Danes kar težko verjamemo, da je Evropa brez meja nekoč že obstajala. Ravno v času, ko se nam zdi, da se je evropska ideja začela krušiti in da so se države znova začele odevati v svoje tesne nacionalne plašče (ki so ponekod okrancljani še z obrobo iz bodeče žice), se je morda vredno spomniti, kako se je še ne tako dolgo nazaj potovalo po našem kontinentu. Če se je popotnik junija 1914 usedel na vlak, ki je stal na peronu katerem izmed velikih evropskih kolodvorov, se je lahko zapeljal do Lizbone, Londona, Stockholma, Berlina ali Aten, ne da bi mu bilo treba skrbeti za potne liste. Razen, če ga je pot zanesla v prostranstva Ruskega carstva, ki je na svojih mejah izvajalo strog mejni nadzor. Stefan Zweig je zato lahko pred kataklizmo svetovne vojne obiskal celotno Evropo, Indijo in Združene države Amerike, ne da bi kdaj sploh videl potni list, kaj šele, da bi ga sam posedoval.
Po svetovnem klanju med leti 1914 in 1918 se je Evropa temeljito spremenila. Nekdanja častitljiva večetnična cesarstva Avstro-Ogrsko, Nemčijo in Rusijo je nadomestila množica manjših nacionalnih držav, ki so na svojih skrbno varovanih in s krvjo priborjenih mejah vzpostavile natančne preglede oseb in blaga. V tridesetih letih je zaradi vzpona nacistov na oblast posedovanje potnega lista pogosto pomenilo edino možnost pobega pred preganjanjem in zato tudi razliko med življenjem in smrtjo. Zdi se, da so edini spomini na nekdanja poliglotska in multikulturna prostranstva Evrope ostali ohranjeni na železniških tirih. Že samo za srednje dolgo železniško potovanje od Trsta do Krakova, na primer, ki je leta 1914 potekalo izključno po teritorijo Avstro-Ogrske, je popotnik pet let pozneje potreboval mnogo več časa in energije. Potovanje se je začelo v Kraljevini Italiji, nadaljevalo skozi Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, Republiko Avstrijo in Češkoslovaško ter se zaključilo v Republiki Poljski. Štiri meje med petimi, med sabo večinoma sovražnimi državami.
Dokler pa je popotnik sedel na oblazinjenem sedežu železniškega kupeja prvega ali drugega razreda in so mimo njega švigale gore, reke in železniška vozlišča državnih prestolnic, dokler je obedoval na skrbno pogrnjenih mizah jedilnega vagona, pa je vztrajal v nekakšnem namišljenem predvojnem prostranstvu. Nenehni pregledi in mejne kontrole so potovanja še podaljšali. Zdi se, kot da so se zadnji prividi uničenih cesarstev obdržali le še na neodvisnem ozemlju železniških tirov in grand hotelov, ki so po navadi stali pred kolodvori.
Središče tega nostalgičnega železniškega cesarstva je bil kupe. Minimalni prostor za štiri do šest ljudi je zahteval od uporabnikov neizrečeni in mednarodni dogovor o dobrih manirah, če so želeli imeti vsi enako prijetno in vzdržno potovanje. Kupe ni pravzaprav nič drugega kot na minimalne dimenzije reduciran salon. Eno okno, ena vrata in ravno še toliko prostora, da ne motimo osebnega prostora soseda – merila minimalnosti so se seveda nekoliko upogibala glede na globino denarnice popotnikov.
To je še bolj prišlo do izraza v spalnikih, nočnih enačicah navadnih kupejev. Če je šlo tam za redukcijo salona, gre tu za redukcijo spalnice. V razkošnejših izpeljankah je k spalniku sodila tudi ravno tako minimalna umivalnica. Ko se je popotnik preoblekel za večerjo in po ozkem hodniku med kupeji, ki so v svoji zgodovini gotovo poskrbeli za množico tako prijetnih kot neprijetnih srečanj, dosegel jedilni vagon, je medtem sprevodnik vagona postal postelje. Transkontinentalni vlaki so skrbno vzdrževali občutek hotela na kolesih.
Razkošje dolgih železniških potovanj je bilo pred prvo svetovno vojno samoumevnost vladajočega razreda, ki so se po tirih pogosto premikali skupaj s služabniki in včasih celo v svojih zasebnih vagonih. Ko je Ludwig Wittgenstein leta 1913 ugibal, kako bi iz poletne hišice na obali fjorda nekje na Norveškem spet dosegel Anglijo, je kot nekaj samoumevnega hotel najeti celoten zasebni vlak! Po prvi svetovni vojni pa dolga potovanja niso več samoumevna. Popotnik ni več le glamurozna persona, ampak tudi sumljiva oseba. Vlakovna kompozicija postane nikogaršnje ozemlje med nacionalnimi državami, ki ga ni mogoče povsem nadzirati, železniški kupeji pa pribežališča skrivnih ljubimcev, spletkarjev, tihotapcev, vohunov in morilcev. Tujec postane nezaželjen. Popotniki se bolj in bolj držijo varnega zavetja minimalnih prostorov na vlaku in vedno manj izstopajo iz vagonov. Nekateri popotniki si želijo, da vlaka zaradi spremenjenih političnih in družbenih razmer »tam zunaj« sploh nikoli ne bi bilo treba zapustiti. Vlak se spremeni v dramsko gledališče, minimalna zavetišča na njem – kupeji – pa postanejo prizorišča detektivskih romanov, vohunskih filmov in političnih trilerjev. V drugem delu kratkega pregleda fascinacije bivanja na tirih bomo obiskali nekatere izmed njih in poskusili ugotoviti, kako reduciran fizični (in mentalni?) prostor na vlaku vpliva na popotnike.
Miloš Kosec