Zgodaj zjutraj 24. februarja, je Slovenijo in ves svet pretresla novica, da je Ruska federacija začela vojaško invazijo proti Ukrajini. Od prijateljev, novinarjev in politikov je bilo med drugim slišati, da so presenečeni in da takega koraka s strani Rusije niso pričakovali. Čeprav je neizmerna krutost, s katero ruski režim izvaja to invazijo, presenetila tudi Ukrajince, je za nas to samo še naslednji korak v vojni, ki traja že osem let. Vendar je bil v zadnjih osmih letih odziv Slovencev na dogajanje v Ukrajini, milo rečeno, apatičen. Velikokrat sem slišal ponavljanje ruskih tez o »nacistih«, ki so zavzeli oblast v Kyivu, in o Rusiji, ki se pravzaprav samo brani proti širitvi Nata in ameriški agresiji. Šele zdaj, po preštevilnih dokazih o napadih na civiliste in poročilih o ubitih otrokih, se Slovenija začenja zavedati, kakšen je Putinov režim.

Težko je najti objektiven odgovor na vprašanje, zakaj je bila Slovenija do nedavnega relativno proruska, vendar po mojih opažanjih izstopata predvsem poveličevanje Rusije kot alternative Natu in EU ter močan kulturni vpliv Rusije na Slovenijo. 

Ideja o Rusiji kot legitimni alternativi EU in Natu se zelo pogosto pojavlja v političnem diskurzu. Prav zanimivo je, da to lahko opažamo na obeh straneh političnega spektra. Od prijateljev iz gimnazije in univerze, ki so bolj levičarsko usmerjeni in se kritično odzivajo na predostavko ameriške hegemonije, sem velikokrat slišal, da bi morala Slovenija biti bolj naklonjena Rusiji. Njihov argument je, da “za razliko od ZDA, Rusija ne napada drugih držav iz političnih in gospodarskih razlogov in je dosti manj kapitalistična država.” Ta trditev se sedaj sliši popolnoma smešno, a v zadnjih desetih letih, posebej v času vprašljive vojaške vpletenosti zahodnih držav v Libiji, Siriji in Iraku, je bila taka retorika precej pogosta med številnimi slovenskimi levo usmerjenimi politiki in aktivisti. Na tak način je ruska propaganda spretno izkoriščala nezadovoljstvo levice z ameriško vojaško prevlado za svoje namene.

Vendar pa se je s Putinovim režimom spogledovala tudi slovenska desnica, čeprav ne neposredno, ampak prek evropskih zaveznikov, kot je Viktor Orban. Seveda Slovenija za razliko od Madžarske ni blokirala pomembnih sankcij proti Rusiji, odločno se je postavila v podporo Ukrajini. Vendar pa je precejšna gospodarska povezava med Slovenijo in Rusijo (v času vseh vlad različnih predznakov) Slovenijo vedno uvrščala v tabor Rusiji bolj naklonjenih držav EU.

Pomembna je tudi kulturna povezanost med državama. Slovenija je kot ponosen slovanski narod vseskozi iskala načine za povezovanje z drugimi slovanskimi narodi in za ohranitev svoje slovanske identitete. To vedenje je glede na represijo, s katero se je Slovenija – njen jezik in kultura – srečevala skozi zgodovino, povsem razumljivo. V tem kontekstu se je Rusija vedno poskušala predstavljati kot »mati« vseh slovanskih narodov. Čeprav je bilo to težko doseči v državah, kot so Ukrajina, Poljska ali Češka, katerih narodi so trpeli zaradi ruskih totalitarnih režimov, je bila Slovenija vedno bolj dovzetna za to čustvo. Slovenija in njen narod preprosto nimata toliko močnega protiruskega zgodovinskega spomina, kot ga imamo na primer Ukrajinci. Zato je bil ruski »soft power« vedno bolj uspešen v Sloveniji, kot v v večini drugih slovanskih držav.

Zelo težko si predstavljam, da bi na Poljskem zaprli velik odsek državne avtoceste, zato da bi lahko predsednik Putin obiskal »Rusko kapelico«. V Sloveniji pa je bil Putinov obisk leta 2016 eden največjih dogodkov leta. 

 Čeprav je res, da je Slovenija, tako kot ves svet, potrebovala svoj čas, da je videla pravi obraz Putinovega režima, je zdaj videti popolno spremembo odnosa do Putinovih dejanj. Opazen je občutek povezanosti in želje po pomoči, kakršnega v desetih letih, kolikor živim tukaj, še nisem videl. Iskreno upam, da bo ta zagon trajal še dolgo. 

Še bolj pa upam, da se bosta Slovenija in zahodni svet naučila, kako ranljiva je lahko demokracija in da je vsekakor ne smemo jemati samoumevno.

Oleg Rogoza, Ukrajinec, ki živi v Sloveniji, prostovoljec pri humanitarnih akcijah za Ukrajino.