Križanke imajo novo streho. Novogradnja nad letnim gledališčem ni niti neopazna niti neopažena – konstrukcijo iz jekla in platna nad starimi zidovi ob Zoisovi cesti je težko spregledati, v javnosti pa je vzbudila polemične odzive in je pričakovati, da jih še bo. Arhitekta Kaja Lipnik in Arne Vehovar sta denimo v pismu bralcev v časniku Delo še med gradnjo lansko jesen zapisala, da gre za »robustno in okorno« konstrukcijo in da »prefinjenih detajlov, ki krasijo Plečnikove ureditve in so odlikovali nekdanjo streho, ni opaziti.«
V mislih sta imela prejšnjo premično streho nad letnim avditorijem inženirja Miloša Marinčka iz leta 1963, ki se je porušila leta 2016, ko ob nepričakovanem poznoaprilskem snežnem metežu odgovorni niso uspeli pravočasno pospraviti platna, in streha, ki ni bila dimenzionirana za zimske razmere, teže snega ni vzdržala. A v svojem času je predstavljala pomemben inženirski dosežek, saj je šlo za inovativno zasnovo, ki je uspešno reševala zahteven problem. Takrat so bile sicer že izvedena prekritja v podobnem historičnem kontekstu, na primer v bližnjem Salzburgu, a nikjer ni bilo treba pred vremenskimi neprilikami ščititi tako velike površine – skoraj 2000 m². Sprva je bilo po Plečnikovi zamisli letno gledališče odprto, a so sitnosti pri organizaciji dogodkov, ko je občinstvo zaradi nepredvidljivega vremena pogosto moralo pod dežniki hiteti v bližnjo Dramo, pristojne prepričale o nujnosti prekritja.
Marinček je razvil minimalistično rešitev, pri kateri je na eni strani jeklenice vpel v zidove stavbe, na drugi pa v ostaline rimskega zidu ob Grabnu. Streha se je spuščala od odra proti Emonski in zlagala proti Zoisovi cesti ter se je z detajli in ritmom nevsiljivo umestila v občutljivo historično strukturo. Streha je ob odprtju doživela topel sprejem v medijih, kasneje je bila vključena v prvi celovit pregled premičnih streh po svetu, ki so ga pripravili raziskovalci v Stuttgartu, rešitev pa je avtor tudi predstavil na kongresu v Londonu leta 1975, namenjenem tej temi. Priznanje v domačem prostoru je pomenila tudi nagrada za iznajdbe in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča leta 1975, njen uspeh pa se morebiti najbolje kaže ravno v dejstvu, da ni bila posebej opažena, dokler ni bila nepovratno izgubljena.
Foto: Marijan Pal, iz arhiva Miloša Marinčka, Arhiv RS
Nova streha
Omenjeno pa ne velja za novo streho, ki jo je zasnoval arhitekt Peter Gabrijelčič. Nekdanjega dekana ljubljanske Fakultete za arhitekturo so povabili k sodelovanju kmalu po tem, ko se je pokazalo, da ne bo mogoče samo prenoviti in posodobiti Marinčkove zasnove. Ob porušitvi je namreč prišlo do obsežnih poškodb na stavbi Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, v katero je bila streha vpeta, zaradi katere je bistveno ogrožena njena stabilnost. Zato je bil primoran iskati drugačno rešitev s samostojno konstrukcijo, pri čemer je glavni izziv predstavljalo načrtovanje podpornih konstrukcij za horizontalne sile pletenic premične strehe (t. i. uteži). Zaradi prostorskih omejitev je bilo izključeno zlaganje v prečni smeri (kot pri prejšnji strehi). Kot poudarja Gabrijelčič, je imel med skoraj leto trajajočo raziskavo konstrukcijskih, funkcionalnih in likovnih možnosti na mizi okoli dvanajst variant, predstavil pa je tri: prva je predvidevala v celoti pomično streho in vpenjanje pletenic med dvoje močnih konstrukcij, druga pomično streho nad avditorijem, vpeto na eni strani v konstrukcijo odra s fiksno streho, pri tretji pa opustitev premikanja platna in pokritje celotnega prostora z nepomično transparentno streho.
