Poslovil se je prof. Fedja Košir (24. 5. 1940–5. 7. 2024). Ni dolgo nazaj, kar sva se nazadnje srečala. Prišel je na predstavitev 37. številke revije Outsider.
– Kako ste?
– Zaenkrat sem še dobro.
Mi je kot vedno odgovoril. Pogosto je prihajal na naše dogodke in bil vedno poln energije, duhovitih opazk in širokega znanja. Rad je pisal za Outsider. Običajno sem ga poklical po telefonu in ko sva prediskutirala temo h kateri bi ga povabil, se mi je zdelo, da je takoj, ko je odložil slušalko že začel pisati. In z veseljem smo v uredništvu pričakovali njegove tekste.
Prvič sem ga povabil k pisanju na temo razlike med klasiko in klasicizmom v arhitekturi: »Splošna značilnost klasicistične arhitekturne drže je zaljubljenost v red in moč veličastnosti. Eno kakor drugo naj jamči tradicija: oblike, ki so se v preteklosti pokazale kot primeren izraz urejenosti in razkošja. Zakaj jih imajo tako radi? Ker je občudovanje znanega tako udobno: vsakršno naključje je izključeno.«
Potem je pisal o Vitruviju in arhitekturni kritiki: »Navsezadnje je merilo razgledanosti tudi to, ali znate sami sestaviti kolikor toliko konsistentno besedilo ali rabite za to razgovor z novinarko, ki ta posel pozna in obvlada, če nič drugega, slovnico, pa vas potem pohvali v kakšnem dnevniku. No, nekaterim se zdi, da jim je takšna pomoč povsem odveč. Od tod vse mogoče in nemogoče surovosti in neumnosti, na katere naletite v naši tako imenovani strokovni turistični publicistiki. Taka populistična besedila so sicer lahko od sile popularna.«
Na povabilo o zapisu o postmodernizmu se je odzval v postmodernistični maniri z montažo odlomkov starih besedil, tiskanih v davnih letih 2006 in 2007: »Na koncu se dotaknimo še pomena tega preobrata: »naš« arhitekturni postmodernizem si smemo razložiti tudi kot nekakšen finale. Če arhitektura res odzrcali čas, potem odzrcali slovenska postmoderna predvsem agonijo obdobja jugoslovanske različice socializma in zgolj pogojno oziroma le za povrh tudi genezo nove slovenske suverenosti.«
O turizmu in Atenski akropoli: »Kratka zastranitev: veličastna vekovitost arhitekture ni absolutna vrednota, odvisna je od zaporedja naključij. Zadošča en sam primer. Kdo ve kateri turški aga ali paša brez kančka likovne senzibilnosti izbere neko staro in, kot kaže, vseeno še čisto uporabno štalo, o kateri ne ve nič, za skladišče smodnika. Kdo ve kateri anonimni beneški kanonir zadene to taktično vsekakor važno skladišče tako natančno, da učinkovito zleti v zrak, pri čemer pa postane slaven samo njegov poveljujoči general. Čez čas kupi to kopo nekoristnega kamenja prifrknjen angleški diplomat, ki si za odvoz razsutega gradiva ne prisvoji provizije, ampak ga, čudo prečudno, celo plača. Znova čez čas, pač, kakor se vrti ta svet, pride na vrsto bolj ali manj domišljena rekonstrukcija razdrtih ostalin.
