Prvič sem ga videl sedaj že daljnega dne na informativnem dnevu, ko je odločno prikorakal v belem puliju, nato čez množico radovednih glav in gorečih src tja nekam proti vratom nonšalantno natresel nekaj misli o arhitekturi. Tedaj smo prvič podvomili o naši prihodnosti. Kot da bi nas želel prestrašiti, utrditi pravzaprav.
Če je bil kdo naj naši šoli erudit, oborožen z znanjem o teoriji, zgodovini in literaturi, je bil to on. Če obstaja gesamkunstwerk pred katedrom, so bili taki njegovi nastopi. Če so se mi sicer običajno ob predavanjih postavljala vprašanja in tudi dvomi v iskrenost povedanega, v konsistentnost, pa napake v nastopih profesorja Koširja preprosto nisem mogel najti. Beseda, pa naj bo kakršnakoli, včasih presenetljivo pesniška, drugič nenavadno groba, je vedno stala na mestu. Vse je bilo tako kot mora biti.
Ko sem sam v sebi in od drugih iskal potrditev, da sem na pravi poti, sem brskal vsepovsod, nisem pa nikoli čutil potrebe, da bi se kakorkoli naslonil na profesorja. Ni bilo notranje želje, da bi se tako ali drugače naslonil na osebnost profesorja. Da bi se morda pohvalil, glejte kaj dela on, moj profesor. Te potrebe nisem čutil in zdelo se je, da tudi on mojega občudovanja ne potrebuje.
Čeprav je snov podajal s strastjo, je deloval nekako odmaknjeno. Na svoje učence se ni navezoval, z njimi ni prijateljeval. Zdelo se je, da nikogar ni prav posebno ljubil, niti nikogar prav posebno sovražil. Profesorja tudi ni nihče posnemal. Pravzaprav ga ni bilo mogoče posnemati. Ko pomislim nanj, pomislim na redko videno žlahtnost krvi in uma. Na aristokrata.
Vse te lastnosti sem tiho občudoval. Imel sem jih rad. In nikoli v moji zgodovini na Grabnu nisem predavanj pričakoval tako nestrpno in s toliko notranje želje kot je bilo to pred predavanji o teoriji in kritiki. Tedaj se je hranila in utrjevala moja ljubezen do arhitekture. To mi je bilo povsem dovolj in drugega nisem potreboval. Za vse to profesorju Koširju v hvaležen spomin.
Robert Dolinar
