Matjaž Bolčina: Vojteh, poskus branja razstave

Prihod

Ko sem se nekega nedeljskega popoldneva, ko se je sneg odločil, da nas preseneti v skorajšnji pomladi, odpravil v Muzej za arhitekturo, me je spremljalo nelagodje. Ogledal naj bi si namreč razstavo, posvečeno arhitektu in profesorju Vojtehu Ravnikarju ob 10. obletnici njegove smrti. Memoarne razstave imajo dve pasti – lahko se ujamejo v pretirano nostalgičnost ali popolnoma zaobidejo svoje izhodišče. Poleg tega je moje nelagodje izviralo tudi iz veliki osebne navezanosti in povezanosti s profesorjem in njegovim delom.

S takimi občutji sem se do prizorišča povzpnel mimo kaotične množice glasov, ki so z ekranov neke druge razstave odgovarjali na vprašanje »Kakšen naj bo profil arhitekta v bodoče?«. Misel se mi je umirila šele na dolgem arkadnem hodniku, na koncu katerega je bil vhod, ki sem ga iskal. Vstopil sem v nedokončani, hladni sobi gradu, ki sta bili polni tišine. Hipoma se spomnim Vojtehovih besed – Da bi te slišali, ti ni treba kričati.

Z vhoda si ogledujem postavitev razstave in kljub hladu neizdelanih zidov, nelagodje počasi puhti. Dela izbranih avtorjev so v prostor umeščena v pravem razmerju, dodeljena jim je praznina, v katero lahko vstopim kot gledalec. Z vsakim nadaljnjim korakom odkrivam narativni lok razstave.

Kvadrat

Pripoved se prične z delom Duše Jesih. Kvadrati na beli podlagi, zloženi v posamezne kompozicije, napovedujejo teme, kot so geometrija, red, mreža in kvadrat. Posamezni kvadrati bi lahko nastopali tudi samostojno, vsak zase namreč raziskujejo prostor znotraj omejene oblike, odnos med robom in sredino, med polnim in praznim. Dvodimenzionalne grafike nam govorijo z jezikom arhitekture. Postavljene so v pare, kjer se odnosi polnega in praznega vedno nadaljujejo iz enega kvadrata v drugega. Razdalje med posameznimi pari sicer niso v mreži kvadrata, kar bi nakazovalo, da gre za posamezne fragmente, ki jih je avtorica razkrila zgolj po naključju. Ne samo, da lahko v teh delih vidimo odsev del Julijana Kniferja, Gianfranca Pardija ali Eduarda Chillide, lahko jih vzporejamo tudi z arhitekturo mesta. Pomislim na tlorisne risbe mest, ki jih v svojem znamenitem delu objavi Camillo Sitte. Grafike Duše Jesih so tlorisi mest.

Kvadrat se v uvodnem delu razstave pojavi še dvakrat. Najprej v delu Zore Stančič, ki dvodimenzionalno grafiko že povzdigne v prostor. Ne samo z metaforo zidov, ki se ne stakneta, temveč tudi z grafiko, ki jo razdeli na več prostorskih ravnin. Pomenljiva je uporaba ikoničnega, malevičevksega črnega kvadrata, ki prekriva črko R v besedi Dior. Kar nam ostane je Dio – Bog. Kvadrat je bog. Kaj pomeni črta v življenju človeka? Črta človeku brez vere nadomešča boga.

Maruša Zorec nadaljuje temo kvadrata (okna) in zidu in z njima naredi to, kar zna najbolje – s prostorsko govorico arhitekture ju vplete v prostor preteklosti. Avtoriteta in pogum sta v kvadratnem oknu, ki (samo navidezno) kljubuje historični odprtini. Zamaknjena zidova, končno osvobojena funkcije, se stakneta v podboju obstoječega prehoda, delno prekrijeta zid, nato pa prostostoječa ustvarita lastno pripoved. Vsaka arhitektura se začne z zidom.

V kolažu sodobnih praks

V odprtini med zidovoma Maruše Zorec vidim fotografijo Vojteha Ravnikarja na križu, delo Romana Uranjeka, ki v sklopu ritualnega projekta At least one Cross a Day After 1.1.2002 za razstavo z dvema variantama križev vključi Vojtehovo podobo. Na eni sami podobi lahko vidimo arhitektovo vsakoletno iskanje miru, ki ga je vselej našel ob morju. Iščem red, ki prinaša mir.

Ob morju je posnet tudi pritajeni avtoportret Tadeja Vaukmana. Identiteto portrentiranca bi zaradi odsotnosti naslova in obraza lahko pripisali komurkoli. Lahko bi pomislili, da se pod belo kapuco skriva arhitekt, ki se sprehaja ob morju. Ob tem si mrmra besede Susane Tamaro: Ko vtaknem prst v morje, sem v stiku s celim svetom.

Odsotnost

V pripoved prostora, geometrije in reda v prvi sobi ter v narativo sodobnejših umetniških praks so vrinjena dela, ki tematizirajo odsotnost. Španski umetnik Nacho Criado si na fotografiji ogleduje diapozitiv, ki je v fizični obliki na kamnitem postavku ob sliki. Vsebina diapozitiva ostaja neznana, vrzel moramo zapolniti sami ali se sprijazniti z občutkom nemoči, ki se poglobi z zavedanjem, da avtorja ni več med nami. Skrivnosti nam ne bo razkril nihče.

Miljenko Licul je na razstavi prisoten s šatuljico, ki jo je podaril prijatelju, in s knjigo, ki jo je oblikoval za eno zadnjih Vojtehovih velikih del ‒ Zimski dvorec na Blokah. Razstavljena knjiga vsebuje Ravnikarjevo posvetilo. Delo v odostnosti avtorja in obeh protagonistov postavitve priča o prijateljstvu, spoštovanju in minljivosti.

Zadnje delo, katerega tema je odsotnost, je pripravila Tanja Radež, ki na dve fotografiji priljubljene ljubljanske kavarne, zapiše svoje spomine na arhitekta. Praznino in odsotnost ljudi na fotografijah Tanja Radež naveže na zaprtost, ki smo ji priča danes.

V iskanju resničnosti

Po Pedru Txillidi so najbolj zgoščena dela tistih umetnikov, ki so si ustvarili svojo resničnost. Takšna je trojica del Mirsada Begića, ki zaključuje pripoved z motivi mističnih figur in okostij, s katerimi vstopa v pokrajino življenja in smrti, na kateri smo, po Milčku Komelju le za trenutek, nato pa kot nemočni, od vseh stran povezani telesni kipi, potisnjeni v večno trajanje.

Še zadnjič si prikličem v zavest glas Vojteha Ravnikarja. Arhitekturno delo je resnično le kot plod ustvarjalnega procesa, ki izhaja iz avtorjevega odnosa do sveta, ki ga obdaja. Resnica se rodi iz čiste življenjske nuje.

Odhod

Ko se vračam, se spomnim na vprašanje ob prihodu. Nisem prepričan, da imam odgovor nanj. Nimam pa nič proti, če bodo arhitekturne šole vzgajale posameznike, ki bodo iskali resničnost, jo zajemali v arhitekturnih ali umetniških delih in jo, tako kot na razstavi Vojteh, z vso evokativnostjo in avtoriteto posredovala obiskovalcu.