Z žalostjo sporočamo, da je v svojem 65. letu umrla Elain Harwood, vodilna britanska arhitekturna zgodovinarka. V aktualni številki revije Outsider smo objavili intervju, ki ga je z Elain Harwood naredil Tadej Zupančič. V spomin in poklon ustvarjalki pogovor v celoti objavljamo še na teh straneh.

Pomen dr. Elain Harwood za zaščito britanske – še posebej pa angleške – modernistične arhitekturne dediščine je izjemen: je višja raziskovalka na Historic England (angleškem zavodu za kulturno dediščino) in zadolžena za vrednotenje arhitekture po drugi svetovni vojni, njena obsežna, fenomenalna knjiga Space, hope and brutalism (Prostor, upanje in brutalizem, Yale University Press, 2015) pa je temeljno delo za razumevanje angleške arhitekture in družbe v povojnem »obdobju optimizma in truda«, kot mu pravi. Že od njene ustanovitve je Harwood tudi neutrudna sodelavka organizacije Twentieth Century Society, ki se bori za promocijo in zaščito arhitekture ter oblikovanja 20. stoletja; zanjo piše pregledne tematske knjige in študije, predava in vodi ekskurzije. Njena najnovejša tematska knjiga je Brutalist Britain – Buildings of the 1960s and 1970s (Brutalistična Britanija – poslopja iz 60. in 70. let, Batsford/Twentieth Century Society, 2022), s katero je, kot pravi, dopolnila Space, hope and brutalism. V prostem času je inštruktorica spinninga.

O brutalizmu ste začeli pisati v devetdesetih letih, ko je bil kot arhitekturni slog pozabljen in celo zatajen. Vsekakor pa se britanski brutalizem ni pojavil kar tako, iz ničesar. 

Sam termin, ki sicer izhaja iz francoskega izraza za surovi beton, béton brut, se je v Britaniji pojavil v 50. letih, ko sta ga kot novi brutalizem začela promovirati arhitekta Alison in Peter Smithson, od njiju pa je štafeto prevzel arhitekturni zgodovinar in teoretik Reyner Banham, ki je leta 1966 izdal knjigo New brutalism: ethic or aesthetic? (Novi brutalizem: etika ali estetika?). V knjigi piše v glavnem o poslopjih, ki so bila stara že vsaj deset let, ter o delu skupine umetnikov in arhitektov, ki so sestavljali Independent Group (Neodvisno skupino), znano predvsem po svoji legendarni razstavi This is tomorrow (To je jutri) v galeriji Whitechapel leta 1956. Od 60. let naprej pa so njegovi študenti začeli besedo brutalizem uporabljati za drugačno arhitekturo in so ga prosili, če o tem slogu napiše knjigo. In jo je – ter gibanje obravnaval, kot da ga je že konec. Skratka: govori o gibanju, kakršno je bilo, ne pa o gibanju, kot se je razvilo ter razvijalo tudi v času, ko je pisal knjigo. V tistem času se je beseda namreč uporabljala predvsem za velikanske, kompleksne večfunkcijske strukture – v enem samem kompleksu je šlo torej za podzemna parkirišča, trgovske centre v pritličjih in stanovanja nad njimi recimo. Že takrat lahko govorimo o dveh zelo različnih fazah brutalizma. Nikolaus Pevsner, takrat najbolj znani britanski arhitekturni zgodovinar, sicer pa tudi Banhamov mentor pri njegovem doktoratu, je o knjigi napisal kritiko, v kateri je bil sicer zelo naklonjen Banhamu – sam brutalizem pa je res sovražil: imel ga je za travestijo modernizma, ker da naj ne bi izražal funkcionalnosti, linije pa da niso več čiste, ampak ekspresionistične. S tem pa je Pevsner – ki je bil, kot se reče, nacionalni zaklad zaradi televizijskih oddaj, ki jih je vodil, in arhitekturnih vodičev, ki jih je pisal – Banhamu in knjigi naredil čudovito reklamo, saj se je brutalizem kot pojem potem dodobra zasidral. 

In prav na to opozarjate že v knjigi Space, hope and brutalism.  

