). To bi izvajanje kulturne dejavnosti Festivala Ljubljana še bistveno bolj otežilo oziroma bi jo kar onemogočilo, to pa bi pomenilo veliko škodo tako za Slovenijo kot mesto Ljubljana.« V izjavah za medije sta Festival Ljubljana in njegov ustanovitelj Mestna občina Ljubljana zatrjevala tudi, da bi vrnitev prostorov križnikom »zaradi cerkvenega petja, igranja orgel, bogoslužne dejavnosti, oglašanja zvonov in svetlobe pri zaposlenih v javnem zavodu Festival Ljubljana lahko povzročala jezo, razburjenost in nemoč«[2], zaradi vrnitve pa naj bi zaposleni ostali brez čajne kuhinje, ki se nahaja v – prvem nadstropju cerkve.
Dr. Luka Vidmar meni, da bi katerikoli lastnik moral cerkev nameniti rabi, ki bi se ujemala s prvotno namembnostjo oziroma bi bila spoštljiva do prostora, njegove zgodovinske in materialne zapuščine. »Cerkev bi torej lahko hkrati (tako kot od začetka do konca 20. stoletja) opravljala vlogo sakralnega objekta (za bogoslužje) in kulturnega objekta (za npr. koncerte klasične glasbe, razstave likovne umetnosti, strokovne oglede). Popolnoma nesprejemljiva za takšen spomenik pa bi bila raba, ki bi varovanje in spoštovanje kulturne dediščine podrejala trženju, na primer za pogostitve, promocijo blagovnih znamk ali zabave.«
V čigavem interesu?
Največkrat o rabi spomenikov stavbne kulturne dediščine ne odločajo toliko želje strokovnih in laičnih ljubiteljev dediščine kot družbene okoliščine v najširšem pomenu: tehnološki razvoj, ki določene dejavnosti odrine v zgodovino, ali spremembe v kulturi, ki vplivajo na vrednote, rituale in način življenja. Kar pa ne pomeni, da odločitve o rabi v procesih ohranjanja, obnavljanja in prenove ne igrajo ključne vloge.
Za presojo primera si lahko pomagamo tudi z miselnim eksperimentom in si zamislimo analogen, a svetovnonazorsko manj obremenjen – in povsem profan – primer. Če bi na primer morali odločati, kdo bo primernejši gospodar kvalitetnega in lepo ohranjenega kozolca na izpostavljeni legi v izjemni kulturni krajini: ekološki kmetovalec, ki bo na njem sušil seno, ali investitor, ki bi znotraj njega uredil apartmaje za kratkotrajno nastanitev – komu bi dali prednost?
Takih situacij sicer skoraj ne srečamo, saj se pri dediščini največkrat soočamo z izzivom, da originalna raba ni več aktualna (ker je preživeta ali ni interesa po uporabi) in je objektu potrebno nameniti nove vsebine, ne da bi izgubili njegovo pričevalno prednost. Ko pa je denacionalizacijski upravičenec tudi edini, ki je pripravljen stavbo oz. prostor nameniti rabi, ki je skladna z njegovo zasnovo, zgodovino in opremo, ta dilema lahko obstaja samo, kadar so na delu drugi interesi, kot je zagotavljanje pravičnosti in varovanje kulturne dediščine.
Interes Festivala Ljubljana je jasen, o odnosu do dediščine, ki ga kažejo njegova dejanja in stanje objektov, s katerimi upravlja, pa je bilo že veliko napisanega [3]. Vprašanje pa je, čigavim interesom služi v tem primeru Ministrstvo za kulturo. Če gre za javni interes: sakralni prostori v javnem prostoru so pri nas brez izjeme dostopni splošni javnosti, večinoma vsak dan, preko celega leta; lokalne verske skupnosti in ustanove pa so v praksi eden zanesljivejših skrbnikov kulturne dediščine. Argument, da Festival Ljubljana za svoje neokrnjeno delovanje potrebuje sakralni prostor in da je ta partikularni interes obenem tudi javni, pa prepuščamo v presojo bralcu.
