Je Plečnikova Ljubljana konzervativno mesto ali dinamično mesto razvoja in rasti? Se Plečnikova Ljubljana obrača k preteklosti ali v prihodnost?

Ko govorimo o Plečnikovi Ljubljani, pogosto gledamo samo na stebre in timpanone, ki jih je zgradil. Pogosto nas forma zavede. Zato velja, da je Plečnikova Ljubljana celostna umetnina ekscentričnega arhitekta, ki je skušal prenesti model antičnih Aten. Prepogosto gledamo na Plečnika kot na nenavadnega historicista, ki je »pomanjkljivo obvladovanje tehničnih problemov kompenziral z izrazito likovnim pristopom k arhitekturi«.¹ Ko govorimo o Plečnikovi Ljubljani, običajno govorimo o njegovih realiziranih delih.

Drugačen pogled pa se nam odpre, če pogledamo njegova nerealizirana dela. Teh je mnogo več kot prvih, kar sicer ni presenetljivo. Od leta 1921 je bil namreč profesor na novo ustanovljenem oddelku za arhitekturo ljubljanske univerze. Zato morda za mnoga niti ni bilo mišljeno, da bodo kadarkoli realizirana, pa vendar pričajo o konceptih, ki jih je razvijal za Ljubljano. V nadaljevanju razmišljanja se bom naslonil na dela, ki jih je Plečnik sam izbral in so bila objavljena v knjigah Architectura Perennis (1941) in Napori (1955). Gre za klasični knjigi o slovenski arhitekturi, kot zapiše Damjan Prelovšek v dodatku k ponatisu leta 1993.

In kaj nam ta dela govorijo o Plečnikovi Ljubljani?

Ljubljana ni zaključena celota, katere podobo moramo nedotaknjeno ohranjati v neskončnost. Nasprotno, Plečnik je v DNK Ljubljane zapisal drznost, monumentalnost in stalno metamorfozo. Ljubljano je načrtoval na način, ki se nam zdi danes nepredstavljiv. Posegal je v zgodovinsko tkivo in rušil objekte, ki jih danes smatramo za nedotakljive. Porušil je Dramo, Filharmonijo, celotno območje tržnic skupaj z Mahrovo hišo in semeniščem ter celo Ljubljanski grad. Gradil je na mestih, kjer je danes to nepredstavljivo, kot recimo v parku Tivoli ali na nabrežjih Ljubljanice.

Plečnikova Ljubljana je postala turistični trademark. Dobro, da je arhitektu v kriznih in viharnih letih med 1921, ko se je iz Prage preselil v Ljubljano, pa do njegove smrti 1957, uspelo zgraditi toliko objektov in prostorskih ureditev. Lahko bi rekli, da časi, ko je nastala Plečnikova Ljubljana, niso bili dobri. Razdejanjem vojne je sledila ekonomska kriza v tridesetih. Konec tridesetih so nacisti in fašisti prevzemali oblast. Sledila je največja katastrofa človeštva – druga svetovna vojna. Ponovni politični preobrati, ki so peljali v hladno vojno … V teh viharnih časih je kljub vsemu Plečniku uspelo zgraditi to, kar danes poznamo pod pojmom Plečnikova Ljubljana.

Uspela mu je preobrazba malega provincialnega avstro-ogrskega mesta v slovensko nacionalno prestolnico. Menim, da je ravno ta preobrazba tisto jedro sporočila Plečnikove Ljubljane, o kateri pričajo njegova izvedena in neizvedena dela. Preobrazba, ki se obrača v prihodnost, čeprav gradi na preteklosti. Preobrazba, ki se nikoli ne konča. Pogum in drznost, s katero je Plečnik izrisoval Ljubljano, so nam danes lahko v navdih in dokaz, da nobena kriza ne more biti izgovor, da bi nehali graditi za prihodnost. Boljšo in bolj odprto prihodnost.

Napisal: Matevž Granda

1. Glasbena matica
2. Odeon
3. Južni trg
4. Kavarna
5. Magistrat
6. Parlament
7. Ljubljanski grad

Glasbena matica

Odeon: Neuresničeni projekt iz leta 1944 na monumentalen način rešuje vprašanje prostorov za koncertno in glasbeno pedagoško dejavnost v Ljubljani. Urbanistično zaključuje proti Ljubljanici nagnjeni stranici Kongresnega trga in Zvezde. Pri Plečniku ga je risala Gizela Šuklje.²

Kavarna Prešeren je bila zamišljena kot pendant tržnicam. Risala jo je Gizela Šuklje in ni bila izvedena.³

Novi magistrat in tržnice: vprašanje pozidave parcele po potresu podrtega liceja na Vodnikovem trgu je Plečnika zaposlovalo že od vrnitve iz Prage. Leta 1928 je naredil načrt za tržne lope, štiri leta pozneje pa je načrtovanje tržnic povezal s projektom nove mestne hiše. Od leta 1939 do začetka druge svetovne vojne je snoval dokončno rešitev kompleksa med stolnico, Ljubljanico in Kopitarjevo ulico. Kot risarka mu je pomagala Gizela Šuklje. Do leta 1942 so postavili le tržnice ob Ljubljanici, vendar brez načrtovanega Mesarskega mostu.⁴

Slovenski parlament “Katedrala svobode”. Plečnik je leta 1947 naredil prve idejne načrte za lokacijo na vrhu grajskega hriba pri čemer sta mu kot risarja pomagala Jože Kregar in Tone Bitenc. Ker pa so grad prav tedaj namenili za muzej je bila zanj določena lokacija v Tivoliju. Na prigovarjanje tedanjega kulturnega ministra Feda Kozaka se je Plečnik leta 1947 udeležil še razpisanega natečaja, vendar izven konkurence, po vrhu vsega pa je parlament prestavil k ribniku.⁵ (Fotomontaža: Andrej Blatnik.)

Opombe:

1 D. Prelovšek: Plečnikovi knjigi Architectura Perennis, Napori, TDS DESSA, Ljubljana 1993, str. 5
2 (str. 20)
3 (str. 19)
4 (str. 19)
5 (str. 20)

Fotomontaže: Matevž Granda

NAROČI REVIJO OUTSIDER TUKAJ!