Sheme variant zasnove strehe (prva enaka predhodni), arhiv Petra Gabrijelčiča
Preko sodelovanja vseh pristojnih služb se je nazadnje izoblikovalo stališče, da obe možnosti s pomično platneno streho zahtevata preveč robustne in zato moteče masivne konstrukcije znotraj avditorija. Zato so se odločili za tretjo možnost, ki jo avtor opiše kot »stalno pokrito in lahko transparentno streho na razmeroma tankih stebrih v rastru obstoječih stebrov.«
Takšne rešitve omogoča uporaba sodobne tehnologije. Stalno pokritje gledališča križanke bi tako omogočilo izvajanje kulturnih programov Zavoda skozi celo leto (tudi pozimi). Transparentna streha pričara odprtost prostora.« Svoj predlog je Gabrijelčič podprl z vizualizacijami, ki res prikazujejo razmeroma elegantno in izredno prosojno konstrukcijo.
Vizualizacija strehe nad avditorijem, arhiv Petra Gabrijelčiča
A streha, ki se danes pne nad letnim gledališčem, se močno razlikuje od teh idealiziranih prikazov. Sestavlja jo 13 masivnih ločnih jeklenih nosilcev z razponom do 35 metrov, ki so medsebojno povezani in montirani na 8 dvanajstmetrskih stebrov, jekleni skelet pa je prekrit s svetlo sivim platnom, ki ga ob strani dopolnjujejo premične bočne zavese, ki se samodejno zaprejo v primeru premočnega vetra. Konstrukcija je masivna, industrijska. Od zamišljene elegance in prosojnosti ni ostalo dosti.
Gabrijelčič pojasnjuje razloge za drastične spremembe predlagane zasnove: »Sprva smo predvideli na mestu stare strehe lahko samostoječo strešno konstrukcijo na 18 vitkih stebrih (tako kot pri stari strehi). Strešna konstrukcija je bila sestavljena iz tankih jeklenih lokov, med katerimi so bile vpete ogrevane transparentne pnevmatske leče. Zaradi zahtev spomeniškega varstva smo zmanjšali število stebrov za polovico, torej vsega na štiri v vrsti. To je zahtevalo večje razpone med stebri in posledično večje dimenzije strešnih nosilcev ter njihovo dodatno zavetrovanje z jeklenimi diagonalami. Upoštevati smo morali tudi zahtevo o začasnosti, to je o možnosti demontaže konstrukcije in njeni ponovni uporabi na drugi lokaciji. Detajli spojev in dimenzije posameznih konstrukcijskih sklopov so na ta način postali manj elegantni kot pri prej predvideni varjeni izvedbi.
Sem soavtor idejne zasnove in sem sodeloval tudi v vseh kasnejših fazah projekta, ki pa je postal na koncu rezultat timskega dela V dobrem in slabem. Ali bolje rečeno, rezultat številnih kompromisov zaradi nenehno spreminjajočih se robnih pogojev. Tako, na primer, naj bi se streha proti Zoisovi zaključila s previsom, ki bi imel le 20 cm debel rob (s tem bi bila ustvarjena iluzija tanke strehe). A je tik pred zdajci prišla direktiva, da se mora streha zaključiti pri stebru (s tem se je razgalil 60 cm visok nosilec).«
Fotografije gradnje strehe; odgovorni vodja projekta: Nebojša Vranešić, odgovorni projektant gradbenih konstrukcij: dr. Alexey Shakhvorostov, Inforsprojekt d.o.o. – podružnica ruske družbe, ki ima v svojem portfoliu med drugim najvišjo stolpnico v Rusiji in ledeno dvorano v Sočiju. Vir: http://inforsprojekt.si)
Kot je razvidno iz povedanega, je prihajalo med načrtovanjem do večkratnih sprememb ali dodatnih zahtev tako s strani investitorja kot varstva, kar je ob forsiranju hitre rešitve pripeljalo do iznakaženosti zamišljene zasnove – do izgube transparentnosti in slabo izpeljanih detajlov, zaradi katere streha spominja bolj na hangar kot na eleganten in lahkoten svod, ki je bil želja vseh vpletenih.
