Popoldne na severu Nemčije. Listje z dreves še ne odpada zares, je pa v zraku moč vohati jesen. Idealen čas za sprehode, le da je bil ta sprehod bolj poseben od običajnih. Med sprehajanjem me namreč nenadoma presune občutek, da se nahajam v hiperrealistični simulaciji realnosti, kjer se hkrati odvijata analogno 18. in digitalno 21. stoletje; vse, kar vidim, so več stoletij stare vernakularne hiše, ki pred mano stojijo v vsej svoji snovnosti, z vsemi materiali, detajli in drugimi podrobnostmi, obenem pa je vse, kar slišim, šumenje bližnje avtoceste in vsake toliko prenosnih telefonov. Pomislim, da bi tukaj lahko snemali sezono West Worlda. Ta »limbo prostor« med dvema povsem tujima si svetovoma in časovnostma, ki jima tukaj uspeva obstajata hkrati, je Muzej na prostem Molfsee, ki se nahaj tik ob Kielu, glavnem mestu najsevernejše nemške zvezne dežele Schleswig-Holstein.
Muzej se je odprl leta 1965 s takrat 13 rekonstruiranimi zgodovinskimi vernakularnimi stavbami. Danes zbirka obsega kar 70 zgodovinskih vernakularnih stavb iz regije v kulturni krajini, razprostira pa se na 40 hektarjih, in vključuje približno 90.000 predmetov. Z direktorico muzeja, dr. Kerstin Poehls, ki muzej vodi od leta 2022, sva se med sprehodom po muzejskem kompleksu pogovarjali o izzivih in poslanstvu te vrste muzeja, ki je pri nas manj pogost, v Nemčiji pa relativno prisoten. Iz pogovora takoj postane jasno, da muzej, pa naj bo na prvi, površen pogled njegova tema še tako anahronistična, ves čas sooča tematiko zgodovinske vernakularne arhitekture s sodobnim diskurzom, s poudarkom na temah, kot so narava kot (preizkoriščani) vir, ruralne krajine in njihova globalna prepletenost ter vsakdanja kultura in vsebine, ki jih producira.
Leta 2021 je bila zgrajena nova muzejska stavba, ki zbirko na prostem dopolnjuje s stalnimi in začasnimi razstavami. V prostorih nove muzejske stavbe bo od 15. novembra naprej na ogled tudi razstava V iskanju dobro uglašene arhitekture, ki je bila premierno predstavljena v sklopu Slovenskega paviljona na 18. arhitekturnem bienalu v Benetkah, ki sem jo sokurirala.
Kako se je cilj muzeja spremenil od njegovega odprtja leta 1965 do danes?
Muzej na prostem Molfsee je muzej vsakodnevne kulture, zato ohranjanje in restavriranje hiš iz preteklih desetletij in stoletij iz tega dela Nemčije ostaja eden glavnih ciljev muzeja. Seveda pa se je naša vizija razširila. Muzej je bil odprt približno 20 let po koncu druge svetovne vojne, ko je bila njegova misija precej drugačna od današnje – glavni cilj takrat je bil komunicirati in okrepiti občutek pripadnosti kraju, regiji ter močno čustveno vez s tem prostorom. Danes želimo komunicirati večplastno, povezati muzejske predmete s sodobnim časom ter pokazati, kako so relevantni za sodobno družbo.
Kako se je predstavitev zgradb spremenila v skladu z novo vizijo?
Želimo, da obiskovalec muzej vidi kot živo, uporabno kolektivno inteligenco prejšnjih generacij, na podlagi katere lahko postavljamo pomembna vprašanja za danes, kot so trajnost, avtonomnost in globalne povezave. Iz tega razloga se trudimo organizirati razstave, ki temeljijo na sodobnih, aktualnih vprašanjih naše družbe in ekonomije, pri čemer iščemo odgovore v naši zbirki vernakularne arhitekture.
Poleg tega je velika razlika v tem, da so imeli v 60. letih, za razliko od danes, mnogi obiskovalci svoje izkušnje z življenjem v takih hišah. Danes ni nič več samoumevnega, kot je bilo takrat. Obiskovalcem moramo pomagati si predstavljati, za kaj so bili nekateri prostori uporabljeni ter kako se je življenje odvijalo v hiši. Kaj je pomenilo kuhati, spati, deliti prostore z živalmi in obirati? Kakšen vonj so imeli prostori? Kako so se družinski člani različnih generacij med seboj usklajevali? Kaj je takrat pomenilo biti reven ali bogat, in kako se to povezuje s sedanjostjo? Nenehno moramo iskati načine, kako najbolje predstaviti način življenja v hišah obiskovalcem 21. stoletja.
