Relativni majhnosti slovenskega akademskega prostora navkljub človeka vedno znova pozitivno preseneti, koliko izjemnih osebnosti se skriva v njegovem zavetju. S svojo tiho predanostjo stroki navadno navdušujejo le ozke kroge, ki so seznanjeni z njihovimi dosežki, širša javnost pa njihovega dela pogosto ne pozna. 

Med takšne gotovo sodi tudi Nina Petek, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki na Oddelku za filozofijo poučuje predmete s področja azijskih filozofij in religij. Kmalu po končanem doktoratu so njen strokovni potencial prepoznali tudi v tujini. Ko so se na Univerzi na Islandiji odločili, da želijo svoj študijski program obogatiti s predmeti s področja azijskih filozofij, so jo leta 2018 povabili v Reykjavik, da je kot prva v zgodovini te univerze izvedla predmet Hinduizem. 

Poleg raziskovanja in pedagoškega dela veliko časa namenja prevajanju klasičnih spisov indijske filozofije iz sanskrta, v znanju katerega se je izpopolnjevala pri dr. Luki Repanšku na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in na raziskovalnem centru Oxford Centre for Hindu Studies. Pred kratkim je prispevala pomemben delež k prvemu zvezku prevodov rgvedskih himn (Áva rohatiy avika ná suryah: izbor iz rgvedske himnike: prevodi in študije, 2020), najstarejših svetih besedil indijske podceline, sodelovala pa je tudi pri nastanku prve slovenske antologije indijske književnosti (pred izidom), ki sta jo uredila Vlasta Pacheiner – Klander in Luka Repanšek. 

Letos spomladi je soustanovila Inštitut za študije meništva in kontemplativne znanosti in postala njegova prva direktorica. V okviru inštituta se trenutno posveča raziskavam budističnega puščavništva na področju indijske Himalaje. S prvimi terenskimi raziskavami, ki jih je opravila na težko dostopnih območjih Kašmir, Džamu in Ladak v severni Indiji, je tako odločno zagrizla v eno najbolj skrivnostnih tradicij v zgodovini meništva … 

***

Zadnja leta ste s sodelavci izvedli že več preliminarnih terenskih raziskav na širšem področju Himalaje, letos pa vam je načrte za daljšo odpravo prekrižala epidemija. Kako daleč so vaše raziskave tibetanskega puščavništva?

Lansko leto sem obiskala Zanskar, gorsko dolino v najtežje dostopnem poseljenem delu Ladaka, kjer je še ohranjena najpristnejša in najčistejša oblika puščavništva. Tam sem bila ravno v času, ko je v samostanu Sani potekal puščavniški festival, posvečen znamenitemu puščavniku Naropi, ki je po izročilu na tem kraju meditiral. Dogodek so obiskali tudi številni puščavniki in tako se mi je ponudila priložnost opraviti intervju z dvema od njih. S tem sem dobila prvi neposreden vpogled v življenja in meditacijske prakse ladaških puščavnikov. Doslej se nam še ni uspelo srečati s puščavnicami, do katerih je precej težje priti, a je njihova tradicija ravno zato toliko bolj mikavna. To je eden od ciljev odprave naslednje leto. 

Na širšem območju Ladaka si v preteklih letih obiskala tudi številne meditacijske votline in hermitaže, ki so navadno v bližini samostanov ali višje v gorovjih. V kakšnem stanju so danes?

Veliko hermitažev in poslikav v meditacijskih votlinicah hitro propada, zato je ključni del projekta njihova sistematična dokumentacija. S tem bomo dobili boljši vpogled tudi v njihove meditativne prakse in tehnike vizualizacije, ki so s temi poslikavami tesno povezane. 

V zadnjem času lahko v medijih beremo o izjemno zaostrenih odnosih med Kitajsko in Indijo ravno na himalajskem območju, ki na eni strani meji na Ladak, na drugi na Tibet. Začetek spora sicer sega že v leto 1914, v čas dogovora Britancev, Kitajske in Tibeta o meji, s katerim pa se današnja kitajska vlada ne strinja in želi nazaj kos pogače, ki je bil takrat dodeljen Indiji. Ta kos pogače pa je ravno predel Ladaka. Si te napetosti čutila tudi ob svojem lanskem obisku? 