A zakaj tako nepovezano delovanje pri zgodovinsko in kulturnozgodovinsko tako pomembni stavbni dediščini, ki jo je ključno preoblikoval naš največji arhitekt in je (šele) od leta 2016 zaščiten kot spomenik državnega pomena (pa še takrat po zaslugi Slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, ki je pripravilo predlog)? Smo v Plečnikovem letu in med ljubitelji arhitekture in kulturne dediščine še vedno odmeva lanska uvrstitev njegovih izbranih del na Unescov seznam svetovne dediščine. Mogoče pa je nekoliko neopaženo ostalo dejstvo, da poleg bežigrajskega stadiona tudi Križanke niso bile uvrščene v končni izbor, čeprav v njem najdemo ambient Vegove ulice, ob kateri se nahajajo.
»To je bilo tudi vprašanje ekspertov ICOMOS-a ob evalvaciji predlaganih del za vpis,« pravi Irena Vesel, konservatorka, ki je pri ZVKDS odgovorna za celoten Plečnikov opus, in pojasni razloge za to izpustitev: »Za vpis na UNESCO svetovni seznam ni dovolj, da ima dediščina izražene in dokazane vrednote. To je sicer osnova, na kateri temelji izbor, a za vsako dediščino mora država predlagateljica zagotavljati tudi urejeno pravno varstvo dediščine, lastniško urejena razmerja, soglasje lastnikov k vpisu, konservatorski načrt in načrt upravljanja, kar vse zagotavlja ohranitev spomenika. Kot vsi vemo, pri Križankah zaradi nerešenega lastništva in upravljanja (MOL, Festival Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana), ter še nejasnih programskih smeri v prihodnosti tega v letu 2021 še ni bilo možno zagotoviti.«
Težavno sobivanje
Veselova s tem nakaže srž problematike, ki je v neurejenih in nerazčiščenih odnosih med souporabniki Križank. V nekdanjem samostanu že od njegove preobrazbe v kulturno središče sobivata Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in Festival Ljubljana. Prva se je v nacionalizirane prostore križniškega reda naselila kmalu po vojni, še pred začetkom obnovitvenih del, med večletnim procesom prenove pa je dozorela odločitev, da se v kompleks umesti še prostore za poletni festival po vzoru podobnih sočasnih ustanov po Evropi. Plečnik je prenovo oblikoval v skladu z lastnim načelom o demokratičnem javnem prostoru, z mislijo tako na mlade, ki bodo tu razvijali svoj odnos do umetnosti in lepega, kot na širšo javnost, ki ji bodo preddverje in avditorij služili kot nov, odprt javni prostor. Rezultat je obveljal (tudi po zaslugi podpore takrat še mladega umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija, ki je prenovo spremljal kot sodelujoči strokovnjak in podpornik) za uspeh in poslednjo mojstrovino mojstra, ki konca del ni dočakal. Delo sta po njegovi smrti nadaljevala njegova učenca in pomočnika Anton Bitenc in Viktor Molka, ki sta uredila tudi odprt letni avditorij v nekdanjem samostanskem vrtu.
Panoramski pogled na Križanke po Plečnikovi prenovi, arhiv ZVKDS, OE Ljubljana
Od teh začetkov je minilo več desetletij, prav letos tako 70-letnico praznuje ljubljanski Festival. Obe ustanovi sta v tem času močno prerasli začetne okvirje in zdi se, kot da so Križanke postale premajhne za dva. Oblikovna šola, ki je skozi leta razvila več smeri izobraževanja likovnikov in oblikovalcev, tako danes deluje na več lokacijah po celem mestnem središču; poleg Križank še v Vurnikovi športni dvorani na Taboru in na Roški 2, kjer sicer domuje Srednja ekonomska šola. To je logističen izziv za zaposlene in dijake, ki so zaradi več lokacij prisiljeni tudi v daljše urnike.
