Hrvaška je druga država v Evropi – in med prvimi na svetu –, ki je zakonsko uredila status digitalnih nomadov. »Ta poteza koristi vsem. Najprej digitalnim nomadom, ki so večinoma ljudje s polnim delovnim časom in imajo zdaj ugodnejšo davčno obravnavo, potem je tu še država, na katero ugodno vpliva dejstvo, da ti ljudje zaslužek porabijo v lokalnem okolju in tako prispevajo h gospodarstvu. S to potezo se končno vzpostavljamo kot država, ki pritegne mlade izobražence in zagotavlja večje karierne možnosti. V tem vidim našo dolgoročno strategijo,« pravi Silvio Kutić, eden izmed treh ustanoviteljev podjetja Infobip, samoroga in najhitreje rastočega podjetja na Hrvaškem. 

»Infobip želi obdržati mlade ustvarjalne ljudi in na Hrvaško pripeljati čim več kompetentnih posameznikov, ki se bodo učili od nas, a tudi mi od njih.«

V majhnem istrskem mestecu je še pred nekaj leti na slabem glasu zaradi socialnih problemov, droge, slabih možnosti za delo, propadle industrije in tudi zaradi sicer zelo lepega, a zanemarjenega historičnega središča Silvio Kutić skupaj s partnerjema Izabelom Jelinićem in bratom Robertom Kutićem postavil velik Campus za svoje ITpodjetje Infobip. Campus v Vodnjanu omogoča prostore za 380 delovnih mest in dodatne nastanitvene prostore – »vsak novi sodelavec, ne glede na to, od kod prihaja, ob začetku zaposlitve preživi dva tedna v Vodnjanu,« pojasnjuje Kutić. »Tudi če je iz Miamija, Brazilije ali Bangkoka. Tako spozna sodelavce in naš način dela. Ta kraj imam rad, je velik del mene, moje identitete in moje družine, zato je zame pomembno, da je glavni sedež podjetja prav tu, čeprav zdaj ustanavljamo svoje prostore po vsem svetu,« nadaljuje.

»Moja rodbina je prišla sem pred 500 leti iz Italije, kot večina Vodnjancev. In mi smo ostali tu, mnogi pa so odšli.« Istra je svet zase. Tu je bila vedno mešanica ljudi iz različnih krajev, kultur in jezikov. Do leta 1797 je bila tu Beneška republika. Po obdobju Napoleonove vladavine je območje pripadlo Habsburžanom. Zgodovinski premiki so se nadaljevali v 20. stoletju. »Moja nona se je v Vodnjanu rodila leta 1909. Takrat je bila tu še Avstrija. Po prvi svetovni vojni je kraj pripadel Italiji. Od konca druge svetovne vojne in do leta 1954 je bilo območje pod nadzorom Američanov in Angležev. Potem je bila Jugoslavija in leta 1991, ko je nona umrla, je bila tu Hrvaška. Moja nona je zamenjala vse te države in ureditve, ne da bi se kdaj premaknila iz rodnega kraja. Zato v moji družini, pa tudi sicer v Istri ne poznamo nacionalizma na način kot morda drugje na Hrvaškem. Zavedamo pa se burne zgodovine in čudovitih danosti.« 

Danes ima Vodnjan okoli 3.600 prebivalcev, podjetje Infobip pa ima 3.607 zaposlenih z vsega sveta. Ko Campus obiščeva malo pred deveto zjutraj, množica ljudi na prijetnem dvorišču s pogledom na Brione ravno zajtrkuje. Slišijo se angleščina, nemščina, francoščina, Silvio pokliče nekaj kolegov in nama jih predstavi – glejta, tale je tudi iz Slovenije. Sproščena delovna atmosfera v mednarodni zasedbi prej spominja na park v Berlinu kot pa na istrsko mestece. »V času epidemije smo pri nas delali ogromno. Zaposlili smo skoraj 1.000 novih ljudi! Ugotovili smo, da se je prav vse bistveno mogoče dogovoriti na digitalnih srečanjih. A vseeno je za temeljni občutek in za skupnost podjetja izrednega pomena, da se srečujemo in govorimo tudi v živo. Zato prav zdaj v Vodnjanu zaključujemo še dodatne prostore, prenovo kompleksa nekdanje tovarne svile, pomembno industrijsko dediščino, ki je prej propadala. Tu bodo skupni delovni prostori (coworking), namenjeni ne le našim zaposlenim in sodelavcem, ampak tudi drugim – ljudem, ki delajo na daljavo in si želijo druženja. Dejansko v tem vidim razvojno možnost mesta, pa tudi možnost, da kot podjetje še dodatno prispevamo k blaginji skupnosti.« 

»Vodnjan je majhno mestece. Če se sem priseli 200 zanimivih, ustvarjalnih ljudi, ima to izredno močan učinek. To je popolnoma neprimerljivo z recimo Berlinom ali Miamijem, kjer se ti ljudje izgubijo. Tu pa ima vsak ustvarjalen človek izreden pomen za mesto in skupnost. Prihaja seveda tudi veliko turistov, a kolikor lahko turizem prinese dobrega, lahko tudi slabega. Zato je naš namen privabljati kreativne ljudi, ki ostanejo dalj časa.«

Mesto ima veliko praznih hiš, prvi kampus pa ste zgradili na obrobju, kjer deluje precej izolirano. Zakaj niste raje prenovili obstoječih hiš?