Ta nedorečenost glede ozemlja tli že dolgo časa. Najsevernejši predel Indije, območja Džamu, Kašmir in Ladak, je že od nekdaj žarišče konfliktov med Indijo, Pakistanom in Kitajsko. Gre za politično bitko za raj na zemlji, kot so območje ob svojem prvem prihodu poimenovali Angleži, namreč Šangri La. Politični interesi držav od časa do časa načnejo spokojnost krajine, še posebej Kašmirja, od letos dalje pa je precej negotova tudi usoda Ladaka. 

Lani si pred prihodom v Ladak obiskala tudi Kašmir, in to ravno v času, ko je indijska vlada sprejela zakon, s katerim je ukinila njegovo delno avtonomijo. Danes je tam prevladujoča religija islam, a vendar je to tudi rojstni kraj kašmirskega šivaizma in mahajanskega budizma. So tam ostaline budizma še vedno vidne? 

Kašmir velja za zibelko mahajanskega budizma in sveti kraji tam še vedno so, četudi so večinoma v ruševinah. Odločila sem se, da svoj »teren« v Ladaku začnem s simbolnim obiskom najpomembnejšega kraja za mahajanski budizem – v Harvanu v Šrinagarju. Tam je v prvem stoletju našega štetja potekal četrti budistični koncil, ki je najpomembnejši dogodek v zgodovini mahajane, hkrati pa je to tudi kraj, kjer je meditiral sam Nagardžuna, eden od najpomembnejših filozofov te smeri. V Kašmir sem prispela ravno dan pred tem, ko je indijska vlada razveljavila 370. člen ustave Republike Indije, ki je zvezni državi zagotavljal posebno avtonomijo, in sprejela zakon, ki je zvezno državo spremenil v dva zvezna teritorija. Iz ustave je bil izključen tudi člen 35 a, kar prebivalcem drugih indijskih držav omogoča nakup nepremičnin in premičnin v Kašmirju in Ladaku, kar doslej ni bilo mogoče. To bo v prihodnosti občutno spremenilo naravo in kulturno identiteto obeh pokrajin. Tudi to je eden od številnih razlogov, da moramo z našimi raziskavami pohiteti.  

Si morala Kašmir potem nemudoma zapustiti? 

Ker je indijska vlada pričakovala, da bodo zaradi te odločitve izbruhnili neobvladljivi protesti, so dan pred razglasitvijo zakona povsem zaprli Kašmir in tja poslali še dodatnih deset tisoč vojakov. Šrinagar, sicer živahno mesto, s plavajočimi tržnicami in mugalskimi vrtovi, polnimi sprehajalcev, je ta dan postal mesto duhov. Kašmir bi morala nemudoma zapustiti, a ga nisem, še sama ne vem točno, zakaj. Ostala sem še nekaj dni in se umaknila v bolj hribovski predel Šrinagarja, v bližino Harvana. 

Kako se ti je potem uspelo prebiti do Ladaka? 

Čez nekaj dni mi je bilo vse manj jasno, kako bom zapustila Kašmir, saj je bilo prepovedano kakršnokoli gibanje zunaj domov, indijska vojska je bila nastanjena za vsakim vogalom. S prijatelji smo se potem sredi noči z džipom nekako le pretihotapili čez prelaz Zodži La in čez kakšen dan sem že bila v Lehu, prestolnici Ladaka. 

Kako tam sobivata budizem in islam?

