Nobelova nagrajenka Annie Ernaux v romanu Leta zapiše: »Bolje je bilo živeti brez pričakovanj pod levico kot pa se nenehno razburjati pod desnico.« S tem opisuje družbenopolitično vzdušje v Franciji konec osemdesetih let, ko sta se prvič soočila socialistični predsednik Mitterrand in njegov desnosredinski protikandidat Chirac. Kmalu za tem je sledil padec železne zavese in vsa zatirana in revna ljudstva iz sovjetskega komunističnega režima so prišla do dolgo želene svobode. Veličastni moment je zbledel, ko so ta uboga ljudstva izrabila svobodo; prva stvar, ki so si jo svobodno privoščila, je bil šoping. Pisateljica opisuje, da je s tem zbledel občutek sreče, ki so ga do takrat imeli na zahodu, da v nasprotju s trpini na vzhodu oni uživajo velik privilegij svobode.
Zdi se, da je takšna družbena klima tudi pri nas. Spremembo oblasti pred dobrim letom in pol so spremljali veliki upi na pozitivne družbene spremembe. Končno bo nekdo popravil zdravstvo, šolstvo, sodstvo, medgeneracijske odnose, davke, globalno segrevanje, odprl meje in začel graditi stanovanja, ki nam jih drastično primanjkuje. Po dobrem letu dni pa je bolje, da vsa ta pričakovanja opustimo in se zadovoljimo pač s tem, da nam vsaj vladajo levi in se nam ni treba razburjati.
Osebno sem največ pričakoval od gradnje novih stanovanj, saj je do zdaj prevladovala škodljiva odsotnost interesa odločevalcev za gradnjo kakovostnega prostora. Urbanizma, ki bi skladno s potrebami in občutljivo za kontekst načrtoval prihodnost naših mest, tako rekoč nimamo. Namesto tega imamo nekakšen političen aparat mehke korupcije, kjer se prostor oblikuje glede na višino donacij temu ali onemu klubu. Posledično imamo stihijski razvoj mest in razpršeno pozidavo podeželja, kjer si ljudje sami, kot vejo in znajo, rešujejo osnovne bivanjske potrebe.
Takšen način gospodarjenja s prostorom, ki je zelo omejena dobrina, ni dober. Uničuje naše naravne vire, spodbuja osebni avtomobilski promet, generira zastoje, omogoča negativno gentrifikacijo historičnih središč in nepopravljivo zaznamuje krajino. Zato sem vse upe stavil na novo ministrstvo, ustanovljeno prav posebej za to, da bi se sistemsko ukvarjalo z gradnjo novih stanovanj.
Do prihodnjih volitev sta še dve leti in pol. Takrat bi moral naš stroj za gradnjo stanovanj, kot ga je poimenovalo novo ministrstvo, biti v polnem teku in dokončevati pet tisoč novih stanovanj, obljubljenih za ta mandat. Časa ni več veliko, še posebej če upoštevamo realno hitrost gradnje v Sloveniji. Sosesko Novo Brdo s približno 500 stanovanji so gradili tri leta, kar je za naše razmere zelo hitro. Še vsaj kakšno leto je treba prišteti za izdelavo načrtov in pridobivanje gradbenega dovoljenja ter pol leta za javni arhitekturni natečaj. Če bi torej naš stroj želel uresničiti obljube, bi moral zdaj že dobro ropotati, da bi čez dve leti in pol končal zastavljeno. A bojim se, da se še niti ogrel ni dobro. Edini žerjavi, ki trenutno stojijo v Ljubljani, gradijo javne zapore in ne stanovanj.
Javni stanovanjski sklad ima na spletni strani objavljene podatke o kapacitetah gradnje stanovanj. Kolikor je mogoče razbrati, jih je v gradnji okoli 200 in v pripravi okoli 1500. V lasti pa ima vsega skupaj 5165 stanovanjskih enot. Spletna stran sklada ima tudi zelo dobro zasnovan iskalnik stanovanj. Uporabnik lahko vnese številne parametre: od velikosti, cenovnega razpona, časa najema, servisnih prostorov do prilagodljivosti gibalno oviranim itn. Med parametri je tudi izbira kraja, a absurdno pri tem je, da ni na razpolago nobene možnosti. V ideji morda zanimivo zastavljen iskalnik v praksi torej ne deluje. Težje bi si bilo izmisliti boljšo metaforo naše stanovanjske politike, kot jo predstavlja spletni iskalnik republiškega sklada. Ponuja vse, ne daje pa nič. Izraža želje in pričakovanja, ponuja pa prazno realnost.
A da je zadeva še bolj absurdna: v Ljubljani na Dolgem mostu ima sklad 40 povsem novih nadstandardnih socialnih stanovanj. Avtorji so eni najprodornejših slovenskih sodobnih arhitektov. Arhitektura je pragmatična in premišljena. Enostavna, a prostorsko bogata. Materiali so elementarni, a skrbno izbrani. Toda ta stanovanja boste v iskalniku zaman iskali. Kolikor sem lahko razbral iz komentarjev v medijih, zato, ker se sklad in ministrstvo, pristojno za njihovo gradnjo, med seboj ne moreta uskladiti glede pogojev oddaje.
Prvi bi želel takšne pogoje, da bi iz prihodkov lahko gradil nova stanovanja, drugi pa nerealno nizko najemnino, ki bi koristila kvečjemu nekaj novim glasovom na prihodnjih volitvah. Vzroke za nedelujoče stanovanjske politike potem radi iščemo v pojmih, kot so neoliberalizem, gentrifikacija in kapitalizem. Slišijo se tehtno, a pogosto le odvračajo pozornost od resničnega reševanja problemov.
Zakaj dopuščamo takšno realnost? Zakaj tako zlahka opustimo upravičena pričakovanja in se zadovoljimo s politiki, ki se poimenujejo levi, čeprav morda to sploh niso? Delitev družbe na leve in desne je nekaj najbolj destruktivnega, v kar smo privolili. Levi in desni se ne gledata več kot (so)človeka z drugačnimi stališči, ampak kot poosebljeno zlo, ki ga je treba očistiti. In to je nevarno. Za zdaj so posledice tega, da naš stroj za gradnjo stanovanj ne gradi, kot bi bilo treba, da še vedno uničujemo okolje in prispevamo k naravnim katastrofam, da smo ujetniki osebnega prometa in posledic negativne gentrifikacije, koruptivnega urbanizma, kapital pa preganjamo, namesto da bi ga usmerjali. Zato je pomembno, da ohranimo pričakovanja in zahtevamo obljubljeno.
Piše: Matevž Granda
Napisano novembra 2023
Slika: Stanovanjska zadruga Stan in Dom, 1928