Le par dni mineva, odkar je naše vrste zapustil arhitekt Arata Isozaki.
Isozakija sem osebno spoznal na željo slikarja Takuja Iwasakija, njegovega umetniškega prijatelja, ki sem ga spoznal na Piazzale Michelangelo v Firencah med mojim študentskim obiskom Italije in z njim ostal v prijateljskem stiku.
Napetost pričakovanja, da se bom srečal z osebo, katere dela sem spoznaval iz redkih publikacij tedanjega časa s področja arhitekture pri nas, se je razelektrila v stisku rok, v (njemu lastnemu) zelo sproščenem odnosu do mene – mladega kolega, ki sem mu opisoval svoja skromna arhitekturna dela. Ob predstavitvi in v nadaljnjem pogovoru je omenjal svoja poznanstva v Evropi, predvsem v krogih arhitektov in umetnikov, saj je bila njegova žena Aiko kiparka, vpeta v predstavitve širom po svetu.
Takratni Aratov atelje v veliki mansardi starejšega objekta v Tokiu je bil po obodu zunanjih sten zapolnjen z večjimi risalnimi deskami mladih sodelavcev, na katerih so bile risbe in deli maket aktualnih načrtov. V sredini prostranega prostora biroja je dominirala obsežna mizna ploskev, polna maket večjih objektov v obdelavi, pa tudi izvedenih. Isozaki mi je v prisotnosti slikarja Iwasakija ob modelih razložil svoje vizije načrtovanih stavb.
Bil je arhitekt, ki je vsakega mladega sodelavca velikodušno podpiral v njegovem iskanjih rešitev. Pri njem sem se vedno čutil sprejetega, ne glede na svoje skromno znanje in izkušnje mladega arhitekta. Ob takem pristopu do vsakogar v biroju pa je Isozaki izžareval svojo idejno moč zamisli in oblikovanja, ki odseva razmislek o prostoru in o življenju v njem bivajočih. Nedvomno so ta srečevanja tudi v meni pustila delček njegove pozitivne energije, ki se je odrazil v iskanju mojih lastnih prostorsko-oblikovalskih rešitev.
Marijan Vrtovec, arhitekt
Januar 2023
Muzej sodobne umetnosti Gunma, Japonska, 1974, Foto: Yasuhiro Ishimoto
Knjižnica Ōita, Japonska, 1966, foto: Yasuhiro Ishimoto
Muzej Domus, Španija, 1995
Muzej sodobne umetnosti, Los Angeles, ZDA, 1986
Park keramike Mino, Japonska, 2002