Sorazmerno mirno. Lahko bi sobivala povsem v sožitju, a tu in tam izbruhne kakšen spor, ki ga zaneti podžiganje političnih vodij ene in druge strani. Nekateri budistični lame v samostanih so namreč tudi politični veljaki, pri čemer večkrat pristajajov ideološko enoumje. Samostani so kot institucije vselej vpeti v sfero političnega in se tako ali drugače prilagajajo. Povsem drugačne pa so samotne poti puščavnikov, ti se namreč ne menijo za ideološke in religijske razprtije. Eden od puščavnikov mi je dejal, da je budizem samo ime. Za nekaj najbolj notranjega, kar je v nas vseh, a v resnici nima imena. 

Kdo pravzaprav so budistični puščavniki, ki jih raziskuješ? 

Splošneje uveljavljen strokovni izraz za budističnega puščavnika v tibetanski tradiciji je jogi: označuje nekoga, ki izvaja meditacijske prakse v osami v visokih, težko dostopnih himalajskih gorovjih. V hindujski tradiciji ima izraz drugačno konotacijo, saj se nanaša na tiste, ki prakticirajo jogo.

V katero obdobje lahko umestimo začetke puščavniške tradicije v Himalaji?

Puščavništvo se je začelo intenzivneje uveljavljati v 11. stoletju z Milarepo, najznamenitejšim budističnim jogijem, in sicer kot izrazito neinstitucionalna oblika budizma, mimo etabliranih samostanov in budističnih univerz. Milarepa je bil kontroverzen lik, ki naj bi iz maščevanja s pomočjo črne magije pobil tiste, ki so mu v otroštvu prizadejali bolečine. Da bi izničil neizogibne karmične posledice svojih dejanj, ga je učitelj Marpa izuril v tantričnih praksah, ki jih je nato izvajal visoko v gorovjih. Tako je dosegel razsvetljenje, nirvano, v času enega samega življenja. To pomeni ključni obrat od zgodnjega budizma, ki je zagovarjal postopnost duhovne poti, ki se razteza skozi več življenj. Njegovo življenje je postalo zgled za vse nadaljnje generacije puščavnikov. 

Iz puščavništva, ki je bilo izvorno neinstitucionalizirana oblika budizma, se je pozneje razvil eden od meniških redov tibetanskega budizma. Kdaj se je začel ta proces? 

Milarepov učenec Gampopa je nauk o meditacijskih tehnikah, ki ga je prejel od svojega učitelja, vključil v meniško strukturo. Ko je prispel na kraj, kjer je Milarepa meditiral, mu je ta pomolil lobanjo, do vrha napolnjeno s čangom, alkoholno pijačo iz ječmena. Gampopa je ponujeno zavrnil, saj bi s tem prekršil meniško zaobljubo o striktnem izogibanju uživanja alkoholnih pijač. A Milarepa je vztrajal in mu ukazal, naj popije ponujeno, kar je Gampopa naposled le storil. To dejanje velja za historično točko, s katero se začenja spajanje puščavništva kot neodvisne oblike duhovnosti in tradicionalne meniške strukture. Hkrati pa simbolizira tudi umik od navezanosti na kakršnekoli religijske konvencije in zapovedi. Tako se je iz povsem neodvisne oblike puščavništva kmalu razvil meniški red kagju, eden od najbolj kompleksnih in dinamičnih redov znotraj tibetanskega budizma. Vključitev v meniško strukturo ima med drugim tudi to prednost, da omogoča sistematično ohranjanje puščavniških naukov in praks. 

Po drugi strani pa je tudi sama tradicija puščavništva od nekdaj zagotavljala ohranjanje budizma v teh predelih sveta … 