Kako so hiše v muzeju na prostem organizirane?
Mnogi ljudje mislijo, da poskušamo ustvariti staro vas ali kaj podobnega, kar pa ni res. Hiše, celo sosednje, so iz različnih zgodovinskih obdobij in delov severne Nemčije. Vendar pa položaj hiš v njihovi mikrolokaciji v muzejskem območju nikakor ni naključen! Za vsako hišo so moji predhodniki in muzejska ekipa izbrali najboljšo možno pozicijo glede na izvirno terensko obliko (na terpeh, na primer), bližino gozda ali vode, velikost vrta, njegovo orientacijo (če je bila specifična fasada obrnjena proti severu, je tudi tukaj v muzeju obrnjena proti severu) in podobno. Način, kako so organizirani vrtovi z vsemi kmetijskimi živalmi, sadjem, zelenjavo in drugimi pridelki, prav tako predstavlja eno točko v zgodovini, ko je bila hiša v uporabi. Večina naših živali tukaj pripada ogroženim evropskim pasmam domačih živali, ki so bile v preteklosti na kmetijah pogostejše.
Katera hiša je najstarejša?
To je najstarejša hiša v muzeju, ravno gremo mimo (pokaže na eno od hiš v bližini). Zgrajena je bila leta 1569. V tej hiši je živel duhovnik, vendar pa je, kot razkrivajo obsežni vrtovi, v tistih časih moral celo on delati kot kmet, da je lahko preživel. Ta stavba je pravkar prestala obnovo; med prenovo smo imeli dolgotrajno razpravo o tem, katere dele tega lesenega stebra v levem kotu, ki je bil dotrajan, moramo zamenjati in v kolikšni meri. Vedno se trudimo ohraniti čim več izvirne substance, obenem pa je treba stavbe ohranjati funkcionalne.
Hkrati si prizadevamo vključiti in sprejeti čim več obiskovalcev. Na primer, trenutno imamo ambicijo, da bi oseba na invalidskem vozičku lahko dostopala do več naših zgodovinskih zgradb, pri čemer se soočamo z mnogimi dilemami. Tukaj je dober primer tega problema (pokaže na hišo nasproti tiste najstarejše). Poglejte ta majhna, ozka vhodna vrata z visokim lesenim pragom … Oseba v invalidskem vozičku skozi ne more vstopiti. Toda če bi jih prilagodili vhod sodobnim standardom, bi to zahtevalo obrezovanje lesenega praga in prilagajanje vrat, kar pomeni, da bi bil izvirnik popolnoma izgubljen. Tako smo se odločili, da to specifično hišo obdržimo takšno, kot je, vendar, kot boste videli, smo z nekaj manjšimi prilagoditvami naredili dostopne druge hiše.
Ali rekonstruirate hišo z natančno istimi materiali in gradbenimi tehnikami, uporabljenimi v zgodovinskem času njene gradnje, ali si pomagate tudi s sodobnimi tehnikami, ki omogočajo boljšo ohranitev in lažje dolgoročno vzdrževanje?
Trudimo se rekonstruirati hiše točno tako, kot so bile prvotno zgrajene. Naši kolegi so pravi strokovnjaki in zelo željni uporabljati barve, materiale ter tehnike v skladu z zgodovinskimi zgledi. Seveda tudi eksperimentiramo in iščemo nove načine, saj je dolgotrajno vzdrževanje ključno, še posebej ob velikem številu hiš in frekvenci obiskovalcev. Na primer, več hiš ima glinena tla, in eden od zidarskih delavcev je ugotovil, da lahko uporabi kazein (mlečni protein), ki reagira z glino in jo naredi stabilnejšo ter ji daje prijetno, polirano površino. Prav tako imamo več hiš opremljenih z minimalnim ogrevanjem, da preprečimo, da temperatura v notranjosti pozimi pade pod nič. Kot vidite, nismo apriorno proti uporabi sodobnih tehnik.
Odlično bi bilo, če bi lahko izdelali betonske temelje in kleti pod nekaterimi hišami, kar je običajna praksa v muzejih na prostem v Bavarski in drugih delih Nemčije, ki imajo na voljo veliko regionalne državne finančne podpore. Betonske kleti s kontroliranim podnebjem omogočajo shranjevanje gradbenih elementov in objektov na licu mesta, ne da bi spremenile prvotni tloris hiše.