Po drugi strani je močno zrasel tudi Festival, ki danes letno izvede že preko 200 prireditev, s katerimi v prizorišča po celem mestu privablja svetovno znana umetniška imena iz tujine (npr. José Cura, Anna Netrebko, Riccardo Mutti, redni gost Valerij Gergijev in drugi). Prepoznavna kulturna znamka, ki že od leta 1994 deluje pod vodstvom Darka Brleka, si zato danes želi, da bi svoje dejavnosti lahko optimizirala in združila na enem mestu, idealno – oziroma edino – možnost za to pa vidijo v prevzemu celotnih Križank:
»Programska zasnova Križank je že od začetka neustrezna, saj narava dela obeh inštitucij ni skladna. Tako Festival Ljubljana s svojim delovanjem moti delovni proces SŠOF, kot tudi šola otežuje izvedbo prireditev v Križankah. Šola je v desetletjih razvoja razširila svojo programsko shemo, s čimer so povečali kapacitete in vpisali več učencev, ki trenutno nimajo primernih prostorov za izobraževanje, zato je bistveno, da jim država zagotovi primerno mesto za šolo. Šola že sedaj deluje na več lokacijah. Festival Ljubljana za kvalitetno izvedbo svojega programa potrebuje dodatne prostore ne le za izvedbo prireditev, temveč tudi za nemoteno delovanje uprave zavoda, za garderobe, rekvizite, tehnično opremo … S tem namenom si Festival Ljubljana prizadeva za pridobitev kompleksa Križank v celoti.«
Foto: Iva Gruden, Delo
A vodstvo šole situacijo vidi drugače. »Razmere, ki jih imamo, so seveda velik izziv za organizacijo dela. Zanimivo, da redkokoga naš urnik odvrne od namere, da bi se vpisal k nam. Ni idealno, je pa obvladljivo in nikakor trenutne razmere ne morejo biti razlog, da bi po vseh desetletjih zato kar odšli iz Križank. V Križankah se počutimo več kot odlično, čeprav nas drugi prepričujejo v nasprotno. Tu je v osnovi vse dorečeno. Festival ima svoj festivalski prostor, tako zunanji (poletno gledališče), kot tudi notranji (Viteška dvorana), mi svoje prostore, kjer izvajamo pouk in vse kar sodi zraven. Festivalski dogodki so zvečer, naš pouk večinoma dopoldan. Tu ni nobenih težav, težave so zgolj v pohlepu posameznikov.« Tako zatrjuje ravnatelj SŠOF, Gregor Markelj, ki je v svojem stališču neomajen. Leta 2019 je skupaj s skupino zaposlenih na šoli pripravil peticijo Križanke niso naprodaj, ki jo je podpisalo preko 7000 nasprotnikov predvidene izselitve šole, skupaj z dijaki pa so organizirali tudi protest pred Državnim zborom. Povod je bil dogovor med šolskim ministrstvom pod vodstvom Jerneja Pikala in Mestno občino Ljubljana, izražen v pismu o nameri, ki predvideva izselitev SŠOF iz Križank do 1. septembra 2022. Ob tem je ministrstvo šoli zagotovilo, da bo pravočasno zgrajena nova šolska stavba na parceli ob Roški cesti, kjer so pred leti nameravali graditi kompleks treh umetniških akademij, ob novi šoli pa je predvidena tudi »izgradnja telovadnice za potrebe SŠOF in Srednje ekonomske šole, ki deluje na Roški ulici 2, zunanjih nepokritih športnih površin, drugih zunanjih šolskih površin, zaklonišča in podzemnih parkirnih mest za zaposlene in obiskovalce. V ta namen že potekajo priprave za izvedbo urbanističnega natečaja s katerim je potrebno spremeniti občinski podrobni prostorski načrt za območje med Poljansko in Roško cesto ter Strupijevim nabrežjem, kjer se poleg novogradnje SŠOF načrtuje še novogradnja Akademije za likovno umetnost in Študentskega doma. Rok izvedbe novogradnje SŠOF je vezan na potek in realizacijo vseh faz, ki so potrebne za pripravo strokovnih podlag za načrtovanje in gradnjo.« (Uradni odgovor ministrstva na pisno poslansko vprašanje v zvezi s prodajo Križank ob koncu leta 2019.)