Slednje se bolj izrazito in seveda na drugačen način kot v Ladaku kaže recimo v Tibetu. V predelu regije Kham na vzhodu Tibeta so puščavniki celo politični vodje, ki kljubujejo vzpostavitvi centralizirane kitajske oblasti na tem območju. Ključno vprašanje pri tem je seveda, s kakšnimi sredstvi se upirajo prevladujoči politični nadstavbi, ki v Tibetu na več ravneh ogroža budizem. Znotraj nekaterih redov tibetanskega budizma obstaja skepsa do praks, ki jih izvajajo puščavniki, češ da so heretične in nevarne. Po drugi strani pa vsi prav dobro vedo, da imajo te prakse številne učinke, ki jih je težko nadzirati. In prav to je razlog za nezmožnost vzpostavitve centralizirane oblasti v tem predelu Tibeta, saj je območje duhovnih moči neobvladljivo, težko ga je nadzirati in si ga podrejati z uveljavljenimi, preverjenimi političnimi in represivnimi sredstvi. S samostanom kot institucijo politika lažje komunicira, se pogaja in si ga na koncu podreja. Duhovna moč tradicije, ki ni vpeta v institucije, pa je nepredvidljiva in neprilastljiva. 

Geoffrey Samuel, raziskovalec tibetanskega budizma, ravno v tem kontekstu puščavništvo primerja s konceptom »nomadske znanosti« Gillesa Deleuza in Pierre-Félixa Guattarija, ki je ni mogoče kategorizirati in ukrotiti. 

In prav zavoljo tega so številni raziskovalci mnenja, da lahko budizem v Tibetu preživi le zaradi puščavništva. V Ladaku je politična situacija seveda drugačna, a je puščavništvo kljub temu vitalen del tamkajšnje budistične tradicije. V Indiji grožnjo avtentičnosti budizma pomenijo tudi vdor zahodne mainstreamovske kulture in druge družbene spremembe, ki se jim samostan kot institucija vselej prilagaja, puščavniki pa vsemu temu, nasprotno, kategorično kljubujejo.

Kaj te pri puščavniški tradiciji strokovno in osebno najbolj zanima?

Jedro puščavniške tradicije so različne meditacijske prakse, pomembno mesto zaseda denimo vizualizacija, pri kateri imajo veliko vlogo poslikave v votlinah. Pomembne so tudi meditacija o smrti in različne tantrične tehnike. Izjemno zanimivih je recimo šest psihofizičnih praks, ki segajo v 11. stoletje, v čas puščavnikov Tilope in Narope. Od teh je med ladaškimi jogiji še posebno priljubljena praksa tumo, tj. tehnika notranjega žara, proizvajanja vročine znotraj telesa. Ta tehnika ima tudi povsem praktične namene, saj si jogiji z njo ogrevajo telo in tako preživijo hude himalajske zime. Ladaški jogiji vsako zimo tumo izvajajo tudi skupinsko ob jezeru Co Moriri na nadmorski višini 4522 metrov, na izjemno mrzlem področju Ladaka, kjer pozimi temperatura pade tudi do –40 stopinj Celzija. 

Tilopa in Naropa sta v svoj sistem vključila tudi prakso sanjanja, ki bi ji danes na Zahodu rekli praksa lucidnega sanjanja. Kakšno vlogo imajo sanje na jogijevi duhovni poti? 

Podoba jogijev, ki sanjajo nekje visoko v himalajskih gorovjih, je vselej burila mojega duha. Jogiji se pri tej praksi zavedajo svojih sanj ter se ukvarjajo z različnimi podobami in izkustvi, hkrati pa se soočajo tudi s številnimi potlačenimi mentalnimi vsebinami. 

Imajo vse te raznolike prakse kakšen skupen cilj? 

Da, to je vrnitev uma v najčistejše stanje, preobražanje najrazličnejših izkustev v izkušnjo enosti in praznine, ki pomeni ugledanje totalitete bivajočega. Vendar pa se nekatere meditacijske prakse razlikujejo tudi med posameznimi šolami tibetanskega budizma. 

Na Zahodu je najbolj znana šola gelug, iz katere izhaja dalajlama. Ta zavrača nekatere tantrične prakse, ki so med drugim povezane tudi s tehnikami kultiviranja energije čutnosti, tudi prek spolnosti. Kako torej razumeti tantrizem v kontekstu budističnega meništva?

