V Ljubljani velike ideje že od nekdaj naletijo na velik upor. Včasih se sprašujem, kako je Plečniku uspelo zgraditi tako obsežen opus. Danes mu najbrž ne bi uspelo pridobiti vseh potrebnih soglasij in dovoljenj. Ujel bi se v začaran birokratski krog. V tem krogu, se zdi, je že nekaj časa ujet del njegove dediščine. Govorimo o Bežigrajskem stadionu.
Spomeniško varstvena zaščita se v primeru stadiona naslanja predvsem na dejstvo, da je stadion Plečnikov. In prav na primeru stadiona menim, da ni vse, kar je zgradil Plečnik nedotakljivo. Plečnikov stadion je pravzaprav zelo skromna zgradba. Vsekakor so kolonade ob Dunajski in Glorieta z VIP tribuno izjemne mojstrovine. Kar se pa tiče zidu, ki obkroža celoten kompleks in vkopanih tribun okoli igrišča, sem pa prepričan, da bi jih Plečnik zasnoval povsem drugače, če bi bila Ljubljana večja ali če bi imel na razpolago večja finančna sredstva.
Pred desetletjem so nastali velikopotezni načrti o prenovi in nadgradnji stadiona. V podrobno analizo se na tem mestu ne bom spuščal. Spomnil bom le na to, da je zmagovalni projekt internega natečaja, ki ga je na svoje stroške razpisal lastnik objekta, Joc Pečečnik, dvignil toliko nasprotujočih iniciativ, da se od takrat na stadionu ne dogaja nič. Niti trave se ne kosi.
Osebnose mi je zdela rešitev nemških arhitektov GMP zelo zanimiva. Menim, da je zgoščevanje dejavnosti nujen pogoj za razvoj mesta. Največji pomislek, ki sem ga takrat imel, ni bil povezan s predlagano pozidavo ob stadionu, ampak s povečano kapaciteto stadiona. V tistem času je bil namreč ravno dograjen nov nogometni stadion v Stožicah. Ali Ljubljana res potrebuje tako velike kapacitete nogometnih stadionov?
Mojo pozornost je pred časom pritegnila magistrska naloga Nike van Berkel, ki se je prenove Plečnikovega stadiona lotila na nepričakovano drugačen način. Objavljamo povzetek magistrske naloge:
Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo imeti ljudje osebni stik, ostaja »živa«. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja.
Magistrska naloga obravnava problem degradiranega območja Centralnega stadiona za Bežigradom. Območje predstavlja velik potencial za razvoj javnega prostora za Bežigradom.
Projekt revitalizacije Centralnega stadiona mestu vrne del Plečnikove dediščine in s tem izboljša odnos prebivalcev do prostora. Projekt predstavlja model mestnega parka v sklopu revitalizacije Centralnega stadiona, ki z novim programom in diskretno umestitvijo novih volumnov skupaj z novo ozelenitvijo tvori novo razgibano krajino.
Kulturne rekreacijske površine zadovoljujejo različne potrebe uporabnikov. Z oživitvijo prostora poskrbimo za kontinuirano uporabo, kar je ključna lastnost odprtih prostorov v mestu. Centralni stadion deluje kot zeleni mestni atrij. Obstoječe objekte se nameni za spremljevalne programe, kot je uprava, sanitarije in restavracija, zaradi katerih prostor nemoteno deluje.
Kasneje dodano arhitekturo, ki je arhitekturno in programsko neustrezna, odstranimo. Nove intervencije v prostoru so mestna plaža z bazenom, veliki in mali oder za dogodke, zunanja kavarna restavracije ter športne površine za odbojko, šah, balinčke, namizni tenis in otroško igrišče, ki se pojavijo v areni stadiona ob tribunah. Piknik prostori, viseče mreže in klopi za sprostitev v zelenju so mirnejši in se nahajajo v sredini arene. Vsi dodatni prostori, ki jih programi potrebujejo, so poglobljeni v tla in se zlijejo s krajino parka. Pomemben del naloge je zelenje – gradnik prostora. Uporabijo se le avtohtone slovenske rastline, ki dodatno nadgradijo osnovno temo mestnega parka. Visoko in nizko zelenje je pretežno umeščeno v areno in tvori razgibano krajino in gozd ter je zasnovano neformalno. Glavne sprehajalne poti v areni so zasnovane organsko v spontano razporejenem zelenju. Zgornja tekaška pot se ovije okoli arene med nizko vegetacijo in grmičevjem.
Pri oživitvi novega mestnega parka se skozi razvoj projekta dosledno upošteva Plečnikovo dediščino in načela njegovega snovanja odprtega prostora.
Za zaključek si bom drznil predlagati zamisel, ki bi dragoceno Plečnikovo dediščino rešila iz začaranega birokratskega kroga, v katerem ji grozi, da jo goščava povsem zaraste. Zamisel je v duhu Plečnikove Ljubljane, katere bistvo je metamorfoza provincialnega središča v evropsko prestolnico. Obstoječo strukturo stadiona naj se prenovi, kot predlaga Nika van Berkel v svoji magistrski nalogi. Mestni park, kot si ga je zamislila, bi bil zagotovo eden najprivlačnejših mestnih parkov v Evropi. Tak, kot si ga Ljubljana zasluži. Bazeni, rekreativne površine, rastlinje, restavracije in kavarne bi privlačile množice. Plečnikova arhitektura bi ustavljala edinstven okvir. Lokacije izven zidu območja, pa naj se pozidajo, kot predlagajo GMP arhitekti. Mesto bi s tem pridobilo veliko.
Napisal in pripravil: Matevž Granda
Magistrska naloga: Nika van Berkel: Idejna zasnova novega mestnega parka / revitalizacija centralnega mestnega stadiona za Bežigradom, mentor: Vasa J. Perović, leto izdelave 2015