Ravnatelj Markelj sicer izraža podporo, a tudi skepso ob obljubah. »Morda se projekt celo realizira, smo namreč bližje kot kadarkoli. Skrbi nas skromno odmerjanje kvadrature, ki se ravna po osnovnošolskih standardih, pa še ti so iz nekih časov, ki jih danes ni več. Tako se celo lahko zgodi, da bomo veseli novih čevljev, a kaj, ko bodo morda dve številki premajhni. Sicer pa smo veseli, da se premika v smeri rešitve, da le ne bo trajalo 25 let, tako kot prejšnji podoben projekt na takorekoč isti lokaciji. Tu smo upravičeno nezaupljivi.«
Medsebojna nezaupljivost je očitna in je na najslabši način prišla do izraza pri porušitvi pomične strehe nad avditorijem. Tedaj je bila stavba šole močno poškodovana, podrta streha je namreč za seboj potegnila sidra v samostanskih zidovih, ki so bili ob izrutju močno načeti. Zato je vodstvo šole naročilo pregled stavbe Zavodu za gradbeništvo, zaskrbljujoči izsledki raziskave pa so bili razlog, da niso mogli dati soglasja Festivalu za ponovno sidranje strehe v stavbo. Direktor Festivala Darko Brlek je nato šolo prijavil gradbenemu inšpektorju, da bi dosegel prepoved uporabe stavbe in izselitev šole. Do tega sicer ni prišlo, je pa na tiskovni konferenci Brlek povedal, da je vodstvo šole poročilo o stanju šole skrivalo pred njimi, medtem ko so sami pripravljali projekt prenove strehe, vse to pa da se dogaja na račun varnosti mladih uporabnikov stavbe. Ravnatelj SŠOF na drugi strani obtožbe zanika in spomni, da ob porušitvi strehe in poškodovanju šolskega poslopja Festival vodstva šole niti ni seznanil z dogodkom, niti ne ve, da bi obstajala kakšen uraden zapisnik o nesreči. Na tej točki je zadeva dobila pravdarske poteze, ki močno ustrezajo predstavi, ki jo Slovenci gojimo o samih sebi.
Fotografije poškodb na šoli po porušitvi strehe, arhiv SŠOF
Dejstvo, ki štrli iz kopice medsebojnih obtožb in pritiskov preko institucij in medijev, pa je naslednje: eden osrednjih kulturnozgodovinskih spomenikov v Ljubljani, ki v sebi nosi plasti njene bogate zgodovine s pečatom njenega najbolj prepoznavnega arhitekta, je v slabem stanju, ki je posledica slabega upravljanja. Pravno je v lasti ministrstva 52, v lasti občine pa 48 odstotkov Križank; država že zdaj za del kompleksa plačuje občini najemnino, solastnika pa očitno nista uspela zagotoviti primernega upravljanja s takim spomenikom. To v pogovoru poudari tudi arhitekt mlajše generacije Andraž Keršič, ki je kot pomočnik profesorice Maruše Zorec v preteklih letih bogastvo prostorskih konceptov Plečnikovih prenov raziskoval skupaj z domačimi in tujimi študenti na Fakulteti za arhitekturo, ki domuje v neposredni soseščini nekdanjega samostana, na drugi strani »grabna«. Kot pravi, Križanke nimajo izdelanega konservatorskega načrta, ki ga zakon zahteva, kadar gre za poseg v strukturne elemente kulturnega spomenika. Temu pritrjuje tudi odgovorna konservatorka Veselova: »Pogovori in dogovori med lastniki Ministrstvom za šolstvo in Mestno občino Ljubljana trajajo že kar predolgo, stanje objekta pa je iz leta oz. iz meseca v mesec slabše. Oboji se lotevajo sanacije najnujnejših del, tako, da se objekt minimalno vzdržuje. Taka pot ni pravilna, saj je projekt potrebno obravnavati celostno in raziskati vsak kotiček ne glede na lastništvo. K izdelavi konservatorskega načrta morata pristopiti oba lastnika, kot tudi k projektu statične sanacije. Po izdelavi projekta pa se lahko posegov lotimo fazno, glede na ogroženost.«
