Šole so bile od nekdaj svojevrsten odraz družbe – stopnje njenega razvoja in ekonomije, v kateri je delovala. V času industrijske revolucije so bile prostor izrazito nadzorovanega okolja stroge discipline, ki je zavest o slednji privzgajalo bodoči delovni sili, nujno potrebni za zanesljivo produktivnost. V začetku 20. stoletja se je princip kontrolirane učilnice z vzponom storitvenega sektorja nadaljeval na podlagi naraščajoče potrebe po ljudeh, ki delajo v administracijskih okvirih. V trenutni ekonomiji se od delavca pričakuje, da deluje avtonomno, pogosto v heterogenih skupinah, in razume uporabo tehnologije na način, ki omogoča  subjektivno kontrolirano uporabnost. Prenašanje znanj po principu ex cathedra, neskončno pomnjenje podatkov in rigidno zastavljen urnik učenja, ki pridobivanje znanja in produktivnost vrednoti v vnaprej zastavljenih urah, ostajajo že vse predolgo nespremenjeni elementi pedagoškega procesa. Kažejo na ujetost v načela, ki v svojih arhaičnih prijemih neprepričljivo zrejo v prihodnost družbe, ki jo poskušajo izobraziti.

Vzporedno s pedagoškim procesom in učnim sistemom je treba premisliti trenutni model učilnice, hodnika in pripadajoče šolske tipologije. Slednja se je v preteklih desetletjih resda nadgrajevala, inovacij in premislekov, ki so jih v pedagoške objekte pri nas prinesli Stanko Kristl, Emil Navinšek, Oton Gaspari, Janez Lajovic in Majda Dobravec Lajovic, če izpostavimo le nekatere, ob tem nikakor ne smemo spregledati. Projekti naštetih arhitektov kažejo, da prepoznavanje vpliva prostora na učni proces nikakor ni nova ideja. V njihovih delih je jasno vidno razumevanje nevidnih elementov prostora, kot so naravna svetloba, akustika, povezovanje z zunanjostjo (z višine otroških oči) in naravno prezračevanje, katerih pomembnost je v osamljenih tednih zadnjega leta, ko je pouk potekal v živo, prišla do veljave tudi zunaj vidika bivanjskega udobja.

Prostor učilnice in njeno lego v širšem kontekstu šole je izpostavil javni natečaj, ki ga je septembra razpisal Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Zmagovalno rešitev so zasnovali v arhitekturnem studiu svet vmes, kjer se tudi sicer aktivno ukvarjajo z raziskovanjem vloge prostora v izobraževalnih ustanovah in v takšnih projektih odstopajo od uniformiranega vzorca oblikovanja, predvsem pa razumevanja učnega okolja kot takega. Izhodišče, ki so ga v procesu snovanja učilnice prihodnosti zavzeli avtorji, temelji na teoriji futurista Davida Thornburga, ki kot možna učna okolja navaja štiri entitete – ognjišče, napajališče, jamo in življenje:

»Sodobno učno okolje naj bi torej vključevalo vse štiri oblike – zato mora biti zasnovano raznovrstno, le na tak način bo lahko inkluzivno in demokratično do vseh, kar je pogoj za vsesplošno ugodje uporabnikov. Namesto idealizirane učilnice predlagamo matrico raznolikih možnosti, ki naj bi služila kot orodje za pogovor med arhitekti, pedagogi, zdravniki in drugimi deležniki, ki bodo vpeti v transdisciplinarni proces oblikovanja sodobnega učnega okolja,« naslonitev na teoretsko bazo natečajnega predloga pojasni arhitektka Ana Kreč. »Šola 21. stoletja je /…/ kot nekakšna prepustna membrana, ki naj bi programsko in infrastrukturno dihala s sosesko in skupnostjo v katero je umeščena. Hkrati je vključujoča in učenca postavlja v svoje središče. Ta naj bi imel možnost sodelovanja, načrtovanja, razmišljanja, učenja, dobrega počutja ter naj bi razvil dobro mero radovednosti, odgovornosti in samostojnosti,« še doda.