Izzivi sobivanja
Pred šestimi leti, ko je prejšnji minister izdal odločbo, s katero je vlada cerkev vračala križnikom, je Miloš Kosec za Outsider pisal o istem primeru v odziv na izjavo dolgoletnega, lani preminulega priorja križniškega reda p. Janka Štamparja. Ta je izrazil pripravljenost za nadaljevanje kulturnega programa v cerkvi, v kolikor bi bil ta seveda skladen z njenim sakralnim značajem. Kosec je v besedah priorja slutil grožnjo umetniške cenzure, v zaključku zapisa pa se nazadnje tudi sam sprašuje, ali je »neizogibno, da se prostor svobodne umetnosti izključuje s prostorom verskega čaščenja«.
Neizogibno je nekaj drugega: v taki situaciji na plan pridejo razlike med svetovnonazorskimi stališči, ki zavzemajo v demokratični družbeni ureditvi vsaj deklarativno enakopraven položaj. Za nekatere je umetnost v sodobnem svetu prevzela mesto, ki ga je nekoč zasedala religija – od tod tudi pričakovanje, da bo prva vedno in povsod (to je bistveno) neodvisna od druge. Adaptacije nekdanjih sakralnih stavb bolj aktualnim profanim rabam zanje pomenijo naraven del toka družbenega napredka – zahtevo po povrnitvi pa razumejo kot anahronizem. Za druge pa je medtem tisto »sveto«, ki je v osrčju verskih ritualov in zanje zasnovanih prostorov, osrednji del bivanjske izkušnje, ki mu ni mogoče potegniti vzporednice v drugih človeških dejavnostih. Problem v sobivanju se razkrije, ko ena pozicija s silo oblasti ali moči – ali zgolj odsotnostjo osnovnega spoštovanja – zatre drugo.
Ideološko pogojeni odvzem lastnine po 2. svetovni vojni ter veliko bolj nedavni primeri (bolj in manj) kulturnih dogodkov v križevniški cerkvi, ki so bili včasih v odkritem neskladju ali celo nasprotju z bogoslužno opremljenim sakralnim prostorom, so značilni primeri tovrstne oblastniške slepote. Prav kadar prevlada argument moči, lahko govorimo o cenzuri – odločitve o primernosti vsebine za določen kraj in občinstvo pa običajno razumemo kot nujen del programskega vodstva ali uredniškega dela.
Drugačna drža od zgoraj opisane bi tudi morebitno vrnitev izvorne bogoslužne rabe v cerkev lahko prepoznala kot izziv, kako kulturno ponudbo festivala razširiti s programom, ki bi se odzival na specifično naravo prostora. Tako kot velja tudi v primeru Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, bi tak scenarij zahteval pripravljenost na sodelovanje v prid skupne kulturne dediščine – in skupne prihodnosti.
Te vrednote lahko razbiramo tudi v Plečnikovi prenovi samostana, ki velja za arhitektov labodji spev, a je bila zaradi slabega stanja in neurejenega lastništva izvzeta iz nabora del, uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine. Naloga ministrstva, ki skrbi za kulturno ustvarjalnost in dediščino, in mestne občine, ki se kiti s podobami Plečnikove in baročne Ljubljane, bi bila zagotoviti, da se tako pomemben spomenik prenovi in ohrani ne samo materialno, ampak tudi v duhu. Križanke kot živ preplet raznovrstnih rab pa bi lahko predstavljale mikrokozmos resnično pluralne Slovenije 21. stoletja.
Napisal: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Lucia Jerman
[1] Križanke. Ljubljana: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, 2018.
[2] Križanke: križniškemu redu namesto cerkve le odškodnina, Dnevnik, 2024. Vsebina ni več dostopna; izvorni URL: https://www.dnevnik.si/1043042144
[3] Nerešene Križanke, 2022, https://outsider.si/neresene-krizanke/
Križanke: kulturna dediščina kot talec interesov, 2024
* V kapeli levo od vhoda je stal oltar Marije Pomagaj, od katerega so zdaj ohranjeni le ostanki. Nad oltarjem je bila velika slika Marije Pomagaj iz leta 1660, ki je slovela kot milostna (v kapeli je še vedno nekaj zahvalnih tabel in napisov) in pred katero je molil papež Pij VI. na poti k cesarju Jožefu II. na Dunaj leta 1782. Sliko so tik pred nacionalizacijo Križank umaknili v stolnico, od leta 1972 pa je v hiši križnikov v Šiški. V idealnih razmerah (če bi bila cerkev obnovljena) bi se lahko nekoč tako znamenita slika vrnila na svoje mesto, kjer bi bila dostopna verski, kulturni in splošni javnosti. (op. dr. Luka Vidmar)