Spregledano bogastvo Plečnikove prenove
Prav ta pristop minimalnega vzdrževanja je eden glavnih problemov tudi po mnenju Keršiča, ki je ob delu s študenti pridobil vpogled v kompleksno zgodbo prenove. Križanke sicer niso še dobile monografske obdelave, je pa izčrpen vir za raziskovalce in zainteresirane obsežen zbornik, ki ga je uredil dr. Luka Vidmar in je izšel leta 2018 v založništvu Šole za oblikovanje ob njeni 70-letnici. Med prispevki številnih avtorjev Keršič izpostavi poglavje o povojni prenovi, ki ga je obdelala umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič. S pomočjo tega in drugih virov so v raziskavi, ki je bila javnosti predstavljena tudi na razstavi v Plečnikovi hiši, razkrili tudi v strokovni javnosti slabše poznane podrobnosti posegov Plečnika, njegovih pomočnikov Bitenca in Molke ter naslednikov. Tako na primer ni širše znano, da je prostor neposredno ob Križankah, ki ga danes dojemamo kot del njegove celote, Plečnik oblikoval že pred vojno, in sicer z zasnovo javnega stranišča neposredno ob Ilirskem stebru in otroškega igrišča za njim, v mali parkovni površini med obzidjem Križank in Vegovo ulico
Nekdanje Plečnikovo otroško igrišče ob Križankah, arhiv ZVKDS, OE Ljubljana
Stranišče je danes spremenjeno v transformator, igrišče pa je bilo prav tako opuščeno; današnjo parkovno podobo mu je dal arhitekt Marjan Ocvirk, ki je načrtoval tudi več drugih posegov ob in v samostanu. Do teh je Keršič kritičen, ker po eni strani s povzemanjem Plečnikovega jezika vnašajo zmedo tudi med bolj poučene obiskovalce, po drugi strani pa ne spoštujejo nekaterih ključnih prostorskih idej, ki so po njegovem mnenju med bolj pomembnimi vidiki Plečnikove ustvarjalnosti. Tak je primer tehnične kabine na podestu nad avditorijem, ki je prekinila nekdanjo vizualno os preko galerije med Zoisovo in Trgom francoske revolucije. Ta pogled je sicer že dolgo zaprt tudi zaradi menjave vrat s prosojno železno mrežo pri nekdanjem vhodu v avditorij za Aškerčevim spomenikom s polno pločevinasto ploščo, ki je namenjena v prvi vrsti zapiranju pogleda v avditorij nepovabljenim – oziroma tistim, ki niso plačali vstopnine. Iz istega razloga je Festival pred leti uvedel zapiranje javnih površin okoli obzidja, ki so vedno privabljale radovedne poslušalce, s tem pa nase tudi usmeril bes tistih, ki so v tem prepoznali nedopusten poseg v javni prostor. »Za Plečnika pa je značilno ravno obratno, odpiranje prej zaprtih prostorov javnosti. Ena od prvotnih idej za Križanke je na primer predvidevala med preddverjem in letnim gledališčem odprto dvorano v pritličju samostanske stavbe, podobno kot je to napravil z radikalno preobrazbo Stebriščne dvorane na Hradčanih v Pragi,« pravi Keršič. O odpiranju govori tudi shema, ki so jo pripravili študenti in prikazuje razliko med nekdanjim zaprtim obodom samostana in na številnih mestih z okni in vhodi odprtim zidom po prenovi, ki so namenjeni večji dostopnosti bogastva dediščine najširši javnosti, o čemer je pisal na tem mestu tudi Miloš Kosec. Po drugi strani v neposredni soseščini o tej humanistični širini Plečnikovega snovanja govorijo ravno najbolj vsakdanji, celo prozaični objekti, kot je poleg latrine in igrišča na primer še na drugi strani trga postavljen okrogli kiosk, ena od mnogih tovrstnih Plečnikovih intervencij, ki so bile vedno v funkciji bogatenja prostora, tako v simbolnem in estetskem kot v funkcionalnem smislu.
