Med članki, ki so name naredili vtis, je en, ki je v Pogledih izšel novembra 2013. Tudi brez dejanskega časopisa pred seboj imam naslovnico pred očmi: portret moškega z modrimi očmi, nad njim pa napis Država je odvratna, ljudje pa prijetni. Gre za intervju z ukrajinskim pisateljem Artemom Čapajem, neizprosen naslov pa se navezuje na njegovo domovino. Ko sem v kiosku nedaleč od Filozofske fakultete med časniki in revijami zagledala ta naslov, sem si časopis nemudoma kupila in ga še zdaj kot svetinjo hranim v mapi s pomembnimi članki.
To je bil zame namreč prvi članek, ki je govoril o ukrajinski književnosti. Ko je izšel, sem bila v drugem letniku ruščine in študij je bil že dobro leto dni moja prioriteta – bila sem predana in nadebudna študentka, za mano je bil opravljen prvi letnik študija in prvi obisk Rusije. O Ukrajini pa nisem vedela ničesar, toda intervju s prejemnikom Pisateljske štipendije SEP za leto 2013 mi je vzbudil zanimanje. In čeprav sem kmalu z razočaranjem ugotovila, da v slovenščini v knjižnici najdem le malo literarnih del, prevedenih iz ukrajinščine (na primer pesniško zbirko Nepričakovani verzi Oleksandra Irvaneca, ki je izšla v prevodu Boruta Kraševca), me je članek usodno zaznamoval; Ukrajina, njena kultura, literatura in jezik so me vznemirili.
Bilo je to novembra 2013 in o Ukrajini, o dogajanju na glavnem trgu v Kijivu, so začeli kmalu poročati na slovenski televiziji. Medtem ko sem večerjala s starši, v ozadju pa se je oglašal televizor, sem med poročili napenjala ušesa, da bi ukrajinščino razločila od ruščine. Starši so me včasih vprašali, v katerem jeziku govorijo Arsenij Jacenjuk, Vitalij Kličko, Jurij Lucenko in drugi, in glede na to, ali sem razumela precej dobro ali zelo slabo, sem lahko ocenila, v katerem jeziku govorijo obrazi na televiziji. Moj posluh za jezike je hitro prepoznal osnovne značilnosti ukrajinščine, ki so jo razlikovale od ruščine: priporniški g, kot ga poznajo naša primorska narečja (čeprav je tega mogoče sicer slišati tudi v narečjih ruščine, zlasti tistih, ki so geografsko blizu ukrajinščini, in suržiku), da ukrajinščina ne pozna akanja in ikanja, pa nekakšna trdota, ki ji nisem mogla najti razloga. Šele čez nekaj mesecev, ko so se protesti v Kijivu sprevrgli v grozljive spopade, ki so terjali življenja, in ko so študentje slovanskih jezikov na Filozofski fakulteti organizirali tečaj ukrajinščine, na katerega sem se prijavila, sem se naučila, da je razlog trdote v tem, da ima ukrajinščina v primerjavi z ruščino precej manj zmehčanih soglasnikov oziroma samoglasnikov, ki mehčajo, in da je trdi i v ukrajinščini neprimerljivo pogostejši. Če sem kdaj prej komu, ki ne pozna vzhodnoslovanskih jezikov, naivno rekla, da je ukrajinščina v odnosu do ruščine kot nekakšen njen dialekt (besede, ob katerih se danes stresem), sem na tečaju ukrajinščine zelo kmalu spoznala, da ni tako. Ustvarila sem si mnenje, da je ukrajinščina zahteven in bogat jezik, ki ima slovnico sicer precej podobno ruski, medtem ko je besedišče bolj podobno poljskemu.
