Na izletih po mestih, krajih in naravi, vedno iščemo nenavadne situacije, arhitekture, ljudi ali prizore, ki se vtisnejo v spomin in vzbudijo razmišljanje ali čustvo. Dodatno vrednost predstavlja, če gre za vsaj nekoliko manj raziskano situacijo, kjer je možna lastna interpretacija in razmišljanje, manj obremenjena z vnaprejšnjim mnenjem.
Pred kratkim sem ponovno obiskal objekt otroškega doma za zdravljenje dihal v Krvavici (arhitekt Rikard Marasović, 1965) , ki je eden od takšnih primerov in zares fascinanten objekt. Spoznal sem ga že na fakulteti, kot eden vrhuncev jugoslovanskega modernizma, na tudi sicer z arhitekturnimi presežki, predvsem turističnimi, bogate Makarske rivijere. Praktično vsi hoteli, med zadnjimi verjetno najbolj znani Maestral, so bili v zadnjih letih prenovljeni, objekt v Krvavici pa stoji zapuščen že od vojne v zgodnjih devetdesetih.
Krvavica je majhen kraj, nekoliko severno od Makarske, v katerega se cesta strmo spusti z jadranske magistrale, infrastrukturne žile, ki je povezala Rijeko z albansko mejo in v začetku šestdesetih let omogočila razcvet turizma vdolž celotnega Jadrana. Za razliko od ostalih vasi ob rivieri, je zaliv Krvavica mirnejši – ob obali se nahajajo zgolj mala marina, robinzonski avtocamp ter kiosk s hitro prehrano.
Prizor pa dopolnjuje nad nivo krošenj vzpenjajoč se krožni, neznanemu letečemu predmetu podoben, zapuščeni elegantni prstan. Evidentno je, da je objekt zapuščen, kot je to navadno, po počenem steklu in grafitih na zidu, a je hkrati še vedno popolnoma vpet v sistem poti, ki so vzdrževane, kot iz spoštovanja do spečega velikana.
Tudi sicer je zanimivo, kako lepo je objekt ohranjen, kljub tridestletnemu propadanju, kar verjetno priča o tem, kako kvalitetno je bil izgrajen. Pot iz promenade med morjem in gozdom pelje proti nekdanjemu vhodnemu lobiju, iz katerega vodi navzgor, v lebdeči prstan. Klančina vodi vzdolž nekdanje steklene stene, katere okvirji še stojijo in pričarajo zanimivo koreografijo poti s pogledom na morje. Ograja klančine, sestavljena iz jeklenih vertikal in ročaja iz masivnega lesa, je skoraj popolnoma ohranjena. Tudi sicer izbor materialov, tekstur in barv priča o premišljeni zasnovi prostora in spoštovanju do lokalnega.
V lebdečem prstanu se nahajajo otroške sobe – po tri sobe si delijo predprostor, kopalnico in balkon. Senčila na balkonih so elegantni betonski bris-soleili, širine mogoče vsega pet centimetrov. Streha je zgibana na način, da imajo vse tri sobe poleg okna na balkon, še okno z nadsvetlobo iznad hodnika – predvidevam, da je bila s tem omogočeno prečno prezračevanje za hitrejše okrevanje otrok s plučnimi boleznimi. Poleg tega objekt leži v borovem gozdu, med morjem in gorami, s čimer se iz vseh sob in balkonov odpirajo lepi pogledi v naravno krajino.
Proti severu, kjer se nahaja glavni vhod, torej prstan sob sloni na vstopnem lobiju in prostoru jedilnice, na strehi katere se nahaja terasa, ki je dostopna iz obodnega hodnika. Iz juga pa pot iz promenade vodi neposredno na pritlični del atrija, ozelenejenega z odraslimi bori. Kompozicijsko je objekt iz te smeri še fascinantnejši, saj volumen prstana sloni na slopih, a hkrati konzolno previseva v gozd, njegova prisotnost pa je še poudarjena s terra rosa ometom na spodnji površini volumna.
Glede na lokacijo, zasnovo in ohranjenost je prav neverjetno, da je objekt že toliko časa zapuščen. Pred leti so v zapuščenih sobah pripravili umetniško intervencijo ter predavanje, s čimer je vsaj začasno objekt ponovno prevzel vlogo nekakšnega kuriranega javnega prostora. Ob tem se pojavi vprašanje, če morda ni objekt tako fascinanten ravno zarad dejstva, da je zapuščen? Ali si zaradi fascinacije nad opazovanjem postopnega razpada potiho želimo, da ne bi nikoli dočakal prenove? Kako je torej mogoče, da je objekt, ki bi po svoji zasnovi lahko kvalitetno služil svojemu izvornemu namenu počitniškega in zdraviliškega doma za otroke ter po drugi strani zaradi impozantnosti strukture predstavljal piarovski image hotelskega resorta, še vedno sameva?
Odgovore bo podal čas, a čeprav objekt ni v funkciji polovico svoje življenske dobe, izkazuje sodoben pristop do odnosa grajenega do naravnega okolja, predanosti kvalitetni prostorski zasnovi in kvaliteto izvedbe. Jaz se zato že veselim ponovnega obiska, ko bom lahko preveril, če lesen ročaj ograje še drži, betonski bris-soleji še kljubujejo udrihanju burje, predvsem pa, da je objekt vsakomur še dostopen za ogled in raziskovanje.
Napisal: Jure Sadar
