Advertisement
ortofoto
Stroka je enotna: »Plečnikov stadion izgubljen za vedno.«

V petek, 22. 5. 2020, je potekala 19. nujna seja odbora za kulturo DZ RS, ki jo je sklicala stranka Levica, in sicer na temo prenove Plečnikovega stadiona. Na sejo je bilo vabljenih okoli 30 organizacij in posameznikov, predstavnikov stroke in vsak zainteresiran je imel na voljo pet minut časa, da predstavi svoj pogled. Prisotni so bili tudi predstavniki investitorja in državnih institucij. Odbor je na koncu glasoval o treh točkah Levice, ki je predlagala odkup stadiona ali zamenjavo zemljišča s strani države, njegovo zaščito v integralnem smislu in obnovo v celoti. Odbor teh točk ni podprl.

Sklic seje je prvič v več kot desetletje trajajoči zgodbi prenove Plečnikovega stadiona k skupni debati povabil vse pomembne »plečnikologe«, predstavnike strok (arhitektura, krajinska arhitektura, zgodovina umetnosti …), javne institucije (Ministrstvo za kulturo, MOL, ZVKDS) in investitorja. Več govorcev je uvodoma poudarilo, da je to velik demokratični dosežek in da je takšen dialog treba pozdraviti. Večkrat je bilo slišati, da je projekt za prenovo, ki naj bi v kratkem prejel gradbeno dovoljenje, uničenje Plečnikovega stadiona. Da ga bomo izgubili za vedno.

Izgubljeni čas

Ne morem si kaj, ampak tudi po triurni nujni seji mislim, da je bil ta čas žal izgubljen, da seja ni bila uspešna in da ne bo rešila Plečnikovega stadiona. Tudi če bi člani odbora z glasovanjem podprli tri predlagane točke in bi jih potem država res izvedla (torej odkupila Plečnikov stadion), obstaja velika verjetnost, da ga to ne bi rešilo pred propadom. Država se do sedaj namreč ni izkazala kot dober gospodar. Kot dokaz samo poglejte čez cesto, kjer že desetletja gradbena jama v lasti države ogroža življenja mimoidočih! Poleg tega so korupcijske afere stalne spremljevalke državnih investicij! Iz dežja pod kap?

Predstavnica Civilne pobude za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki je predlagala, da bi država odstopila kakšno drugo zemljišče investitorju v zamenjavo za stadion in naj tam zgradi ta isti projekt. Bojim se, da če bi se to res zgodilo in bi recimo država zamenjala gradbeno jamo, ki sem jo prej omenjal, za stadion, bi investitor prej zgradil nekaj tisoč kvadratnih metrov obsežen projekt, kot pa država prenovila stadion.

»Stroka je enotna!«

Glede enotnosti stroke: kjer vsi enako mislijo, ne misli nihče. Stroka naj bi bila zelo enotna tudi glede Kolizeja. Bila je podobna situacija: vse ali nič. In zdaj je »nič« že nekaj let. In na koncu bomo lahko srečni, če se bo končno našel nek nov investitor in bo zgradil vsaj tretjerazredni projekt, da ne bo v mestu zevala praznina. (članek) Tudi stadionu se lahko zgodi tak scenarij. Če je stroka enotna, to ni nujno dobro. Stroka bi morala biti raznolika, mnenja se morajo razlikovati in seveda tudi medsebojno spoštovati. Sicer je dialog nesmiseln.

Če bi želeli pravi dialog, bi morali v prvi vrsti smatrati investitorja za enakovrednega govorca. Tako pa je bil diskreditiran že v uvodu seje in potem vsakič, ko je kdo izjavil, da Plečnikovega stadiona ne bo več. Namreč: če dobro pogledamo projekt, so ohranjeni vsi deli Plečnikovega stadiona. Nekateri bistveni naj bi bili obnovljeni (izvirniki), nekateri manj bistveni pa rekonstruirani. Obe metodi sta strokovno ustrezni. Torej ni čisto res, da Plečnikovega stadiona ne bi bilo več. Problem in edina po mojem mnenju smiselna ugotovitev seje je, da je to, kar je predvideno za dozidavo, bistveno obsežnejše od tega, kar je zgradil Plečnik. Da je torej razmerje med starim in novim popolnoma neustrezno. Kakšno razmerje pa je ustrezno? Namreč kdorkoli bi prenavljal stadion, bi moral nekaj dograditi.

