Bas Smets se je z menoj pogovarjal na pozno petkovo popoldne v maju iz svojega avtomobila, ko mu je nekako uspelo najti čas v svojem natrpanem urniku. Bureau Bas Smets je krajinskoarhitekturna pisarna iz Bruslja v Belgiji, ustanovljena leta 2007. Smetsovo delo na področju krajinske arhitekture ter v tesni povezavi z gradbeništvom in arhitekturo temelji na umetniških in znanstvenih raziskavah, katerih cilj je z uporabo logike narave ustvarjati »nadgrajene krajine«. Smetsov progresivni pristop k ustvarjanju pokrajine vzbuja močno fascinacijo nad neukročeno naravo in gozdovi, ki jih temeljito preučiva v najinem pogovoru. Skozi pogled krajinskega arhitekta se nam razodenejo domiselne pokrajine in umetniški pristop, ki prežemajo njegovo delo.
Bruselj je znan kot kaotično mesto. Kako ga doživljate vi? Ali lahko razložite svoj položaj krajinskega arhitekta v Belgiji?
Bruselj oziroma Belgija je zelo navdihujoč prostor za delo krajinskega arhitekta. Ni izrazito prevladujočega načina razmišljanja ali prevladujočega načina, kako se lotevamo dela. Pomanjkanje močnega urbanizma in močne identitete na polju krajinske arhitekture nam daje določeno svobodo – skoraj dolžnost izumljanja novega, saj na področju krajinske arhitekture nimamo velike tradicije, imamo pa veliko tradicijo v vrtnarstvu, hortikulturi in poznavanju rastlin. Krajinsko arhitekturo sem študiral v Švici in nato 6 let delal v Franciji, ko sem se vrnil v Belgijo, pa ustanovil svoj biro. Privlačila me je ideja svobode ustvarjanja novih krajin, na vmesnem območju med umetno ustvarjeno pokrajino Nizozemske, ki jo vsi poznajo, ter naravnimi pokrajinami Francije in Nemčije. Belgija je bila neke vrste plat pays oziroma »ravna dežela«, izgubljena med tema dvema močnima identitetama.
Pravite, da nima naravne krajine, tako kot Francija in Nemčija, in umetne kot Nizozemska. To ni izrazita pokrajina. Vam je to dalo svobodo, da v svojem delu najdete poseben umetniški jezik?
Razvili smo metodologijo, ki temelji na temeljitem razumevanju tega, kar že je; situacije, kot nam je dana. Vedno spreminjaš nekaj, kar je pred tem že obstajalo. Ker pa to v Belgiji ni bilo izrazito, smo morali izumiti metodologijo, s katero poskušamo zares razumeti obstoječo pokrajino, preden posežemo vanjo. Metodologijo, ki smo jo razvili za Belgijo oziroma Flandrijo, smo nato uporabili tudi za druge lokacije: Pariz, Hong Kong, Bahrajn, Los Angeles oziroma povsod, kjer je treba razmišljati o krajini kot o načinu organiziranja ozemlja. Postala je način razmišljanja, značilen za naš način dela. Ljudje včasih sprašujejo, kaj je naš podpis, a podpisa ni. Imamo pa način razmišljanja, s katerim se soočimo s prostorom in tako razkrijemo, kaj je njegovo poslanstvo in kaj naj postane.
Kje iščete navdih za svoje projekte?
Navdih so tri stvari. Kot prvo je navdih narava sama. Kot drugo bi rekel umetnost, ki obenem razkriva skrito stvarnost; umetnost, ki prinaša spoznavne učinke. In kot tretje znanost. Pred študijem krajinske arhitekture sem se izšolal za gradbenika in arhitekta. Zares poskušam integrirati znanost in njena spoznanja v naše projekte. S sklicevanjem na naravo, umetnost in znanstvena spoznanja poskušamo ustvariti novo krajino. Kreacija je zame najzanimivejši del projekta.
Kako bi opisali razliko med neukročeno naravo in umetno krajino?
Krajino ustvari človek. Projekt preoblikuje »zemljišče« ali obstoječo situacijo v krajino, oziroma v koherentno celoto. V naših projektih je zelo prisotno krožno razmišljanje. Ko oblikujemo prostor, ga poskušamo izboljšati, vendar nikoli ni dokončan. V tem smislu pokrajino ustvarjamo mi, vendar z naravnimi elementi, kot so tla, rastline in živali. Ti dejavniki nam pomagajo ustvariti projekt, ki je za nas in bo tudi za nami. Če je nekaj naše delo, še ne pomeni, da je zato nenaravno. Smo del narave in mi naravo uporabljamo za ustvarjanje krajin.