Radi bi vlagali v prenovo hiš v mestu, vendar je tu veliko birokracije, ki je včasih nerešljiva. Tu so lastniški problemi, veliko lastnikov je neznanih, potrebna pa sta tudi enotno soglasje in podpora občine. »Upam, da bo z novim županom Edijem Pastrovicchiem to bolj mogoče.«

Podjetje Infobip si sicer prizadeva za izboljševanje krajevne ponudbe. Pred epidemijo je recimo v prostorih Campusa organiziralo popoldanske tečaje za otroke osnovnih šol: robotiko, osnove programiranja in šah. To je bilo odprto za vse in poleg lokalnih otrok so prihajali tudi iz Pulja in drugod. Če bodo razmere to dopuščale, bomo program Spark nadaljevali tudi letos. »Menim, da je prav v majhnih mestih velika možnost za nov razvoj bivanja, globalno, predvsem pa pri nas v Istri. Kakovost življenja je tu boljša, skupnost je bolj povezana, ohranjata se dediščina in tradicija življenja v sožitju z okoljem. Menim, da bo to še velika tema.«

Infobit v prihodnje namerava vsako leto zaposliti 500 novih sodelavcev z različnih koncev sveta. Kako izberete prave sodelavce, naju zanima?

Oglasi se žena, ki je pravkar končala videoklic, Mia Kutić. Odraščala je v Sarajevu, med vojno pa se je z družino preselila v Zagreb, zdaj pa v Vodnjanu vodi kadrovski oddelek. »Podjetje Infobip je t.i. samorog, kar je velikega pomena za Hrvaško. Samorog je izraz za zagonska podjetja (start-up) z vrednostjo več kot milijardo dolarjev. To dejstvo in pa tudi dober glas o našem pristopu ter delovnih pogojih sta se hitro razširila in imamo zelo veliko povpraševanja najboljših kadrov. Težje je v tujini, ko naše podjetje v ogromni konkurenci s težavo pride do izraza, a tam imamo ljudi, ki se posvečajo prav temu. Zdaj imamo svoje poslovalnice na več kot 70 krajih po vsem svetu.«

In kakšen mora biti na primer mlad človek, da vas prepriča, da ga zaposlite? »Biti mora predvsem normalen človek,« se oglasi Silvio. »Sicer pa v zaposlene veliko vlagamo. Eden naših glavnih ciljev je razvoj zaposlenih na raznih izobraževanjih, da lahko ob naših projektih profesionalno rastejo in poglabljajo svoja znanja. Pomemben pa je tudi naš prispevek k skupnosti. Vzpostavili smo zagonski pospeševalnik, pri katerem je fokus na novih komunikacijah. To je naša glavna tema. Zagonskim podjetjem nudimo 10.000–60.000 evrov in infrastrukturno podporo podjetja. Do zdaj smo podprli že 200 pobud.«

Kako pa ste na začetku iskali sodelavce?

»No, na začetku je bilo kar precej drugače. Iskali smo ljudi, ki so se nam zdeli sposobni, četudi takrat niso bili strokovnjaki. Ko smo imeli pripravljen prvi produkt in smo ga želeli globalno predstaviti, smo vzeli človeka, ki je bil prej čuvaj parkirišča v Pulju. Za področje globalnih operacij smo vzeli Borisa, ki je prej prodajal jajca. Sosed iz Vodnjana je postal vodja področja za Azijo in Pacifik, Željko, tudi prijatelj iz Vodnjana, vodi Latinsko Ameriko. Vse smo delali skupaj in se drug od drugega učili.  

V Sloveniji pogosto slišimo kritične pomisleke, da se bodo podjetja v času epidemije okoristila z digitalnimi nomadi – namesto da bi omogočala prostore za delo, naj bi z delom na daljavo ustvarjala svoje prihranke. No, za Infobip to nikakor ne drži. Ne samo, da gradijo v Vodnjanu, Sarajevu in še marsikje, bo podjetje v kratkem odprlo impozantno novo stavbo s kampusom v Zagrebu. Projekt so zasnovali arhitekti 3LHD. »Kampus je v zaključni fazi. Predstavlja novo poglavje za vse nas, posebej pa za naše sodelavce iz Zagreba in drugod.«

