Pred kratkim (avgusta 2015) je prišla v javnost podoba novega Kolizeja, ki jo je na svoji spletni strani objavila Kranjska investicijska družba, oz. KID Real. Predvidena je gradnja dveh objektov, enega v obliki črke L in drugega v obliki črke H. Fasada je nekako »Plečnikovska«. Projekt je tako zelo zanič, da sem pričakoval buren odziv stroke. Tak odziv sem pričakoval še posebej zato, ker se zgodba z rušitvijo starega Kolizeja in gradnjo novega vleče več kot 10 let.
Vizija pozidave vendarle ni dvignila prahu. Razen nekaj komentarjev na družabnih omrežjih, večjega odziva ni. Stroka, ki je leta 2004 glasno nasprotovala prvotnemu predlogu NEUTELINGS RIEDIJK arhitektov, je tiho. Ista stroka, ki je leta 2008 izdala posebno številko strokovne revije AB proti rušenju starega Kolizeja, je zdaj tiho. Tista stroka, ki je prvotnemu projektu izpred enajstih let očitala marsikaj, med drugim, da ni v skladu s »Plečnikovo Ljubljano«, da krši prostorske gabarite, da ni v skladu s prostorskimi akti, da je plod tujih arhitektov, da je dobičkarski in da za povrhu ni v korist javnemu interesu, se danes tiho strinja z novim predlogom.
Odziva ni niti s strani študentov arhitekture ali tiste generacije mlajših arhitektov, ki se je pred leti uspešno uprla postmodernističnemu načrtu za NUK II avtorja M.Mušiča. Nobenega upora ni v mestu, kjer vsako novost pričaka iniciativa proti. Arhitekturno skropucalo, kot ga predlaga KID, je mirno sprejeto.
To je zaskrbljujoče.
Leta 2008 je bila, kot rečeno, izdana posebna številka revije AB. Ob tem je bila organizirana odprta diskusija v galeriji Kresija na temo rušitve starega Kolizeja. To je bilo v času, ko je vse kazalo na skorajšno rušitev in izgradnjo velikopoteznega hibridnega projekta, ki je predvideval veliko koncertno dvorano, poslovno stolpnico in stanovanjske površine. Sodoben objekt, ki bi ustvarjal ustrezno gostoto urbanega dogajanja in nedvomno prinesel mestu nov utrip in obogatil ponudbo. (Kot nekoč, kljub velikemu odporu, Nebotičnik in celo stari Kolizej.) Tako revija AB kot diskusija sta bili povsem enoumni. Vsa mnenja in razmišljanja so bila zgolj in samo proti. Oglasila se je vsa relevantna strokovna javnost in s skupnimi močmi skušala preprečiti rušitev starega in gradnjo novega Kolizeja. Prvi poizkus je bil neuspešen, drugi uspešen.
Osebno sem se takrat počutil kot popoln outsider. Bil sem absolvent arhitekture in moram priznati, da me je projekt NEUTELINGS RIEDIJK arhitektov navdušil. Komisija, ki jo je vodil Boris Podrecca, je bila po mojem mnenju kakovostna in izbirali so med vrhunskimi arhitekti svetovnega merila. Argument, da natečaj ni bil legitimen, ker ni bila za mnenje povprašana domača stroka, se mi je zdel že takrat smešen. Arhitektura nikoli ni bila omejena z nacionalnimi okviri, še najmanj v 21. stoletju. Poleg tega je vse stroške investitor prevzel sam. Kaj je bilo torej narobe?
Poglobil sem se v pojem »Plečnikova Ljubljana«. Preučil sem vse, kar je Plečnik zgradil v Ljubljani in tudi vse, česar ni zgradil. Drugega je veliko več. Seveda gre pri mnogih od teh načrtov za mojstrova sanjarjenja, v katerih realizacijo tudi sam verjetno ni verjel. Pa vendar, enkrat poruši ljubljanske tržnice s Semeniščem in Mahrovo hišo vred (ta projekt je bil menda dejansko predviden za izvedbo) in jih nadomesti z novim Magistratom, drugič poruši Slovensko Filharmonijo skupaj s celotno baročno pozidavo do Gerberjevega stopnišča in predlaga Odeon (hram glasbe), tretjič poruši Ljubljanski grad (!) in na njegovem mestu predlaga osemkotni parlament. Znamenito Katedralo svobode, s katero se ponašamo na kovancu za 10 centov, je umestil v Tivoli (danes je tam skoraj nemogoče postaviti manjši spomenik). Nedotaknjena ni ostala niti mestna hiša baročnega arhitekta Mačka.
»Plečnikova Ljubljana« tako nikakor ne more biti zadržano, konzervativno mesto. Res je, da je Plečnikova arhitektura videti konzervativna, ker se je posluževal klasičnih elementov, vendar je v svojem bistvu prej avantgardna. O tem več morda kdaj drugič. V kontekstu razprave o Kolizeju pa je torej tudi ta argument, da rušitev starega Kolizeja in gradnja novega ni v skladu s »Plečnikovo Ljubljano«, brez podlage.
Drži, da predlog ni bil v skladu s prostorskimi akti. Vendar prostorski akti niso nekaj, kar bi bilo vklesano v kamnite plošče, pač pa birokratski intstrument regulacije, ki bi ga morala regulirati stroka (osebno pa mislim, da je najboljša regulacija tista s čim manj omejitvami in čim večjo arhitektovo odgovornostjo). Če bi se našla podpora projektu, bi se našla tudi podpora za uskladitev prostorskih aktov.
Mnogi so videli v velikopoteznosti le željo po dobičku. Kljub temu, da bi mesto pridobilo veliko koncertno dvorano. Očitno se nihče ni zavedal, da je bil tudi stari Kolizej zgrajen z željo po dobičku. Stari Kolizej je bil to, čemur danes pravimo komercialna arhitektura. Zato tudi ni bil nič posebnega, le ena od treh kopij Graškega Kolizeja. Dobiček je nagrada za tveganje in povrhu vsega je še obdavčen. Tako ima od njega korist tudi javnost. Torej bi morala biti gradnja v javnem interesu.
Kolizej v sredini 19.stoletja
Kaj je sploh javni interes? Eden od argumentov proti rušitvi starega je bilo prav ogrožanje javnega interesa. Stari Kolizej je bil namreč kulturni spomenik javnega pomena. Zopet je stroka ugotovila, da je objekt, ki v svetovnem merilu ni nikakršen presežek, ki je zaradi slabega vzdrževanja celo terjal življenja, tako pomemben, da ga je treba zaradi javnega interesa ohraniti. Ob tem sem se vprašal, če bo ista stroka čez 100 let varovala na primer halo A v BTC kot izjemen spomenik javnega pomena? Podobnost je v tem, da sta oba objekta nastala izključno kot dobičkonosna objekta, s temu primerno arhitekturo, na manjvrednem robu mesta (Kolizej je bil zgrajen na poceni zemljišču v gramozni jami ob robu takratne Ljubljane). Nič ne rečem, tudi taka arhitektura je nujna, treba se je le zavedati njene primerjalne vrednosti.
Če kaj, bi moralo biti v javnem interesu, da so mestne površine dobro izkoriščene in ne stojijo več let, celo desetletij, kot gradbene jame. V javnem interesu bi moralo biti, da se gradijo programi namenjeni mestu, da se v mesto privablja tako investitorje kot nove prebivalce. V javnem interesu bi moralo biti, da se mesto razvija in prostor izboljšuje.
Ali je res zmaga stroke, če se vsak presežek prepreči? Ali res obstaja mesto na svetu, ki bi bilo tako izoblikovano, da ne bi dopuščalo nobene spremembe več? Ali je res vse tako enostavno, da obstaja neka vseveda stroka, ki požrtvovalno deluje za javni interes?
Če je to res, bi poleg burnega odziva na nov predlog pozidave Kolizeja pričakoval, da bo stroka samoiniciativno (po Plečnikovsko) predlagala investitorju, ki je zaradi iste stroke v zadnjih desetih letih najbrž utrpel večjo finančno škodo, arhitekturne rešitve, ki bi bile v javnem interesu. Pričakoval bi, da stroka na ta način dokaže lastno kredibilnost investitorju in mestu, ki mu je zadala še eno gradbeno rano. Pričakoval bi strokovni bilten z več predlogi, ki bi ga na lastne stroške pripravila stroka in podarila mestu in investitorju in v njem objavila »Ta pravi Kolizej«.
Napisal: Matevž Granda
OPOMBA: vsebine na spletni strani se razlikujejo od vsebin v reviji Outsider! Revijo lahko naročite tukaj.
