Revija Outsider že od svojega začetka, leta 2015, spremlja trajnostne načine gradnje. Eden od njih je gradnja z zemljo. Ko smo leta 2018 povabili pionirja sodobne gradnje z zemljo Martina Raucha na svoj festival Orodja za boljše bivanje, nas je navdušil, da se gradnje z zemljo lotimo tudi praktično. Sledil je mednarodno odmevni natečaj za hišo iz zemlje, na katerega smo prejeli 469 elaboratov iz vsega sveta. Leta 2021 smo izvedli prvo delavnico in z njo vzpostavili prostor, kjer danes deluje Center za gradnjo z zemljo. V letu 2022 smo organizirali pet delavnic, leta 2023 jih je bilo enajst. Letos pa že štiri. Z delom in raziskavami bomo nadaljevali do konca oktobra in nadaljevali aprila prihodnje leto.

Zakaj sploh gradnja z zemljo?

Gradnja z zemljo je arhaična tehnika, ki se po dolgih letih pozabe vrača v sodobno arhitekturo. Za to je v veliki meri odgovoren prav Martin Rauch, ki že več kot 30 let raziskuje, izboljšuje in promovira tehnike in prednosti zemlje. V sodelovanju z arhitekti, kot so Boltshauser, Anna Heringer in Herzog de Meuron, je zgradil več odmevnih objektov, ki so smernica za nove pristope v arhitekturi. Tako gradnja z zemljo postaja vse bolj razširjena v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Španiji in tudi pri nas. Prednosti gradnje z zemljo je več. Prva je zagotovo ta, da ima zemlja od vseh gradbenih materialov najnižji ogljični odtis, kar postaja velika prednost v kontekstu globalnega segrevanja. Druga je, da je material povsod dostopen. Celo kot gradbeni odpadek. Izkopi za temelje in infrastrukturne posege ustvarjajo veliko materiala, ki ga deponirajo kot nenevarni gradbeni odpadek. S tem gradivom bi lahko ustvarjali kakovostne, ekološke in cenovno dostopnejše domove. In tretji razlog je, da ima zemlja odlične lastnosti za bivalno klimo. Uravnava vlago, akumulira toploto in iz zraka veže škodljive snovi za človeka. Je material, ki ustvarja zdrav bivalni prostor.

Gradnja skupnosti

Med eksperimentalno gradnjo spoznavamo tudi druge, ne tako očitne prednosti. Gradnja z zemljo je hkrati gradnja skupnosti. Zemlja privlači ljudi in jih poveže v skupnem delu. Pri naših dosedanjih delavnicah je bilo udeleženih že preko 150 ljudi. Zemlja je ustvarila navdihujoče odnose. Del našega raziskovalnega procesa je tudi ugotoviti, kako bi povezovalno moč zemlje uporabili v javnem prostoru kot orodje za boljše bivanje.

Igra

Eksperimentalna gradnja poteka na dveh ravneh. Prvi je znanstveni, s katerim izboljšujemo lastnosti mešanic zemlje in merimo njihove fizikalne lastnosti.

Druga raven je intuitivna. Ta način je osrednja metoda gradnje na naših poletnih delavnicah. Njegov namen je preizkušanje tehnik gradnje, izdelave opažev in priprav mešanice zemlje. Z njim preizkušamo različne arhitekturne koncepte. Na neki način ponovno odkrivamo abecedo arhitekture.

Pri eksperimentih se naslanjamo na filozofijo nizozemskega zgodovinarja in kulturnega teoretika Johana Huizinga, ki v knjigi Homo ludens, ki jo je objavil leta 1938, obravnava pomen elementa igre v kulturi in družbi. Huizinga zagovarja, da je igra osnova in nujen pogoj za nastanek kulture.

Dvom

Pomemben element tako znanstvenega kot intuitivnega dela raziskav je dvom. Večno preizpraševanje lastnih rezultatov nas poganja naprej. Dvomimo lahko v posamezne korake procesov ali v procese same. Dvom je včasih frustrirajoč, a sili v razmislek, kako bi lahko nekaj naredili bolje. In ko izboljšamo tehniko, mešanico ali sam koncept, se dvom poplača.

