Arhitektka Manica Lavrenčič je Vipavka, rojena na soncu in burji, v dolini, kjer veter daje močan karakter krajini, vinu in ljudem. Živi in deluje v Ljubljani, a vselej sledi svojim primorskim koreninam. Po diplomi leta 2013 deluje na različnih področjih in predvsem v različnih merilih: od večjih projektov v biroju Jereb in Budja arhitekti, preko manjših samostojnih projektov, pa do scenografij in začasnih rešitev za agencijo Glasilka. Rada ustvarja prostore za ljudi in verjame, da je za dobro arhitekturo pomemben dialog.
Kako poteka delo, sodelovanje z vami? Kaj naj naročnik pričakuje?
Vsak projekt je zgodba zase, saj je vsak človek in vsak odnos zgodba zase. Univerzalnega recepta še nisem odkrila… Ne za odnose in ne za projekte! Vsekakor dajem velik poudarek na prvi stik z naročnikom. Mislim, da je prav interakcija med nekom, ki si želi pomoči pri ustvarjanju prostora, in nekom, ki mu z znanjem in izkušnjami poskuša pomagati, najpomembnejša. Prave vibracije so ključne za skupno delo.
Kateri tip projektov prevladuje pri vašem delu? Katerih projektov bi si želeli več? Kaj je vaša posebnost, značilnost, ki vas loči od drugih arhitektov?
Plujem med projektiranjem večjih zgodb z birojem Jereb in Budja arhitekti, snovanjem scenografij in začasnih ambientov kulturnih in korporativnih dogodkov za agencijo Glasilka ter svojih manjših solaž; navadno so to prenove, dozidave… stanovanja, hiše, dvorišča. Manjši projekti za ljudi.
Ta razpon med projekti in pestrost me izredno zabava, mnogokrat pa tudi porine v stisko… A potem nekako gre… in neizmerno uživam.
Življenje mi nosi različne naloge. Trudim se poglobiti v vsako izmed njih, kar se da razčleniti in jo na videz s preprostimi potezami in s čim bolj izdelanimi detajli tudi izpeljati.
Vsekakor pa arhitektura zame ni samo forma: je proces, sodelovanje, uravnovešanje.
Časovni, finančni okvir ob sodelovanju z arhitektom?
Do sedaj sem se naučila, da čas, ki ga predvidim… ni zares realen. Pametno ga je pomnožiti s π. Haha! Finančna plat je pa odvisna od zahtevnosti projekta, časovnega spektra…
Kako bi lahko ZAPS prispevala k boljšem delu arhitektov?
Verjetno bi se z večjim aktivnim vključevanjem arhitektov tudi delovanje zbornice izboljšalo…
Zakonodaja, birokracija?
Kompleksna, tako kot je kompleksno današnje življenje. Pa ga vseeno živimo.
Kaj naročnik pridobi, če sodeluje z arhitektom?
Mislim, da pravi arhitekt ravno dovolj odpre kak nov ventil … potem je odvisno, koliko ga naročnik zatisne nazaj. Ni slabo, ko pricurljajo nove ideje, možnosti… in posledično življenje z drugačno vrednostjo.
Majhne spremembe, ki lahko izboljšajo bivanje?
Začeti pri sebi doma; živeti z manjšo količino objektov, misli, informacij… zmanjšati količino generičnih produktov, ki so (tako nujno?) potrebni. Izhajati iz svoje lastne identitete in personalizirati svoje domove. Dom je le dom.
Kakšno je vaše vodilo za ustvarjanje dobre arhitekture?
Trudim se razmišljati in delati celostno: projektov se poskušam vedno lotevati z zavedanjem do prostora, lokalnega okolja, konteksta, na način, da je spoštljiv odnos do obstoječega okolja, primerno vkomponiran v kontekst naloge. Želim prepoznavati kvalitete obstoječega, jih ohranjati oziroma ponovno umestiti, pri tem pa ne mislim samo materialnosti… ampak je lahko to pogled, so zgodbe, čustva. Trudim se delovati s čim večjo mero empatije do vseh nivojev naloge in vseh vpletenih, pri tem mislim na čim večja dovršenost od idejca do detajla, dobro komunikacijo med vsemi vpletenimi, med sodelavci na projektu in tako naprej. Tehnološki napredek je tako bliskovit v zadnjih letih in seveda so tu prisotni moji lastni strahovi delovanja in obstoja v prihodnosti. Tako da mislim, da je za ustvarljanje dobre arhitekture in za delo arhitekta v prihodnje ključna senzibilnost do okolja in poglabljanje svoje lastne intuicije. Dobra arhitektura je arhitektura dialoga.
Portretna fotografija: Andrej Zavašnik Zava
Pripravila: Eva Sušnik
