Spomini

V zadnjih letih sem ga le redko srečal. Pravzaprav sva se od konca mojega študija in v letih moje tujine videla zgolj parkrat. Vsakokrat pa sem se ga razveselil.

Še danes znam skoraj na pamet pismo, ki mi ga je kot priporočilo napisal nekoč že v drugi polovici mojega študija. Ne zato, ker bi po branju tega pisma postal tako zelo všeč samemu sebi, ampak ker sem prek njegovega zapisa prvič na fakulteti začutil, kako se je nekdo zavzel zame. Da si je nekdo zares vzel čas, me osebno nagovoril in tako najbrž nevede mladega kolega usmeril v način gledanja arhitekture in sveta.

Učil nas je poguma, čeprav se ne spomnim, da bi to besedo kadarkoli uporabil. Včasih z nežnimi, drugič z grobimi besedami nam je kazal kako se dotakniti prostora. Kako se dotakniti časa. In kako zajeti vse to, kar smo videli.

Nekoč mi je podaril izvod revije List, bila je velikega formata, ni šla v torbo in pod roko sem jo odnesel domov. Bil sem vesel in ponosen. Legel sem na vrt, v travo, ter pregledoval liste. Obračal sem jih in obračal, naprej in nazaj. Tako kot misli in kasneje malo arhitekturo, ki sem jo delal.

Bil je prvi, ki me je peljal v Benetke in čeprav mislim, da sem na potovanju večino časa molčal, se sveže spominjam kako neizmerno sem užival. Pripovedoval nam je o Scarpi, kazal nam je materiale, govoril je o stikih. In kamnu. Bral nam je poezijo Brodskega, katerega grob sem potem odkril v istem mestu in kamor sem se kasneje večkrat vračal.

Od sedaj naprej bom lahko obiskal neki drugi grob in takrat bom gotovo pomislil tudi na Josifa. In ko bom spet naslednjič obiskal Josifa, bom gotovo pomislil tudi na Miloša. Miloša, čigar pismo še vedno znam skoraj na pamet.

Robert Dolinar