Kako najdete primerne izvajalce za nekatere specifične zgodovinske elemente, ki jih je treba obnoviti?
Včasih to predstavlja precejšen izziv. Kot javna institucija smo dolžni izvesti javni razpis za vsakega izvajalca in izbrati optimalno ponudbo. To pogosto avtomatsko pomeni najcenejšo … Glede na ustrezno znanje o ljudskih gradbenih tehnikah imamo v muzeju odlično ekipo, in tudi če za neko gradbeno delo nimamo potrebnih strokovnjakov, imamo mrežo zaupanja vrednih izvajalcev. Ker so ti strokovnjaki običajno zaposleni tudi z drugimi projekti, moramo biti potrpežljivi in se ozirati na to, kako organizirajo svoje delo skozi leto.
Pred kratkim smo našli mlinarja za popravilo enega kraka vetrnice našega mlina; da bi rekonstruirali krak mlinarske vetrnice, potrebujemo zelo veliko, 9 m dolgo hlodovino. Zdaj moramo počakati do zime, ko bo nov les spet posekan, da dobimo prave dimenzije, saj takih dimenzij ni na zalogi.
Večina hiš je bila pridobljena in rekonstruirana v prvih desetletjih po ustanovitvi muzeja. Ali muzeju še vedno dodajate nove zgradbe?
Od 60. let prejšnjega stoletja je bilo nekaj intenzivnejših faz seljenja in rekonstrukcije hiš. Med drugim je bilo obdobje, približno 20 let, ko je bila vsako leto preseljena ena hiša. Toda ker sta vzdrževanje in obnova nikoli končan proces, smo to prakso ustavili že pred časom. Mnogi muzeji na prostem v Nemčiji so se odprli po drugi svetovni vojni, v času hitro spreminjajočega se podeželja zaradi gradnje avtocest in novih kmetijskih praks. Kmete so prepričali, naj se preselijo in svoje hiše podarijo muzeju.
V drugih delih Nemčije, na primer blizu Frankfurta/Main, kjer je bilo zgrajenih še več avtocest in posledično pridobljenih še več hiš, imajo nekateri muzeji na prostem velika skladišča z več kot 40 dekonstruiranimi hišami, ki čakajo na rekonstrukcijo in razstavo v prihodnosti. Če sem iskrena, nam dejstvo, da ne pridobivamo novih hiš, precej ustreza – naše zgodovinske stavbe nas že tako izdatno zaposljujejo!
Omenili ste, da se veliko ljudi – lastnikov takšnih hiš, ki še stojijo in so v uporabi, obrne na vas in želi izvedeti več o tem, kako živeti v hiši in kako jo ustrezno obnoviti. Kako vključujete skupnost in širite znanje?
To je za nas zelo pomembno, še posebej ker lastniki, ki so podedovali hišo, včasih menijo, da ta predstavlja breme. Pogosto je ohranjanje hiš izrecno zahtevano z zakonom zaradi njihove kulturne in dediščinske vrednosti. Toda te hiše, pa naj bodo še tako drugačne od današnjih, so lahko odlične za življenje, če pravilno pristopimo k prenovi. Ta odnos bi zato v prihodnosti radi dodatno in sistematično razvili. Naš cilj je postati bolj vidni kot svetovalni partner.
Ta lesena hiša s slamnato streho je zanimiva (pokažem na bližnjo hišo). Ta tip strehe smo vključili v naš atlas, vendar konkretni primer izhaja baltskih držav, kjer jo imenujejo unkaauk.
Zdaj ste povedali nekaj zelo pomembnega. Javnost naše in podobne muzeje v Nemčiji običajno dojema kot ambasadorje edinstvene »nemške« gradbene tradicije, kar je tudi standardna marketinška strategija. Toda kot kaže primer unkaauka in mnogih drugih stavb, so se podobne rešitve razvile v različnih okoljih in naša »nemška« tradicija ima v resnici veliko bolj kompleksen zgodovinski in kulturni odnos z drugimi kulturami in narodi.
Kaj naredite z notranjo opremo in drobnimi predmeti v hišah?
Veliko tega je bilo vzeto še preden so bile hiše podarjene muzeju. Kar je ostalo, je bilo bodisi razstavljeno bodisi shranjeno v skritih, nedostopnih prostorih hiš ali v skladiščih. Razprava o tem, katere objekte obdržati in kako jih reprezentirati, je vedno prisotna; načeloma obdržimo tisto, kar je bilo izvirno za predstavljeno zgodovinsko obdobje hiše, vendar je problem logistika ustreznega shranjevanja vseh drugih predmetov. V vsakem primeru menimo, da je pomembno vsakdanje življenje v hiši narediti vidno in jasno predstaviti uporabo prostorov.