Kako je videti vaš običajen dan? »Vstanem okoli 3. ure zjutraj, delam do 7. ure, pripravim zajtrk za vso družino, spremim otroke v šolo in vrtec, nato delam do 19. ure, skupaj povečerjamo in to je vse. Dolgočasno, pravzaprav. Preden sem dobil otroke, sem ogromno potoval. 10 mesecev na leto sem potoval – osem mesecev sem bil v Braziliji, dva meseca v Miamiju, tako je bilo. Zdaj pa mi veliko pomeni, da prav vsi, s katerimi imamo opravka v poslu, slišijo za Vodnjan in ga obiščejo.«

Pred epidemijo nekako ni bilo spodobno imeti spletnih sestankov, daljših od ene ure, zdaj pa je to nekaj običajnega. Menim sicer, da se bodo potovanja vrnila, ampak verjetno v polovičnem obsegu prejšnjih časov. Za nas je pristen stik z ljudmi zelo pomemben, ne samo s sodelavci, ampak predvsem z naročniki, da lahko dobro razumemo težave, ki jih moramo rešiti s programerskimi orodji.

Danes je Infobip tretje največje podjetje na Hrvaškem (takoj za Ino in Hrvaškim Telekomom). Infobip letos slavi 15 let poslovanja, kar je proslavil s programersko konferenco Shift v Zadru, ki jo nameravajo pretvoriti v največjo konferenco na svetu. Letos je vstopnice za spletno udeležbo kupilo 10.000 ljudi.

Kaj Infobip pravzaprav počne? Silvio nama pojasni, da je Infobip v osnovi inženirsko podjetje. V njem razvijajo razne produkte za komunikacijo. Njihova osnovna orodja, s čimer so tudi začeli, so bila povezana z avtomatizacijo sporočil SMS. Več kot dve tretjini avtomatiziranih sporočil na svetu gresta prek njihovih produktov. Njihovi naročniki so v veliki meri banke, pa tudi komunikacijska podjetja, kot so Facebook, WhatsApp, Viber, pa tudi Uber, Google, Apple in drugi velikani. Veliko komunikacijskih orodij je nevidnih in potekajo v ozadju za razpoznavanje med uporabniki in napravami. 

Na dan najinega obiska je potekal interni forum za zaposlene. Write the code that will rewrite communication je bila vodilna misel njihovega poslanstva. Vizija pa je bila ubesedena v sloganu: Be the invisible force that reimagines a world of conversation. 

Kam se premika razvoj komunikacije?

»Vsi veliko časa preživimo v aplikacijah za klepet, kot sta WhatsApp in Viber. Nenehno komuniciramo z družino, prijatelji in sodelavci, kar se je med pandemijo še okrepilo. Zato je naravno, da v aplikacijah za klepet začnemo komunicirati še s podjetji in blagovnimi znamkami. Kmalu bomo lahko odprli bančni račun, iskali izdelke in kupovali neposredno v teh aplikacijah. To je znano kot pogovorna trgovina. Vse aplikacije za klepet gredo v to smer in bodo uvedle kataloge izdelkov in možnosti nakupa. Poleg tega bo mogoče na primer rezervirati termin v restavraciji, pri zdravniku itd. Če pogledamo malo dlje, se bo razširjena resničnost močno razvila, imeli bomo med drugim virtualne osebne pomočnike.«

Silvio Kutić je po izobrazbi inženir energetike. Pove, da je po zaključenem študiju v Zagrebu takoj dobil službo v energetskem podjetju. Prvi dan je po štirih urah dela dal odpoved in se vrnil v Vodnjan. »Videl sem, česa nočem.« Začel je razvijati razne aplikacije, ki jih je skušal prodati občini in lokalnim podjetjem. Sledilo je pet let napak in neuspehov. »Temu obdobju se v IT reče pilotiranje.« Končno je razvil produkt, ki je bil globalno zanimiv, in začela se je zgodba o uspehu. Kako se je zgodil uspeh? »Vse je bilo isto, le da sem kar naenkrat začel služiti denar. Prej nisem imel niti za kavo, potem pa sem zaslužil 30.000 evrov na mesec.«

Tehnološki velikan v malem odročnem mestecu je globalna posebnost. Čeprav so jih vabili v Kanado, kjer so jim ponudili velike davčne ugodnosti, recimo, da prvih deset let ne bi imeli obdavčenih plač za zaposlene, vabili so jih tudi v Švico, a zaradi Silvijeve navezanosti na Vodnjan in Istro so raje ostali doma v davčno manj ugodnih razmerah, ki pa ponujajo veliko večjo bivalno kakovost. To se je še posebej pokazalo v času epidemije. Morda pa ta posebnost napoveduje trend prihodnosti: decentralizacijo in gradnjo manjših lokalnih skupnosti, pri čemer je prostor za ustvarjalnost in inovativnost brezmejno odprt.

Napisala: Nina Granda, Matevž Granda

Foto: Infobip

Članek je bil objavljen v Outsider#27. Vsebine iz tiskane revije le izjemnoma objavimo na spletu. Z naročilom tiskane revije podprete ustvarjanje spletnih vsebin in tiskane revije. Hvala.