Lepota

Lepota je zapostavljena kategorija sodobne arhitekture. Vedno se jo obravnava le kot posledico dobro sestavljenega funkcionalnega diagrama. V našem primeru je lepota vodilo. Dokler nas eksperimenti navdihujejo v lepoti, smo na pravi poti.

Preročišča

Ko gradimo majhne paviljone, se vračamo k enostavnim arhaičnim principom gradnje. Arhitekturo razstavljamo na osnovne elemente in od tam izhajamo: zid, vogal, steber, prostor … Paviljoni so male arhitekture, brez funkcije, kateri bi se podrejala oblika. Njihova edina uporabnost je učenje in odnos do okolja. Skozi prvinske procese gradnje je naš diskurz brezčasen. Preizprašujemo se o tehnologijah, ki so temelj kulture, o duhovnosti, ki je bila vedno vpeta v človeške materializacije. Tako smo vzporednice našli v starodavnih preročiščih. Ta so ponujala odgovore o prihodnosti. In gradnja z zemljo je gotovo eden od njih.

Napisal: Matevž Granda
Foto: Jana Jocif

Zemeljska preročišča: 2022 (Učenje z napako), 2023 (Modularni sistem gradnje z zemljo), 2024 (Zemeljsko stebrišče)

Stebrišče. Kako visoko in kako vitko lahko gradimo z zemljo? To je bilo eno od izhodiščnih vprašanj letošnjega paviljona. Drugo pa je bilo, kako lahko različni dodatki izboljšajo zemeljsko mešanico. Odločili smo se za stebre okroglega prereza, ker nimajo vogalov in je njihova površina enakomerno izpostavljena klimatskim vplivom. Premer stebra je le 30 cm. Tak steber je stabilen do višine dobrega metra. A želeli smo višje. Zato smo jedro ojačali z železnimi armaturnimi palicami. Pri višini dveh metrov so stebri stabilni in trdni. Sedem stebrov smo gradili sedem dni. V mešanico smo dodajali kokosova vlakna, ki za skoraj dvakrat povečajo tlačno trdnost materiala.

Modularni sistem. Na podlagi pridobljenega znanja gradnje prvega paviljona smo se naslednje leto (2023) odločili sistematizirati postopke. Razvili smo vogalni opaž, ki smo ga v štirih ponovitvah dopolnjevali in izboljševali. Izboljšali smo način priprave zemeljske mešanice in preizkusili pnevmatična orodja za zbijanje. Gradnja se je bistveno pospešila. Ob tem pa smo pričeli z razvojem modularnega arhitekturnega sistema, s katerim bi uporabo zemlje približali splošni rabi. Sistem smo preizkusili v okviru poletne študentske delavnice. Nastalo je deset projektov, ki vsak s svojim arhitekturnim pristopom odgovarja na sodobne stanovanjske in okoljske potrebe. Razvoj modularnega sistema se nadaljuje.

Učenje z napako. Prvi paviljon smo zgradili leta 2022. Preden smo se lotili gradnje in si umazali roke, smo prebrali številne knjige in teoretične razprave. A šele praktično delo je odprlo prava vprašanja. Kako vedeti, kdaj je mešanica prava, kdaj je dovolj zbita in kako jo vgraditi, da bo obstojna? Vnaprej smo si dovolili napako, s pogojem, da se iz nje nekaj naučimo. Najprej smo v enem tednu zgradili klop do višine pol metra. Preizkušali smo mešanice in z optimalno v naslednjih dveh dneh prišli do enega metra. Za primerjavo smo kupili mešanico, pripravljeno po standardu DIN in z njo dokončali zid na dveh metrih. Zid je danes poln spominov na napake, ki smo jih ob tem naredili, in sanacij, ki smo se jih ob tem naučili.