Zapis o verankularni arhitekturi je zaključil takole: »Ljudsko graditeljstvo je dandanes močno ogrožena atrofična vrsta. Kaj naj bi to bilo? Retardacija ali degeneracija? Zastajanje ali zakrnevanje? Živi lahko le še v mehurčkih, ki jih je čedalje manj in bodo, če ne bodo zadosti močan turistični magnet, obkroženi z oceanom modernistične in minimalistične uniformnosti, pa tudi vseh drugih absurdov, izginili.«
Pisal je tudi o svojem učitelji prof. Edvardu Ravnikarju: »Edvard Ravnikar, po poreklu meščan, ostane, do neke mere morebiti celo nehote, tudi v časih socialistične uravnilovke, ne prikrito, ampak neprikrito meščanski človek. Celo v arhitekturi ni poklicni revolucionar, ampak, če je dovoljena močno tvegana koloratura, meščan na slovenski način, v socialnem substratu s pridihom posebne meščanske elegance. To seveda ni razkošje buržujskih damskih salonov francoskega fin de siècla, kjer posedajo kot dekadentno dekorativen dodatek slikarji in skladatelji, pesniki in arhitekti, ravnokar v modi, ker so toreadorji konverzacije, ki frfota lahkotno kot eksotična ptica. Pri nas vibrira trezno zdržna, a intelektualno vsekakor ne nezahtevna atmosfera, kot v vseh mestih tistih konservativnih normalnih razsežnosti, ki so še vedno značilnost urbane Srednje Evrope. Potemtakem, vsaj med obema svetovnima vojnama, tudi v Ljubljani. In Ravnikar, tako se zazdi, iz te atmosfere nikoli ne izstopi, ampak si v dirki v krasni novi svet dovoli samo kakšno sordinirano neortodoksno bravuro.«
Pa o učitelju njegovega učitelja — Semperju: »Snobizem ni nedolžna okužba. V naši arhitekturni šoli je nekaj desetletij dvajsetega stoletja veljalo, da je njen temelj likovno in pedagoško izročilo, ki ga pooseblja genealogija Schinkel → Semper → Wagner →Plečnik. Zdi se, da si želi vsak človek, pa tudi vsaka družba kot celota, imeti na kakršenkoli način imenitne prednike. Toda: čisto nič ni tako, kakor se zdi. In to drži do neke mere tudi za ravnokar izrisani rodovnik, tako da ta samovšečni mitološki konstrukt danes menda res ni več v modi.«
V zadnjem besedilu je odgovarjal na vprašanje kaj je arhitektura? Citiral je svoj odgovor na enako vprašanje izpred 52 let: »Arhitektura ni nič drugega kot igra, arhitektu, ki je tipični homo ludens, v individualno zabavo do take mere, da se MORA pred publiko opravičevati z izgovori, npr. s socialnim poslanstvom arhitekture (toda o tem več drugič). Igra: z razmeroma preprostimi in ne prav številnimi pravili (vsaka igra mora namreč imeti pravila, celo sistem pravil!), ki za igralca sčasoma v svoji neomejenosti variacij postaja očarljivejša in vabljivejša od vsakega hazarda, tako da smemo brez zadrege končati z renesančnim verzom (Cecco Angiolieri): Srce držiš. Držim, ne izpustim.«
In dodal: »Ko sem to pisal, sem bil še močno zelen in naiven, toda tudi danes, »ko bom (kmalu) bel in mrtev« (film Ž. Pavlovića, 1967, citat ni čisto zvest), ne mislim nič drugače in ne bi nič dodal in nič odvzel, čeprav so se okoliščine tako spremenile.«
Navedeni fragmenti so le delček zapisov, ki nam jih je prof. Fedja Košir zapustil. Nedvomno pa je temeljno delo, ki ga je opravil na področju arhitekturne teorije obsežno delo K arhitekturi, ki je izšlo v treh delih, leta 2006 in 2007. Popis celotnega opusa (tako teoretskega kot arhitekturnega) pa presega obseg tega posvetila iskrenemu, razgledanemu in intelektualno poštenemu mislecu, katerega misli nas bodo nedvomno navdihovale v prihodnje.
Naj zaključim, kot je pogosto sam zaključil najino korespondenco:
»Mogoče bo šlo tole komu v nos, pa nič zato.«
Napisal: Matevž Granda
Foto: Primož Korošec
5 Responses
Hvala za ta spomin
Pred mnogimi leti je objavil (v tedanjih Naših razgledih) izvrstne prevode nekaj odlomkov iz Dantejeve Božanske komedije, Nagovarjal sem ga, soseda z Zelene poti, naj nadaljuje, a se je potem to porazgubilo. Bog ve, ali je še kaj kje.
Profesor F. Košir je bio jedan od tri člana diplomske Komisije kad sam 1986. diplomirao na: Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Prije 7-8 godina smo imali priliku da se vidimo i u četiri oka prijatno pozborimo u mojemu Titogradu.
Hvala profesore!
Profesor F. Košir je bio jedan od tri člana diplomske Komisije kad sam 1986. diplomirao na: Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Prije 7-8 godina smo imali priliku da se vidimo i u četiri oka pozborimo u mojemu Titogradu.
Hvala profesore!
Hvala prof. Fedja!