Cerkev Sv. Janeza Boska v Mariboru

Don Boskov center Maribor je novo župnijsko središče pod Pohorjem, v stanovanjskem delu jugozahodnega dela Maribora. Lokacija v periferiji je zahtevala specifičen odgovor, saj je bilo treba merilo prostora, ki ga določajo štiripasovnice in trgovski centri, prilagoditi pešcem in duhovni vsebini. Cerkveni kompleks salezijanske skupnosti je zasnovan kot jasna stavbna masa pravokotnega tlorisa s centralnim introvertiranim dvoriščem, nad katero sta dvignjena cerkvena ladja in (v prihodnosti) visok zvonik. Ko vstopimo v ovalno dvorišče s staro lipo, se znajdemo v varnem zavetju. Prek arkadnega hodnika se odpre pogled na vhod v cerkev. Z enim pogledom začutimo zunanji obod ladje, ki sega od tal in se dvigne nad streho enonadstropnega objekta kompleksa ter se zaključi z vencem, ki ponazarja krono. Enotna opečnata fasada je oplemenitena z ornamentom iz glaziranih opek, ki upodabljajo sedem križev na obodu ladje.
Notranjost cerkve zaznamuje intenzivno doživetje svetlobe. S preprosto, a hkrati kompleksno in precizno zasnovo vodenja svetlobe cerkvena ladja postane posoda luči, posoda transcendence. Iz ladje kot prostora kontemplacije je odprt en sam pogled – v nebo. V naši zasnovi smo s kombinacijo razpršene svetlobe v ladji ter žive luči okroglega svetlobnika uprizorili igro luči kot svetlobne kompozicije v času. Napetost med razpršeno in živo svetlobo v ladji je posledica naravnega gibanja sonca, ki ustvarja snop svetlobe, segajoč v prostor ladje. Ob solsticiju se snop svetlobe ujame s podobo vstalega Kristusa. Ta koncept gradi na pretoku svetlobe, ki postane viden, ko sončni žarki sovpadejo z odprtino svetlobnika. Svetloba je material, ki je lahko trdnejši od betona.

Lahko danes govorimo o originalnosti v arhitekturi?
Originalnost se lahko izrazi na različne načine. Naša naloga je bila zagotoviti novo religiozno identiteto, za župnijo, za salezijance in za mladino, ki se bo zbirala v mladinskem centru. V pogovorih z naročniki smo oblikovali ideje in razčiščevali dileme, poslušali smo in skušali prevesti njihove misli in ideje v arhitekturo – ne le v konkretno cerkev, pač pa z arhitekturo graditi stavbo njihove sodobne identitete. Pripravljeni so bili tvegati ta proces, ki je zahteval veliko zaupanja, tudi ko so bili dvomi in zunanji pritiski zelo močni. Skupaj nam je uspelo oblikovati sakralni prostor, izražen z jezikom sodobne arhitekture.

Katere materiale ste uporabili za gradnjo?
Konstrukcija ladje je izvedena v surovem, naravnem in nedekorativnem materialnem jeziku. Stene so iz litega vidnega betona, ki je kamen sodobnega časa. Strop je vidna konstrukcija iz lesenih lepljenih nosilcev, tramov in desk. Tla in stavbno pohištvo so iz masivnega hrastovega lesa. Svetlobnik pa ima popolnoma drugačen značaj, izveden je kot popolni krog in dematerializiran s steklom in abstraktno belino. Prezbiterij, pa tudi oltar, ambon in sedilije na prezbiteriju so iz belega umetnega kamna. Miza zraste iz tal, na njej v pozlačenih stekelcih odseva svetloba z neba, kot oltarni prt iz zlatih odsevov. Tabernakelj, kot mesto svetega v cerkvi, je iz pozlačenega lesa. Tako sta vzpostavljena materialna hierarhija in kontrast. Toplina lesa je kontrastna hladnemu betonu, abstraktna belina je kontrastna njuni materialnosti.

Kateri je najzanimivejši detajl?
Tabernakelj, ki je postavljen v stranski kapeli, omogoča čaščenje posebej, je pa še vedno v bližini oltarja. Oblikovan je kot triptih, osrednja omarica je zastrta s krili zunanjega tabernaklja. Ko odpremo krila triptiha, se pokaže notranja omarica, razkrije se, od kod izvira svetloba večne lučke, in pokaže se dragocena ikona – nekoč vratca tabernaklja iz cerkve Marije Pomočnice v Torinu, ki jo je gradil sv. Janez Bosko. Na steni prezbiterija je kompozicija kipov, ki jo sestavljajo vstali Kristus, angel z liro ter sv. Janez Bosko z Dominikom Saviom. Kipi, darilo iz Švice, iz kapele Don Boskovega doma v Beromünstru, so delo priznanega švicarskega umetnika iz petdesetih let 20. stoletja. Velikost kipov, ki je ustrezala prvotni lokaciji v manjši kapeli, smo »povečali« tako, da smo jih postavili na tri velike lesene zaslone, ki sestavljajo dinamično kompozicijo. Luči v cerkveni ladji so bile, tudi po naših načrtih, ročno izdelane v lončarski delavnici v Centru DUO v Veržeju.

Kako (v arhitekturi) interpretirate duhovne potrebe sodobnega človeka?
Naloga arhitektov je, da oblikujemo prostor za pravo, živo srečanje, za zbiranje vernikov in vseh ljudi. Uskladiti moramo vse elemente, ki bodo vplivali na ambient, na prostor, na počutje v njem. Cilj našega dela ni abstrakten, težko razumljiv prostor, pač pa prostor za neposredno fizično doživljanje. In še, ta prostor mora biti razumljiv za vse, ki ga bodo obiskovali, hkrati pa mora imeti izoblikovan svoj lastni značaj in arhitekturno vrednost. Predvsem pa naj bo prostor tih in miren, da omogoča razmišljanje, molitev in meditacijo.