Hindujska tantra je eden od pomembnih temeljev tibetanskega budizma, poleg osnov zgodnjega indijskega budizma, budizma mahajana in avtohtonega tibetanskega šamanizma, tj. religije bön. Seveda pa so različni redovi besedila tanter interpretirali precej različno. V nekaterih šolah je poudarek zgolj na vizualizaciji spolne združitve, manj ortodoksne šole pa poudarjajo dejansko spolno združitev. Te prakse so se najprej začele uveljavljati ravno v tradiciji puščavništva. 

S tovrstnimi seksualnimi praksami pa je očitno kršena ena od najbolj univerzalnih zapovedi meniškega življenja, namreč celibat. Kako so takšne prakse združljive z vinajo, tradicionalnim etičnim kodeksom budističnega meništva? 

Za nekatere šole te prakse ne pomenijo oskrunitve meniških zapovedi, ampak nadgradnjo duhovnega procesa. Vodijo namreč do preobrazbe čutnosti, njene energije, v modrost, pri čemer pa so premoščene tudi želje po čutnosti, ki izhaja iz nagonov in sle. Treba je poudariti, da pri tem ne gre za golo mesenost, ampak te prakse izvajajo zgolj izurjeni jogiji, ki so že dosegli visok duhovni napredek in imajo popoln nadzor nad subtilnimi energijami v telesu. 

Tudi neodvisno od terenskih raziskav se v svojem raziskovalnem delu zadnje čase veliko ukvarjaš z mahajanskim budizmom, ki tvori eno od osnov tibetanskega budizma in je celotno tradicijo budizma obogatil z novimi idejami, kot sta sočutje in praznina. Zlasti praznina pa je mnogokrat, še posebej na Zahodu, precej izkrivljeno razumljena v smislu nekakšnega nihilizma. Kaj je njen izvorni kontekst in kakšen je njen resnični pomen? 

Če bi sledila pristopu mahajanskih modrecev, bi bil najprimernejši odgovor na to vprašanje tišina. Praznina je namreč neizrekljiva, njen resnični pomen je stvar doživetja. Ravno zaradi nenehnih poskusov ubesedovanja, definiranja praznine pride do takšnih povsem zgrešenih razumevanj. 

Pa vendar koncept praznine pogosto nastopa v budističnih tekstih … 

A ti teksti se ne dovršijo sami v sebi. Kompleksne razprave med vrsticami ves čas pozivajo k opustitvi teoretskega diskurza in nagovarjajo k obratu k meditaciji in nekonceptualnemu izkustvu. V meditacijskem besednjaku praznina pomeni uvid v celotno naravo ustvarjenega sveta. Sveta, kakršen je, torej netrajen, vselej spreminjajoč se, v katerem pa je med seboj vse povezano, človek in narava. V svetu ni hierarhij, človek je zgolj ena izmed bitnosti, ki je vpeta v mehanizme naravnih zakonitosti, in ne njihov upravljavec. Iz tega uvida izhaja tudi etična drža mahajanskih budistov, ker si namreč vse deli isto naravo, nosi enako pomembnost in si zasluži enako mero spoštovanja, pa naj bo to človek, mravlja ali kaplja rose. Tako budistična praznina ne pomeni odsotnosti vsebine, ampak vso zamisljivo vsebino, svet v vsej njegovi polnosti in raznovrstnosti. S tem nikakor ni gnezdišče nihilizma, nekakšna absolutna negativiteta, ampak ravno nasprotno. Hkrati pa je uvid v praznino tudi spoznanje, da je vse tisto, kar tako vztrajno iščemo, že tukaj, neposredno pred nami, le da tega ne vidimo. K temu spoznanju oz. spregledanju je vztrajno spodbujal tudi jogi Milarepa – to je mogoče, tukaj, v tem telesu, in kdaj, če ne zdaj? 

Iz serije Slovenci in Indija (Outsider)

Pogovarjal se je: Jan Ciglenečki

Intervju je bil objavljen jeseni 2020 v Outsider#23

Na spletu le izjemoma objavimo vsebino iz tiskane revije. Z naročilom na revijo pridobite odlične vsebine in omogočite naše delo. Hvala.