Aksonometrija in tlorisni shemi odprtin v obodu Križank pred (zgoraj) in po Plečnikovi prenovi (spodaj). Analize so nastale na Fakulteti za arhitekturo pri predmetu Asanacije in adaptacije pod mentorstvom Maruše Zorec in Andraža Keršiča leta 2019/2020. Avtorji: Eider Oruezabala, Maider Gorrochategui, Daniel Hernandez, Michael Gingele, Vesna Šketa.
Pod streho
Keršič izrazi še pomisleke nekaterih v stroki, da streha nad letnim gledališčem navsezadnje mogoče niti ni smiselna in potrebna, saj funkcijo pokritega avditorija že uspešno opravljajo druge dvorane, medtem ko si je Plečnik tu zamislil gledališče pod odprtim nebom. Ideja koncerta pod zvezdami v središču Ljubljane gotovo tudi danes ni manj vabljiva, o tem priča denimo uspeh poletnih kino predstav na grajskem dvorišču, katerih popularnosti ne zmanjšujejo odpovedi zaradi vremena in nadomestni termini v kinodvorani. Festival z zvenečimi imeni in zahtevnimi produkcijami seveda ni isto kot kino projekcija, a če je bila prejšnja streha razumljena kot nujno zlo pri zagotavljanju organizacije, ki v primeru lepega vremena še vedno omogoča enostavno odpiranje, je organizatorska pragmatičnost najprej pripeljala do zapiranja strehe čez celo poletje, nazadnje pa do sedanjega objekta, ki bo poglede (ne le v smeri neba) zapiral čez vse leto. Tako avtor strehe Gabrijelčič kot vodstvo Festivala sicer poudarjajo, da gre za začasno rešitev, ki bo »služila namenu do trenutka, ko bo omogočena celovita prenova kompleksa Križank«. Tak je bil navsezadnje tudi pogoj spomeniškega varstva. A tovrstna prokrastinacija v mestu večnih gradbenih jam (tudi na mestu nekdanjih zaščitenih spomenikov), makadamskih parkirišč in »začasnih« paviljonov kljub zagotovilom pristojnih vzbuja upravičene pomisleke. Cena s tem pridobljenega časa za bolj fokusirano in celovito skrb za dediščino nekoč v prihodnosti ni majhna – investicija je ocenjena na nekaj več kot dva milijona evrov.
Podrta streha je pod seboj razkrila slabo stanje. Kot prvo seveda načeto statično trdnost stavbe nekdanjega samostana, proces njene menjave pa je razkril skrhanost odnosov med njenimi lastniki. (Pri tem se redkokdo še spomni na nedokončani denacionalizacijski postopek, v katerem si nekdanji lastnik, redovniški red križnikov, prizadeva za vračilo cerkve, ki je eden od biserov (baročne) sakralne arhitekture v Ljubljani, a je le redko dostopen javnosti. Postopek se po besedah Festivala nahaja v zaključni fazi, potrebno pa je »preveriti še nekatera dejstva, ki so odločilnega pomena za dokončno odločitev upravnega organa«.)
Rezultat tega procesa – nova streha – tako ni samo arhitekturno nezadovoljiva rešitev, ampak nič manj kot simptom širšega dogajanja v družbi. Na eni strani razkriva neodgovornost javnih institucij, ki bi morale biti zgled skrbi za kulturne spomenike, igre interesov in slaba komunikacija varuhov javnega interesa pa ogroža njihov obstoj. Ni mogoče spregledati vloge za varstvo dediščine pristojnega zavoda, ki je tudi v drugih primerih deležen kritik zaradi šibkosti pred vplivnimi naročniki, po drugi strani pa togost varstvenih režimov sama pogosto odločilno prispeva k propadanju manjših, a za kulturno bogastvo naselij in kulturne krajine nič manj pomembnih biserov dediščine. Vse to pa spodjeda zaupanje in zavest skupnega dobrega v deželi, kjer te že tako močno primanjkuje.
Napisal: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Patrik Benedičič
