V ljubljanski galeriji Škuc je na ogled razstava sodobnih slovenskih arhitekturnih praks, ki sta jo kurirala Mika Cimolini in Matevž Čelik v koprodukciji s Centrom za kreativnost. V četrtek, 10. marca, bo ob 18. uri možen ogled razstave s sodelujočimi arhitekti in arhitektkami, 24. marca pa pripravljajo voden ogled s kuratorko. Ob razstavi je izšla tudi obsežna publikacija – katalog del vseh razstavljavcev in razstavljavk. 

Razstava v Škucu predstavlja 10 mladih slovenskih arhitekturnih praks. Njihovo arhitekturno dojemanje, snovanje in produkti predstavljajo spremembe v arhitekturi in odsevajo razmere v svetu – takšna je osnovna misel razstave. Pri čemer je treba poudariti, da je arhitektura vodilna ustvarjalna sila; da torej arhitektura ni le epifenomen, ampak generator sprememb. Arhitektka (ali arhitekt) ni le tolmač družbeno-ekonomskih, političnih in tehnoloških procesov, pač pa vanje aktivno intervenira. Razstava je pravzaprav izjemnega pomena: celovitejše razstave, ki bi predstavljala nove generacije arhitektov, njihovo drugačno projektiranje s transformacijskim nabojem in produkte, ki zagotavljajo prepotrebno refleksijo in korektiv že dolgo ni bilo. Morda bi lahko izpostavli le vodilo merila izbora sodelujočih.

Kaj povezuje predstavljene biroje? Arhitekti se ne ozirajo na globalne trende v arhitekturi, ampak odkrivajo bistvo stvari. Če poskušamo poiskati skupni imenovalec sodelujočih, je to arhitekturna integriteta. Biroji kažejo na zmožnost neodvisnega arhitekturnega mišljenja, ne glede na trende. Predstavljene arhitekturne prakse so začele samostojno delovati pred največ 15 leti, kar pomeni, da so svojo arhitekturno pot začele v globalni finančni krizi in v razkritju krute okoljske katastrofe. A vsak po vrsti dokazuje, da šele meje in omejitve pokažejo slepilo svobode in neskončnost kreativnosti, rešitvam pa nenazadnje dajejo večji pomen. Krize so pospešile premike v načinih razmišljanja in povzročile prevpraševanje vloge arhitekture, pri čemer velja, da arhitektura nikoli ni zvedena na zgolj kritični instrument. Njihova arhitektura ni le formalno dobronamerna.

V razstavnih sobah so na mizah različni arhitekturni atributi, študijski modeli in predmeti, ki so očitno inspiracija pri kreativnem procesu oziroma so pomagali priti do neke ugotovitve. Zelo nepotrebno je reči, da so mize druga drugi čisto drugačne. Na stenah so predstavljeni končni projekti – rezultati njihovih raziskovanj in aspiracij. Kuratorka Mika Cimolini mi je v pogovoru dejala, da je skupna točka vseh birojev ravno njihova raznolikost … 

Oblikovalci razstave so Mertelj Vrabič Arhitekti, grafični oblikovalec in avtor grafične zasnove kataloga je Dominik Vrabič Dežman. 

Preidimo k sodelujočim birojem.

Društvo Prostorož, biro svet vmes in društvo Pazi!park se ukvarjajo z javnim prostorom. Problem javnega prostora je, da je interten, kar pravzaprav omaja samo karakteristiko »javni«. Te prakse ga poskušajo aktivirati, mu vrniti dostojanstvo in pokazati ljudem, da je javni prostor oder za vsakogar. Aktivirajo tako prostor, kot prebivalca. So participarne in ozaveščevalne prakse.

Arhitekti Počivašek Petranovič snujejo globoko kontekstualno, zaradi česar je vsak produkt neponovljiv. Njihove arhitekturno-materialne geste prisluhnejo vsem dejavnikom. Njihova arhitektura je senzibilna in smotrna.

Arhitekturne rešitve Emila Jurcana se zdijo neposredne; okolica je vzrok in vsebina grajene forme.  Različni sloji zgradbe (zgodovinski ali vsebinski … ) se med sabo prepletajo in držijo na distanci. V kombinaciji teh skrajnosti in z ozirom na subverzivni potencial arhitekture njegove rešitve postanejo presežne.

Some Place Studio v svojih projektih naslavljajo sodobna vprašanja, zanima jih trajnost in pravičnost. Njihovo snovanje se zdi eksperimentalno in svobodno, kot igra. Ob njihovih rešitvah se porodita najmanj veselje in optimizem. O svoji prilagodljivosti priča tudi to, da se ne omejujejo na fizični prostor.

a2o2 arhitekti snujejo s poudarkom na trajnosti – materialni in zasnovni. Lepoto iščejo na vseh merilih – v odprtih javnih prostorih, stavbah, interierjih in predmetih. Cenijo rokodelsko znanja in naravne materiale. Navdušujoče je, kako z relativno zadržanimi posegi radikalno spremenijo prostor.

Mertelj Vrabič Arhitekti snujejo konceptualno arhitekturo, kar je načelno težko. Študijski modeli so sestavljeni iz česar koli jim pride pod roko. To je način, ki rahlja spone utečenega arhitekturnega projektiranja in zavezane misli; kako bi nekaj »moralo« biti. Rezultati govorijo zase.

Vidic Grohar arhitekti delajo vsak projekt drugače; morda je ravno to gonilo njihove arhitekture –  odklanjanje generičnost in odkrivajo specifičnost vsakokratne naloge, zaradi katere vsak projekt postane samoreferenčen. 

V Elementarni iščejo ravnovesje med pragmatičnimi, tehničnimi in racionalnimi zahtevami, nanje pa odgovarjajo z občutljivostjo; pomembni so jim reflektivni prostori, ki izzovejo doživetje in pustijo spomin.

Ne spreglejte!

Piše: Anja Trobec

Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc

Vsebine na spletu so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Splet in tisk imata drugačni uredniški zasnovi in vsebine. Z naročilom tiskane revije prejmete odlične, skrbno pripravljene vsebine in omogočite naše delo. Hvala.