Vsako starejše mesto ima ulico, kjer so se od nekdaj naseljevale najpremožnejše plemiške družine in kjer so stale najmogočnejše mestne palače. V naši regiji se take ulice navadno imenujejo Gosposke: imamo jih v Mariboru, Gradcu, Celovcu in seveda v Ljubljani. Ljubljanska Gosposka ulica skupaj z Novim trgom je bila nekdaj center političnega, kulturnega in družabnega življenja, ki pa je bilo skrbno varovano z vratarji in težkimi vrati: palače so bile dostopne samo družbeni eliti. Stare palače in samostani so se začeli širši javnosti odpirati šele v dvajsetem stoletju. V njih so se zaradi spremenjenih družbenih razmer začele umeščati javne in kulturne ustanove. Nekdanji Deželni dvorec na začetku Gosposke ulice je zdaj že sto let sedež Univerze; v hišah ob nekdanjem zahodnem obzidju se je umestila Glasbena matica. Na novem trgu je plemiške dvorce in Deželno hišo korak za korakom prevzela Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Na mestu Knežjega dvorca je zrasla morda najkvalitetnejša in obenem zadnja prava staromestna palača, Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica. Turjaški dvorec je postal sedež Mestnega muzeja. Na izteku Gosposke, znotraj starodavnih zidov Križevniškega samostana, pa sta se umestila Festival Ljubljana in Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. Z demokratizacijo javnega življenja se je na začetku samo na ozko ulico omejena širša javnost lahko razširila v atrije, veže, stopnišča in sobane najkvalitetnejših ljubljanskih hiš.

Čipkarski festival v Križankah nekaj let po končani Plečnikovi prenovi in adaptaciji, ki je nekdanji samostan spremenila v večnamenski javni objekt

Danes pa ne živimo več v dvajsetem stoletju; tendence ponovnega ožanja javnega so vidne na vsakem koraku. Pogosto govorimo o izrinjanju Ljubljančanov iz centra in zadnja leta tudi iz mesta zaradi turizma in z njim povezanim zajedanjem kratkoročne turistične ekonomije v nepremičninsko in situacijo prestolnice. Zadnji dnevi pa so postregli tudi z nekim drugim, na prvi pogled manj opaznim izrinjanjem javnega. Kot je v članku v Mladini opozorila Vesna Teržan, so se dolgotrajne želje Festivala Ljubljana, da bi zase v celoti prevzel obsežen kompleks Križank in iz njih izgnal Srednjo šolo za oblikovanje, že skoraj uresničile. Šoli grozi, da bo do leta 2022 morala zapustiti kompleks, v katerem si že vse od Plečnikove adaptacije starega samostana deli prostor s Festivalom. Kmalu nato se je razširila novica, da mestna oblast že v roku pol leta pred vrata postavlja Zgodovinski arhiv Ljubljana. Gre za še bolj častitljivo ustanovo, ki je bila izvorno ustanovljena ravno kot mestna arhivarska služba davnega leta 1898. Arhiv je vsa ta leta deloval v stari palači na Mestnem trgu tik ob Rotovžu, prvi mestni arhivar pa ni bil nihče drug kot Anton Aškerc, ki mu je legendarni župan Ivan Hribar tako priskrbel dovolj ustrezno zaposlitev, s katero je lahko ubežal utesnjujočemu duhovniškemu poklicu in se posvetil pesnjenju. Arhiv, ki ima danes državni status in ga na Mestno občino veže le še tradicija in najemojemalski odnos, bo moral prostore izprazniti in se iz stodvajsetletnega sedeža preseliti neznanokam. Istočasno se je razvedela tudi manj nepovratna, zato pa enako katastrofalna odločitev, da knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino namerava zapreti svoja vrata za zunanje uporabnike, ker zanje nima več dovolj sredstev.

Zaenkrat še vedno sedež častitljivega Zgodovinskega arhiva Ljubljana na Mestnem trgu tik ob Rotovžu

Pri vseh treh novicah sploh ne gre za privatizacijo. Vse tri stavbe bodo ostale v javni lasti, v nekaterih bodo še naprej delale ustanove, ki tam že domujejo. Gre deloma za pragmatične odločitve lastnika stavbe, deloma za racionalizacijo stroškov poslovanja. Posledice pa se za širšo javnost niti ne razlikujejo tako zelo od razprodaje in privatizacije. Festival Ljubljana nekdanjih prostorov Srednje šole za oblikovanje ne bo uporabljal za prireditve, ampak za pisarne in skladišča. Mesta občina po sedaj dostopnih podatkih Arhiva ne meče na cesto zato, da bi stavbo še bolj odprla javnosti; predvidevam, da bi v prostorski stiski zaradi nikoli zgrajenega Novega magistrata, ki ga je že v tridesetih predlagal Plečnik, v prostore tik ob Rotovžu namestila pisarne. Omenjene hiše se bodo zaprle za širšo javnost, za mešano rabo, za bogat zgodovinski in kulturni splet včasih nadvse neobičajnih kombinacij in programov. Hiše se bodo racionalizirale, lastniško konsolidirale in nato optimizirale. To so evfemizmi, na katere smo bolj navajeni iz tranzicijske ekonomske latovščine. Tu pa ne pomenijo nič drugega od ponovnega zapiranja najlepših ljubljanskih stavb za širšo javnost. Hiše na Gosposki ulici so bile nekdaj namenjene samo najpremožnejšim kranjskim družinam; po stoletju bolj demokratične dostopnosti pa se prostor javnosti spet zožuje nazaj na lepo tlakovane pločnike, sobane v palačah pa zasedajo nedostopne pisarne in drage turistične namestitve. Šole in kulturne ustanove, ki ustvarjajo mesto in prestolnico bolj kot bari in restavracije, so v umiku – primorane so se seliti se iz vedno bolj fotogeničnega mestnega središča na obrobje, stara hrastova vrata pa bodo skupaj z vratarji spet enako nedostopne pregrade kot v osemnajstem stoletju.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja