Naslov tega prispevka je del LeCorbusierovega citata. Nadaljuje se, da so omenjeni elementi človeku tako nujni kot kruh ali prostor za spanje. V arhitekturi je svetloba pogosto prej rezultat naključij kot premišljenega koncepta. Tine Škrlj-Jakomin je načrtovalec svetlobe v podjetju Arcadia d. o. o. Oblikoval je svetlobo slovenskega paviljona na beneškem bienalu.
Kakšne so bile posebnosti pri slovenski postavitvi na beneškem bienalu?
Projekt slovenskega paviljona na Bienalu je bil zelo zanimiv, poseben. Pri tem projektu ni bilo nobenih omejitev. Do potankosti smo lahko razvili svoje znanje in ideje. Uporabili smo nove tehnologije. Pri projektu je iz našega podjetja sodeloval številen tim: načrtovalec svetlobe, konstruktor, projektant, strokovnjak za tehnologijo LED, specialist za pametno inštalacijo. Zelo pomembno je bilo, da razumemo zahteve naročnika. Pri umetniškem delu na tako zahtevni stopnji je to še posebej pomembno.
Avtor letošnje postavitve je umetnik JAŠA (Mrevlje-Pollak). Projekt je nastal v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor, Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije in WEARE Production.
Kako se osvetlitev prilagaja interaktivnosti Jaševe umetniške postavitve?
Notranja svetila, trije lestenci (»Constellation of Togehthermess« ), se interaktivno prilagajajo predstavi
znotraj osrednjega prostora paviljona. Preko kontrolerja in mešalne mize, ki sta med seboj povezana, se jakost svetlobe, utripanje, prižiganje in ugašanje ter vsa zvočna nihanja prilagajajo odvijajoči se naraciji − vse skupaj diha kot organizem. Lestence je oblikoval Jaša, mi smo poskrbeli za tehnične rešitve: katere žarnice uporabiti, način upravljanja itd. Zunanja osvetlitev zunaj agore je z intenzivno hladno belo svetlobo mišljena kot močan kontrast notranji šibkejši, topli in mehki svetlobi. Gradi ritem kompozicije na zunanjih stenah in zabriše belino arhitekturne forme v prostoru. Skozi odprtine objekta seva topla bela svetloba.
Naslov postavitve je: ZAKLOP/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja
Kako strokovnjak za osvetlitev zasnuje koncept? Kaj je pri tem pomembno?
V tem primeru je bilo pomembno slediti ideji umetnika, jo tehnično, če je to mogoče, nadgraditi, da bosta zaznan efekt in vtis dovolj močna za obiskovalca. Če bi šlo za napačno razumevanje umetnika o fizikalnih lastnostih umetne svetlobe, bi morali preusmeriti koncept v nekaj, kar bi iskani namen doseglo drugače. Ko se lotim osvetlitve preostalih arhitekturnih prostorov, se po virtualnem prostoru sprehajam z zaprtimi očmi ter postavljam svetlobo tam, kjer je to potrebno. Potem jo postavim še na mesta, ki funkcionalno svetlobo dopolnjujejo in tako, da ustvarjajo razmere za druga vzdušja, ki nam jih prostor lahko ponudi. Ker se na splošno izogibam množenju svetlobnih teles, imam raje preproste in praktične rešitve. Izogibam se svetilom, ki imajo izpostavljene svetlobne vire in povzročajo bleščanje, kombiniram mehko skozi senčnike presevajočo svetlobo s svetlobnimi poudarki reflektorjev ter skrito, mehko svetlobo v arhitekturnih elementih prostora. Če hočeš tak mentalni sprehod opraviti čim bolje, moraš svetila, ki jih nameravaš uporabiti, poznati, saj se med seboj močno razlikujejo, čeprav so na videz skorajda enaka.
Umetniško delo je zasnovano kot dolgotrajni performans. V rednih časovnih presledkih umetnik s svojimi
sodelavci uprizarja žive intervencije, v katere kot obiskovalec poljubno vstopaš in jih zapuščaš.
Pri izbiri svetil se pogosto premalo zavedamo, da je na prvem mestu svetloba in šele nato oblika svetila. Zakaj je treba najprej oblikovati svetlobo?
Funkcijo potrebujemo, obliko izbiramo. Všečna oblika je tista, ki se vklaplja in dopolnjuje našo predstavo o prostoru, ki ga ustvarjamo. Svetilo, ki nam je všeč, ko je ugasnjeno in ob dnevni svetlobi, nam morda ne bo več všeč, ko ga bomo prižgali. Tudi obratno je mogoče, toda običajno svetilu, ki nam v prostoru daje ustrezno svetlobo in izpolnjuje vse naše »potrebe«, manjše oblikovne napake oprostimo. Zato svetloba nad obliko. Vsaj tako si jaz predstavljam služenje stvari človeku. Kako pa svetilo deluje, vidimo dejansko šele, ko ga postavimo v prostor in prižgemo. Naše poznavanje svetil temelji na izpeljanih projektih in izoblikovani intuiciji, ki na podlagi dolgoletnih izkušenj prepozna svetila, ki imajo potencial in izpolnjujejo naše zahteve po učinkovitosti, vizualnem udobju in obliki.
Tine Škrlj-Jakomin je načrtovalec svetlobe v podjetju Arcadia d. o. o.
Pripravil: Matevž Granda
OPOMBA: Prispevek je del članka objavljenega v reviji Outsider! Revijo lahko naročite tukaj.