Druga pogosto slišana točka nasprotovanja je glede vplivnega območja dediščine. Slišali smo, da se tudi na vplivnem območju ne sme nič graditi in je treba iskati prvotno stanje. A to, do kam sega vplivno območje, ni nikjer definirano. Je to do tja, kamor želi Pečečnik graditi? Ali je kako drugače definirano?

Kdo je kriv?

Rezultat seje je le še dodatna mera sovraštva do že tako očrnjenega investitorja, »ki bo za vedno uničil Plečnikov stadion«. To pa ni konstruktiven zaključek. Pravi dialog se lahko začne šele tam, kjer se je petkova seja končala. Stroka bi se lahko dogovorila vsaj to, kaj in koliko je dovoljeno graditi na območju stadiona ter do kam sega vplivno območje spomenika in kaj je tam mogoče graditi. A tudi tega investitorju ni treba upoštevati. Lahko si jaz in 30 drugih predstavnikov stroke misli karkoli, investitor tega ni dolžan upoštevati. Investitor je trenutno v popolnoma legalni situaciji.

Ves boj za ohranitev stadiona je po mojem napačen v tem, da je uperjen proti investitorju in vedno vso krivdo nalaga nanj. A za to stanje sta prej odgovorna tako Mestna občina Ljubljana (MOL) kot ZVKDS, torej stroka sama, ki je izdala dovoljenja. In če bi želela strokovna javnost kaj doseči, bo morala usmeriti svoje napore v dialog s tema dvema institucijama, katerih zahteve mora investitor upoštevati.

Dobra novica: investitor je na seji jasno izrazil, da je pripravljen na dialog. Da naj stroka pove kaj želi in bodo to upoštevali.

Demokratični dialog

»Plečnikologi« zagovarjajo stališče, da je Plečnik gradil Ljubljano po antičnih vzorih. Za vsako njegovih del obstaja vzporednica v antiki, še posebej v Atenah, ki so zibelka demokracije. Odločanje v zvezi s Plečnikovem stadionom je danes priložnost, da se v Plečnikovem duhu vračanja k antiki ob njem naučimo pravega spoštljivega demokratičnega dialoga, tega antičnega ideala, ki je bil pogoj za razcvet klasične grške demokracije.

Pa še to: razkol, ki razkraja sodobno slovensko družbo, ima svoje začetke v Orlovskem stadionu, kot se je imenoval Plečnikov stadion ob svojem nastanku – ki pa ni bil prvi stadion v našem prostoru, kot je navedel arhitekt Hrausky. Že leta 1922 so svoj stadion zgradili Sokoli in ni bil dosti manjši od Orlovskega. Zgrajen je bil na mestu, kjer je danes Zupančičeva jama. Odnos med Sokoli in Orli je bil podoben kot med današnjimi »levimi« in »desnimi«. Plečnik pa je gradil za oboje.

Prvi ljubljanski stadion, kraljeva tribuna, župančičeva jama, Ljubljana 1922, Vladimir Vilman

Vhodni baldahin za Sokolovsko telovadišče (porušeno), Ljubljana, Plečnik

Tirana

Ne morem pa mimo primerjave s Tirano, s katero je predlagateljica Nataša Sukič odprla sejo. Kot vemo, so pred kratkim v Tirani podrli narodno gledališče iz 30. let 20. stoletja. Po njenih besedah naj bi, namesto te izjemne dediščine, zrastli kapitalistični bloki. Ne morem si kaj, da ne bi te izjave razumel kot populistične. Namreč – na mestu gledališča je predvideno novo gledališče, ki ga projektira biro enega najbolj zanimivih sodobnih arhitektov, Bjarka Ingelsa. Primer Tirane je mogoče danes lahko videti tragično, a ko bo nova arhitektura zgrajena (če bo), bo zgrajena nova kulturna dediščina.

Projekt za novo nacionalno gledališče, arhitektura BIG

Zdaj že porušena stavba Nacionalnega gledališča.

Napisal: Matevž Granda

Matevž Granda: Plečnikov stadion – nov mestni park

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.