Kot začetnici mi je največje težave povzročal zapis; nikoli nisem bila povsem prepričana, kdaj moram uporabiti i, kdaj и in kdaj ї. Še danes s pomočjo teh treh znakov radovednežem, ki ne berejo cirilice, povem, po čem lahko razločijo eno cirilico od druge: i in ї pozna samo ukrajinska cirilica, belorusko pa lahko v primerjavi z drugimi prepoznamo po značilnem ў (Belorusi so na ta znak tako ponosni, da so mu v mestu Polock postavili spomenik). Ta bistvena razlika v zapisu se tako nahaja celo v samem imenu države: če jo torej zapišemo kot Украина, smo uporabili ruski zapis – uradni, ukrajinski zapis, pa je Україна.
Ukrajinščina me je navduševala. Naša skupinica na tečaju se je vse manjšala, ostali smo le najbolj zavzeti. Tečaj je bil popolnoma prostovoljne narave, učila nas je materna govorka iz Kijiva, po izobrazbi sociologinja, s katero sva se spoprijateljili in je še zdaj moja prijateljica. Včasih se je našel kdo, ki je nad tečajem vihal nos, češ da nas ne uči jezikoslovec, toda alternative ni bilo – fakulteta uradnega lektorata ukrajinščine ni ponujala.
V tistih prvih mesecih učenja ukrajinščine sem napisala članek za časopis študentov Oddelka za slavistiko, saj smo v okviru dvestoletnice rojstva največjega ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka organizirali sklop literarnih dogodkov. Pred nekaj dnevi sem članek ponovno vzela v roke (objavljen je bil spomladi 2014) in se iskreno začudila nad svojim pisanjem. Članek začenjam s temi besedami:
Če bi vse do letos povprečnega Slovenca povprašali, na kaj pomisli ob besedi Ukrajina, bi najbrž navedel nekaj besed, kot so: žitnica Evrope, Sovjetska zveza, Černobil, kozaki … tu pa bi se naštevanje najbrž končalo. Če bi ga vprašali, kakšne barve krasijo ukrajinsko zastavo in ali se ukrajinščina sploh kaj razlikuje od ruščine, mnogi odgovora ne bi poznali. Od lanskega decembra pa se je zgodil pravi bum in od tedaj ni bilo dneva, ko se Ukrajina ne bi pojavila v večernih poročilih. Ukrajinski barvi, modra in rumena, kar bodeta v oči, pozorno uho že zaznava razlike med ukrajinščino in ruščino, spreminja se zemljevid Evrope in prihaja do dogodkov, ki so pomembni za celotno Evropo, če ne že za kar ves svet.
Čeprav smo bili le študentje, jezikoslovci, bodoči učitelji in prevajalci, smo naleteli na očitke. Organizacija kulturnih dogodkov, tečaja ukrajinščine in razstave, ki smo jo izvedli ob teh dogodkih, je bila deležna kritike, češ da se s temi dejanji politično opredeljujemo v bran Ukrajini. To smo zanikali, rekoč da so dogodki povezani izključno z zanimanjem za jezik in kulturo ter da nimajo politične konotacije – v resnici je namreč niso imeli, saj se je ideja zanje pojavila, še preden se je revolucija v Ukrajini sploh začela. Toda morda smo to rekli le, da bi pomirili strasti. Vsaj zase lahko namreč zatrdim, da sem ukrajinski boj za svobodo od nekdaj podpirala.
Časa za učenje ukrajinščine je ob natrpanem urniku zmanjkovalo in tečaja ni bilo več. Spet sem imela za učenje jezika nekaj več časa leta 2018, ko sem bila absolventka in sem šla na izmenjavo v Moskvo. Na Inštitutu za slovanske študije, kjer sem študirala, so mi omogočili individualni tečaj z naravno govorko, ki je na Moskovski državni univerzi sicer poučevala poljščino. Od tistega tečaja mi je ostalo ogromno zapiskov, toda čeprav sem izpit opravila z 9 in ukrajinščino vključila v svoje magistrsko delo, sem kmalu po vrnitvi v Ljubljano jezik začela pozabljati.