Da, naslov je bil sicer moja verzija knjige Space, time and architecture (Prostor, čas in arhitektura) Siegfrieda Giediona, vendar pa res ni knjiga samo o brutalizmu, ampak o vseh različnih arhitekturnih slogih v Angliji v letih 1945–75. 

Je pa v njej vsekakor veliko prostora in upanja …

(Smeh) Da, oba pa sta dopolnjena z brutalizmom. Je pa res, da se je knjiga ujela z duhom časa, ko se je zanimanje za brutalizem začelo prelivati iz malo odročnih delov interneta v bolj prevladujoče tokove. V bistvu sem z Brutalist Britain dopolnila Space, hope and brutalism; kar nekaj poslopij – ter tudi recimo skulptur ali pa infrastrukturnih in industrijskih objektov – sem zdaj lahko ponovno ovrednotila. 

In kakšne so torej značilnosti brutalizma? Ter: ali gre res lahko samo izključno za objekte iz surovega betona? Ali recimo obstaja tudi brutalizem iz stekla? 

Iz stekla bolj težko, res. Ampak poglejmo si ‘manifest’, ki sta ga Alison in Peter Smithson januarja 1955 objavila v reviji Architectural Design, ki jo je urejal njun prijatelj in stanodajalec Theo Crosby: šlo naj bi za iskrenost pri gradnji – pri čemer omenita les in opeko –, govorita o japonski arhitekturi, kjer gradnja izhaja iz funkcije in jo je mogoče neskončno obnavljati, ter o uporabi naravnih materialov. Beton je v bistvu vsaj deloma tudi naravni material, zaradi drobljenega kamna in peska, vendar pa ju je še posebej fascinirala hrapavost oziroma negladkost materiala. Zato sta zavračala lepo ometane funkcionalistične fasade in stene, značilne za stil, ki se je razvil v času razstave Festival of Britain leta 1951.

In štuka tudi nista marala? 

(Smeh) Ne, tudi štuka nista marala. 

Ampak njuna šola Smithdon v Hunstantonu v Norfolku, ki velja za prvo brutalistično poslopje v Britaniji, ni ravno takšna: če že, je narejena po vzoru del Miesa van der Roheja.

Da, to je res – tudi zato, ker sta jo sprojektirala, preden sta začela razmišljati o novem brutalizmu. Dodala pa bi, da sta se pri Hunstantonu, predvsem pri določanju proporcev, zelo zanašala tudi na umetnostnega zgodovinarja Rudolfa Wittkowerja in njegovo knjigo Architectural principles in the age of humanism (Arhitekturni principi v dobi humanizma), ki je izšla nekaj let prej, 1949. Njun natečajni predlog za sosesko Golden Lane – ki je sicer postalo prvo veliko delo biroja Chamberlin, Powell & Bon – je že bila večfunkcijska struktura, z mostovi in nadhodi za pešce, z vidnim betonom. Podobno je bilo tudi z načrtom za njuno stanovanjsko hišo v Sohu – surov beton, neobdelan les, odstopanje od običajne geometrije in tako naprej – zelo podobno torej Corbusierovim Maisons Jaoul, vilam, ki sta bili sprojektirani leta 1937, zgrajeni pa v letih 1954–56. V tem arhitekturnem slogu je res zelo veliko Maisons Jaoul. 

Slog pa je postal zelo prodoren: o brutalizmu lahko govorimo v primeru vseh mogočih tipologij, od stanovanjskih blokov pa do cerkev in avtobusnih postaj – kot je jasno tudi v primeru treh poslopij, ki ste jih izbrali za Outsider. 

Da, šlo je za brutalizem – predvsem pa je šlo za beton. Po drugi svetovni vojni, ko je primanjkovalo lesa in opeke, je beton postal zelo zelo koristen gradbeni material, z novimi gradbenimi tehnikami pa so lahko gradili večje šole, višje stolpnice in bolj kompleksne tovarne. In ne samo to: različni agregati, torej pesek ali kamenje, so omogočali neskončno število variant barv in, da, hrapavosti. Arhitekt Owen Luder je leta 2009 pojasnil: »Ker ni bilo jekla, smo vlivali beton, saj je bilo to edino, kar smo lahko naredili.« 

V vsakem vzponu pa je tudi že seme zatona. 