Prva lastnost, ki ob pregledu elaborata zagotovo izstopa, je razumevanje učnega procesa (prihodnosti), ki presega togo zastavljeni okvir šolskega urnika in kurikuluma. Izstopa iz klasične tipologije objekta za izobraževanje, ki v svojem bistvu vztraja skozi vse radikalne menjave obdobij zadnjih dveh stoletij. Učilnica se v predlogu studia svet vmes pretvori v element vozlišča širše mreže učenja, ki predvidi domačo bazo – učilnico+ – s pripadajočimi podprostori po njenem obodu. Drugi koncept predstavlja skupke, kjer »osnovna enota ni več ena sama baza, temveč skupek le-teh, ki se povezujejo z različnimi manjšimi prostori«. Tretji, v svoji osnovni najbolj radikalen in odprt koncept, predstavlja učna pokrajina:

Razdrobljenost uporabnosti prostorov, ki nakazuje prožnejšo (u)porabo časa v procesu učenja, je omogočena s predpostavko prostorske polivalentnosti. Pri zastavljenem konceptu se v studiu Svet vmes sklicujejo na Roberta McCarterja, še posebno na naslednjo navedbo: »Nevtralen in fleksibilen prostor je tekoč in nedostopen, nima značaja ali posebnosti. Namesto fleksibilnega prostora zato Hertzberger poziva k arhitekturi, ki zagotavlja ‘bolj gostoljubne, vabljive forme’ – take, ki imajo več pomenov in navdihujejo nove programe ter možnosti uporabe. Hertzberger pravi: ‘To, kar zgradimo, mora predstavljati »ponudbo«, ki ima sposobnost vedno znova izzvati različne reakcije, ki ustrezajo specifičnim situacijam; zato prostor ne sme biti zgolj nevtralen in prilagodljiv – in s tem nespecifičen – temveč mora imeti tisto širšo učinkovitost, ki ji pravimo polivalentnost.’« (McCarter, 2015, str. 496) Z ozirom na to teorijo so arhitekti izdelali knjižnico vabljivih form prostorskih elementov, ki spodbujajo domišljijo, raznoliko uporabo, sodelovanje, omogočajo umik, a predvsem sprožajo socializacijo in povezovanje v skupnost, ki temelji na empatiji in medsebojnem upoštevanju in spoštovanju. Širok nabor vključenih komponent in faktor mreženja prostorov, ki zavrača učiteljsko usmerjen model učilnice in hodnika (slednji ne nazadnje zavzema ogromno površino šole, ki v trajanju pouka ostaja praktično neizkoriščena!), v viziji elaborata formalizirata učno okolje, ki temelji na uporabnih veščinah in razvoju čustvene inteligence ter postavi razmerje med pedagogom in učencem v manj formalen, a bolj zrel odnos.

Ob obravnavi pedagoškega prostora je za uspešno integracijo novega arhitekturnega koncepta ključno poglobljeno razumevanje spremenjene vloge učitelja in pomena celotnega procesa podajanja znanja. Sodelovanje z izvajalci pedagoškega procesa je pomemben element interdisciplinarnega delovanja, ki ga ne nazadnje želimo prenesti v sistem izobraževalne ustanove. Načrt učilnice prihodnosti obeta spodbudne spremembe in v učno okolje poleg vseh novosti in pozitivnih konceptov vrača radovednost. Do prenosa teorije v vsesplošno prakso pa prostor za slednjo morda ostaja vsaj v znanem cankarjanskem sentimentu: »Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali toliko bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli.«

Avtorska skupina: Kolektiv SVET VMES: Jure Hrovat, Ana Kreč, Urh Ručigaj Roberts, Ludmila Jankovichova, Matic Hlede

Reference: 

• McCarter, R. (2015). Herman Hertzberger. Rotterdam: Nai010.
• Montag Stiftung Jugend und Gesellschaft.(2017). Schulen planen und bauen 2.0: grundlagen, prozesse, projekte. Berlin: Jovis Verlag.
• Thornburg, D. (2002). THE NEW BASICS, Education and the Future of Work in the Telematic Age. Alexandria: ASCD Association for supervision and curriculum development.
• Zorc, M., & Blenkuš, M. (2019). Od nove k najnovejši šoli; Nove paradigme v zasnovah prostorov za učenje na začetku 21. stoletja. V M. Z. Senegačnik, M. Gregorski, M. Zorc, M. Blenkuš, Š. Nardoni Kovač, & D. Zaviršek Hudnik, Pogledi na prostor javnih vrtcev in osnovnih šol (pp. 26-47). Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo.

Pripravila: Manca Košir

Podpri Outsider z naročilom!