Janezu v spomin: Velika riba
Janez Kobe (1947–2024) je leta 1974, pri sedemindvajsetih letih, zmagal na natečaju za stavbo Splošne plovbe v Portorožu, zanjo je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada. Leta 1980 je sledila zmaga na natečaju za Slovensko plažo v Budvi. Pet let za tem, ko je bilo veliko turistično naselje zgrajeno, je zanj prejel največjo arhitekturno priznanje v Jugoslaviji – zvezno Borbino nagrado. Sledili so Vrtovi sonca v Dubrovniku in mnogo drugih projektov. Za izvedbo sanatorija za žrtve černobilske nesreče v Nebuku (ob Črnem morju) je prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljane, za zdravilišče Belarusje prejel nacionalno nagrado v Belorusiji. Leta 1995 mu je MAO (Muzej arhitekture in oblikovanja v Ljubljani) priredil razstavo, ki je predstavila projekta z območja bivše Sovjetske zveze. Obrazstavni katalog je oblikoval Miljenko Licul. Ko mu je takratna Janezova žena – Tatjana Pregl Kobe – predlagala, če bi oblikoval tudi monografijo o Janezu, je Licul odvrnil: »Če bo to knjiga o njegovem ribolovu, takoj!«
Prijateljev šaljivi odgovor ni pričal o tem, da ta ne bi cenil Janezove arhitekture, ampak je le potrjeval sloves Janeza kot izjemno uspešnega podvodnega lovca. Nekateri so o tem slišali komaj verjetne zgodbe, drugi so se o njih prepričali na ribjih pojedinah v Murglah, kamor je Janez prav te ribe pripeljal z Jadrana. Tudi z letalom, če je tako naneslo.
Ribiške zgodbe sem takrat iz prve roke spremljal kar nekaj poletij. Kot otroci smo namreč na palubi njegove ladje čakali, kaj bo potegnil izpod potapljaške obleke, ko se je vračal z ribolova. Šarga, pica, kavala? Kirnje niso šle pod obleko, zobatci tudi ne. Še manj petdeset kilski gof. In tak ni bil samo eden. Ena nenavadna vrlina Janezovih ribiških zgodb je namreč ta, da niso »lovske«, skratka, v njih sploh pretiravati ni treba. Ko se je na različnih koncih Jadrana srečal s prijatelji, ki so delili podobno strast, recimo pisatelj Mate Dolenc na Biševem, arhitekt in glasbenik Borut Bučar na Lastovem ali kirurg Jože Smodej na Mljetu, ribam ni bilo treba dodajati ne kil, ne centimetrov.
Meni je od mnogih ribiških zgodb najbolj všeč tista z volino. In sploh ne toliko zaradi ulova, kot zaradi tega, kako je Janez razmišljal. Soočil se je torej s to Ribo. Vrsto skata s strupenimi bodicami na repu. Čez »krila« je merila več kot meter in pol, po dolžini mnogo več. Trajalo je. Kot v noveli Starec in morje. Epsko. Čeprav takrat še zdaleč ni bil starec. Vmes se je vzdignil veter, barko je premetavalo, krožniki so leteli po tleh. Janez je rekel, da mu je popolnoma vseeno, če se vse razbije in če pridejo policaji. Takrat se dovolilnic še ni dalo kupiti, nekajkrat pred tem so mu policaji res pobrali opremo, obleke, puške … Po štirih urah mu je uspelo. Riba je bila privezana na krmo. Več kot sto kil. In kako se zdaj izogniti policajem, kako trofejo skriti, kaj zdaj s toliko mesa, bi se spraševal povprečen človek. Janez se ni. Zaplul je na največji pomol pred največji hotel v najbolj obljudeni zaliv na Lastovem. In ob »morski pošasti« se je nabrala množica ljudi, hotelirji so hitro prišli na idejo, če jim ribo proda kot večerjo za celoten hotel. In policaji? Z iskrenim zanimanjem so opazovali dogajanje in ga spraševali, kaj je to za ena riba in kako jo je ujel.
Strast in smelost iz te zgodbe brez večjih težav prenesemo na njegovo arhitekturo: gradil je velikanske projekte, naselja, mesta v mestu. A tu je treba takoj poudariti, da je imel Janez poleg izjemne širokopoteznosti tudi precej pretanjenejših plati. Od njegovega igranja violine in ljubega mu Stéphana Grappelija, do uživanja v tišini narave in opazovanja njene lepote. Na ladji se, recimo, nismo skoraj nikoli ustavljali na obljudenih plažah in iskali diskotek ali zabave po otokih. Izjema je bil kino na prostem v Komiži. Drugače pa, če je bil en sam čoln zasidran v zalivu, smo šli raje še malo naprej, saj se nam je že to zdelo preveč. Edini »light show« so bili beli odbleski na vrhu valov in edini »tehno« je bilo ritmično oglašanje škržatov. In tudi to lahko najdemo v njegovih projektih. Sodelavec iz Janezovega Ljubljanskega biroja za arhitekturo (LBA), Haris Brčkalija, mu je na pogrebu namenil tudi naslednje besede: »Imel si posluh za potrebe človeka, ki bo prostor uporabljal. Vživel si se, bilo je pomembno, da se bo dobro počutil, njemu si gradil dom, ne sebi spomenika. Zato so tvoje zgradbe takšne, kot da so od nekdaj tu, zrasle na terenu, obzirne, domače in prijetne.«
Ob smrti se običajno delajo revizije življenja. Pri arhitektih so te revizije lahko tudi strokovne. Na tem mestu bi povzel nekaj besed, ki jih je Janezu v spomin namenil arhitekt Robert Potokar:
»Njegovo delo je bilo vse prevečkrat prezrto pri različnih pregledih slovenske arhitekture druge polovice 20. stoletja in prav bi bilo, da se v poglobljenih analizah kakovostne slovenske arhitekture njegov doprinos relevantno ovrednoti in umesti na mesto, kamor tudi sodi.«
Kar se pa rib tiče, ob izjavi o monografiji Miljenka Licula se je menda Janez le nasmehnil: »Čudovito! A vse ob svojem času.« Stavbo Splošne plovbe je dr. Stane Bernik uvrstil med sto najlepših stavb v Sloveniji, a če bodo enkrat naredili knjigo Sto največjih trofej podvodnega ribolova na Jadranu, bo Janez zelo verjetno zavzel vsaj prva tri mesta.
Piše: Arjan Pregl
Fotografije z ribami: Tatajana Pregl Kobe
Portret v biroju: Robert Potokar
One Response
Hvala za lep zapis in poklon arhitektu.