V bistvu je šlo za mešanico stvari. Za začetek: zelo vplivna je postala Jane Jacobs s svojim delom Umiranje in življenje velikih ameriških mest iz leta 1961. Poleg tega pa je moderna arhitektura postajala vedno bolj diskreditirana, ker so tudi projekti postajali vedno večji, celo megalomanski. Največji udarec pa je bilo delno zrušenje stolpnice Ronan Point v vzhodnem Londonu leta 1968, ki je terjalo štiri smrtne žrtve, sedemnajst ljudi pa je bilo ranjenih. Stolpnica je bila montažna, vendar zgrajena, kot je pokazala raziskava, izjemno problematično, s številnimi konstrukcijskimi napakami. 

 In potem ponovno vzpon. Ampak zakaj?

Po moje zaradi nostalgije po obdobju, ki ga nismo dovolj poznali. Ljudje so postali fascinirani s 60. leti, ker jih niso doživeli. Tudi jaz sem bila takrat še otrok, mlajši pa so drugače nostalgični do obdobij, za katere se jim zdi, da so jih zamudili. In v primeru 60. je šlo za zelo telegenično arhitekturo, Jamesa Bonda, modo, seksualno revolucijo … Veliko poslopij iz tistega časa so že porušili – v Britaniji jih je cela vrsta, recimo Luderjev nakupovalni center Tricorn v Portsmouthu, polovico stanovanjske soseske Robin Hood Gardens zakoncev Smithon in tako naprej – in če to navežemo na vprašanje vsebovanega ogljika, potem postane še bolj jasno, zakaj je rušenje tako problematično.

Pred Brutalist Britain ste napisali podobno pregledne knjige o postmodernizmu v Britaniji (z Geraintom Franklinom, Post-modern buildings in Britain, 2017), medvojnem art decoju (Art deco Britain: buildings of the inter-war years, 2019) ter arhitekturi iz sredine 20. stoletja, Mid-century Britain: modern architecture 1938–1963 (2021). In kaj je na vrsti zdaj?

Najprej high-tech, ki je zelo pomembno zaznamoval 80. in 90. leta prejšnjega stoletja. Zanimivo pa je, da še vedno ni knjige o zgodnjem modernizmu v Britaniji, kamor sodita recimo tudi bloka High Point I in High Point II Bertholda Lubetkina in njegovega biroja Tecton iz leta 1935 in 1938. Torej … morda … (smeh) 

Napisal in fotografiral: Tadej Zupančič

Trije primeri britanskega brutalizma v besedah in fotografijah Elain Harwood 

Avtobusna postaja in parkirna hiša, Preston, Lancashire

Arhitekta: Keith Ingram in Charles Wilson, biro Building Design Partnership; 1968–69

Spomeniško zaščiteno poslopje, kategorija II

»Največji konservatorski uspeh brutalizma in znamenitost, enakovredna bližnjemu veličastnemu viktorijanskemu poslopju galerije in knjižnice.« 

Stanovanjska soseska Bishopsfield, Harlow, Essex

Arhitekt: Michael Neylan, biro Neylan & Ungless; 1963–66

»Zaradi agresivne oblike je, po Neylanovih besedah, nastal ‘prepoznaven in definitivni prostor, ki ima, gledan od znotraj, popolnoma razumljivo strukturo’. Notranjost hiš je čudovita; okoli vrtov so zavite v obliki črke L, tloris dnevno-bivalnega prostora je odprt in pod visoko enokapno streho.«

Opatijska cerkev Naše gospe, Pomočnice kristjanov (Church of Our Lady, Help of Christians), Worth Abbey, West Sussex 

Arhitekt: Francis Pollen; 1964–89

Spomeniško zaščiteno poslopje, kategorija II*

»Francisa Pollena (1926–1987) je za poklic arhitekta navdušil sir Edward Lutyens, ki je za njegove stare starše sprojektiral grad Lambay in postal družinski prijatelj. Nikoli ga ni zanimal preprosti modernizem, ampak je svoje klasicistične študije prelil neposredno v masivnost brutalizma.«

Napisal in fotografiral: Tadej Zupančič