Kako se odločite, katero obdobje zgodovine hiše prikazati? Če je bila hiša v uporabi 400 let in več, je bila nadgrajena, spremenjena, obnovljena. Tako pravzaprav ni enega idealnega prototipa ali arhetipa posamezne tipologije, ni »ene vernakularne arhitekture«; gre za vedno dinamičen in nenehno spreminjajoč proces.
To je dobro, a težko vprašanje. V muzeju nimamo doslednega sistema, kot ga imajo npr. naši kolegi v Detmoldu. Njihov muzej je razdeljen na tri različna območja, ki predstavljajo tri zgodovinska obdobja: obdobje pred 18. stoletjem, do leta 1850 in do leta 1950. Hiše v vsakem od teh območij so rekonstruirane v skladu s tem stoletjem. To pomeni, da bodo npr. hišo, ki muzeju podarjena v stanju iz 19. stoletja, a jo želijo prikazati v območju 18. stoletja, za nazaj prilagodili in rekonstruirali v skladu z izvirnimi specifikacijami te tipologije iz 18. stoletja. Tukaj v Molfseeju nimamo takšnega sistema. Odločamo se od primera do primera na podlagi več parametrov, kot so stanje hiše, obdobje, v katerem je bila tipologija najpogosteje zgrajena, način življenja v hiši, ki ga želimo komunicirati obiskovalcu itd. Sicer pa trenutno tako ali tako ne sprejemamo več novih hiš.
Ali kdaj prikažete več kot en zgodovinski sloj hiše?
Zelo redko, ker bi lahko to pri takšni količini vernakularnih hiš obiskovalca hitro zmedlo. Večina naših obiskovalcev so radovedni laiki in komunikacija izbranega obdobja na jasen in direkten način je ključna za razumevanje tipologije stavbe, njene uporabe in za predstavo, kdo je hišo uporabljal v danem zgodovinskem obdobju.
Kako mislite, da bo začasna razstava »V iskanju dobro temperirane arhitekture« slovenskega paviljona na Beneškem bienalu arhitekture 2023, ki bo razstavljena v novi stavbi muzeja, prispevala k temi muzeja?
Menim, da je rekonstrukcija slovenskega paviljona odlična priložnost za razmišljanje o vernakularni arhitekturi skozi prizmo sodobnih situacij in problemov, s katerimi se soočamo. Desetine zgradb, ki jih imamo, niso le lepi zgodovinski artefakti; lahko nam pomagajo bolje razumeti izzive sodobnosti, kar je prav to, na kar je vaš paviljon odlično opozoril. Iskreno upam, da bo naše sodelovanje obiskovalce povabilo, da zgodovinske artefakte – največje predmete v naši zbirki – vidijo kot artefakte, povezane s sedanjostjo, morda celo kot vire navdiha.
Najnovejša pridobitev muzeja je nova muzejska zgradba, ki gosti sodobne in stalne razstave, pisarne, kavarnarno in druge prostore. Zakaj je nova zgradba pomembna za muzej kot celoto?
Muzej je nujno potreboval več prostora za sprejem večjega števila obiskovalcev, hrambo predmetov, za gostujoče izobraževalne delavnice in druge dogodke. Glavni razlog za razpis natečaja in kasneje gradnjo novega muzeja pa je bil, da smo želeli imeti tudi notranje razstavne prostore, ki se razlikujejo od zgodovinskih vernakularnih stavb. Večina obiskovalcev naš muzej na prostem še vedno dojema kot kraj, ki se ga obišče izključno v toplejšem delu leta – pred dokončanjem nove muzejske zgradbe je bilo to tudi res, saj je bil muzej odprt sezonsko. Upamo, da bodo obiskovalci zdaj bolj enakomerno porazdeljeni skozi vse leto in da bodo muzej obiskali tudi pozimi zaradi stalne in začasne notranje razstave, kot je prihajajoča razstava »V iskanju dobro temperirane arhitekture«. Nova muzejska stavba nam je zelo všeč in v njej se odlično počutimo. Je subtilna in uravnotežena, a prepoznavna; sodobna, obenem pa zadržano dopolnjuje obstoječe vernakularne stavbe.
Pogovarjala se je: Eva Gusel
Foto: Schleswig-Holsteinische Landesmuseen in Eva Gusel