Razblinili sta se mi še dve predstavi, ki sem ju imela o jeziku oziroma o jezikovni situaciji v Ukrajini. Prvič, slovnica sploh ni tako podobna ruski, kot sem najprej mislila. Drugič, v letih od pomladi 2014 sem spoznala nekaj ljudi iz Ukrajine in iz teh srečanj sem se naučila še nečesa, česar sicer nisem vedela in kar vam bo marsikdo poskušal dopovedati, da ne drži: dejstva, da ni res, da so vsi Ukrajinci (odlični) govorci ruščine, ker niso. Pomembno je predvsem, od kod je oseba, s katero govorite; moje znanke iz Lviva, rojene po letu 1991, so mi na primer same povedale, da rusko ne znajo preveč dobro. Še bolj se je to spoznanje potrdilo ob srečanju z največjim sodobnim ukrajinskim pisateljem Jurijem Andruhovičem iz Ivano-Frankivska, s katerim sem leta 2018 naredila intervju za Airbeletrino. Prosila sem ga, če lahko intervju izvedeva v ruščini, kar ga je spravilo v zadrego, češ da tega jezika že več let ni govoril. Intervju sva speljala, govoril je brez napak, a večkrat je iskal besede, s katerimi bi se izrazil. Izkušnja me je izučila, da sem leta 2021, ko sem ga ponovno intervjujala, kot jezik intervjuja izbrala angleščino (ker ukrajinščine ne znam dovolj, da bi v njej razpravljala o književnosti). Izbira jezika, v katerem se človek počuti najudobneje, pa nikakor ne izkazuje njegove narodne pripadnosti: človek iz Odese bo skoraj gotovo raje govoril rusko kot ukrajinsko, pa to še ne pomeni, da se ne počuti Ukrajinca.
Od mojega prvega srečanja tako z ukrajinsko književnostjo kot z jezikom je minilo dobrih osem let. Jezik me je pritegnil kot nekoga, ki ima rad jezike, predvsem slovanske, ki občuduje njihovo izraznost, zapletenost, zven. Ruščine in ukrajinščine ne ločujem glede na to, katera od njiju je lepša, obe sta čudoviti. Menim, da smo jezikoslovci tisti, ki moramo poudarjati, da ima vsak jezik neprecenljivo vrednost. Enako je s književnostjo: v letih po članku iz Pogledov in protestih na Trgu neodvisnosti je tudi ukrajinska književnost v Sloveniji našla svoje mesto. Ukrajinski avtorji so bili pogosto gostje Vilenice, na primer Jurij Andruhovič, Katerina Kalitko, Andrij Ljubka, Miroslav Lajuk, gost Prangerja je bil Dmitro Čistjak, na Fabuli pa je nastopil Serhij Žadan. Uveljavili so se najboljši prevajalci iz ukrajinščine v slovenščino (morda celo edini) – Andreja Kalc, Primož Lubej, Janja Vollmeier Lubej (po abecednem vrstnem redu).
Jaz se po zagovoru magisterija z ukrajinščino nisem več ukvarjala. Toda pred dvema tednoma sem iz prašnih omar potegnila svoje zapiske za ukrajinščino, ki zdaj na robu mize čakajo, da jih odprem in da začnem ponovno odkrivati ta jezik.
Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Naslovna fotografija: Sergey Dolzhenko/EPA
1 O zapisovanju ukrajinskih mest v slovenščini so nazadnje (marca 2022) pisali na Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kot jezikoslovka se popolnoma strinjam z odgovorom jezikoslovcev o zapisovanju teh imen. V pričujočem članku pa sem se zaradi vojne v Ukrajini odločila imena ukrajinskih mest zapisovati po ukrajinsko, torej Kijiv, Lviv in Ivano-Frankivsk, ter jih sklanjati po slovenski sklanjatvi (Kijiva, Lviva, Ivano-Frankivska), čeprav se v ukrajinščini v rodilniku -i- podaljša v -o- oziroma -e- (Kijeva, Lvova, Ivano-Frankovska).
Kolumna je bila objavljena v Outsider#29, spomladi 2022