Fascinira me vaše raziskovanje topografije, spreminjanja podnebja in živih organizmov. Pomembnost sprememb in časa je zelo prisotna v vašem delu. Kako predvidite te naravne pojave, ki so obenem lahko zelo izmuzljivi, in kako jih prevedete v novo realnost?
Razumemo, da je treba pri projektu krajine ali vrta delati s časom. Zelo me zanima ekološka sukcesija, ki prihaja iz narave same: kjer ena vrsta vegetacije zamenja prejšnjo. Ta proces poskušamo pospešiti z mešanjem različnih faz te eko
loške sukcesije. Eksperimentiramo z ustvarjanjem rastlinskih združb, ki ustvarjajo konkurenco med njimi samimi. To je bilo bistvo projekta v Arlesu na jugu Francije. Zasadili smo 80.000 rastlin v poskusu, da bi ponovno naselili zapuščeno območje, ki ga je v 19. stoletju ustvaril človek. To temelji na znanstvenih spoznanjih, je pa je seveda zakoreninjeno tudi v intuiciji, saj ustvarjamo nove stvari. Projekt v Arlesu smo končali lani. Še vedno gremo vsak mesec tja pogledat, kako so rastline, katere rastejo hitreje od drugih, spremljamo reakcijo narave na to, kar smo si zamislili. Mi oblikujemo procese, ti procesi pa porajajo podobe; ne poskušamo mi sami ustvariti podobe.
Krematorij Polderbos v Oostendeju je nastal v sodelovanju z arhitekturnim birojem OFFICE Kersten Geers David van Severen. Kako vidite razmerje med krajino in arhitekturo v projektu? Kje vidite stičišče med tema dvema praksama?
Prva stvar, ki jo morate vedeti, ko govorite o Krematoriju, je zelo omejen proračun: imeli smo 15 evrov na kvadratni meter. Celoten projekt temelji na ekonomičnosti sredstev. Če nimaš denarja, kako oblikuješ krajino? Odločili smo se, da bomo delali z lokacijo. Ta se nahaja v Oostendeju, v pokrajini polderjev, zato smo naredili majhne nasipe in posadili 350 dreves vrste Ulmus laevis (dolgopecljati brest). Posadili smo jih na nasipe in tako organizirali zemljišče. Davidu in Kerstenu, arhitektoma, s katerima sodelujem že vrsto let, je bila ideja teh ureditvenih linij všeč in sta z njimi nadaljevala v stavbi, da bi tako organizirala različne funkcije. Naše jasne linije potekajo skozi stavbo od javnega do obrednega in tehničnega dela. Stavba je zarotirana, tako da sam volumen ne sledi linijam, različne funkcije pa jim. Veliko smo razpravljali, kje umestiti stavbo, ker smo imeli veliko zemljišče, 4 hektarje. Načrtovanje krematorija je zelo občutljiva stvar. Ko greš tja, se moraš soočiti z izgubo, žalostjo in težkimi življenjskimi vprašanji. Krajino smo uporabili za ustvarjanje prostora za kontemplacijo in tolažbo. Z linijami smo organizirali različne funkcionalne elemente. Na eni strani sprejem krst, na drugi pa dostop za javnost s parkirnimi mesti. Dva velika kroga pa omogočata, da te črte prebiješ. Prideš, parkiraš avto in se znajdeš v velikem krogu, zaradi katerega se sprehodiš naokoli, preden prispeš do stavbe. Po obredu je treba pepel razpršiti. In spet greš po tej krožni poti skozi našo krajino. To postane celo potovanje, ki ti omogoča, da v svojem vsakdanjem napornem življenju najdeš čas, da se pripraviš na obred.
Nam lahko poveste več o bruseljskem memorialu 22/03, je šlo za natečaj ali naročilo? Kateremu oblikovalskemu pristopu ste sledili pri tem projektu? Kaj je njen osrednji koncept?
Ni šlo za natečaj, bilo je neke vrste naključje. Srečal sem se z ministrico, zadolženo za izdelavo spomenika. In rekla mi je, da želi za vsako žrtev posaditi drevo v gozdu. Spomnim se, da sem ji rekel: Kako nameravate posaditi drevo v gozdu? To ni lahka stvar. Gozd je sam po sebi ravnovesje, sicer bi drevo že bilo tam. Ni bila prepričana, zato sem svojo pomoč in storitve ponudil brezplačno. V Sonijskem gozdu (Zoniënwoud oz. Forêt de Soignes) sem odraščal, tako da gre za kraj, na katerega sem zelo navezan. Tedne sem vsak dan zgodaj zjutraj, preden sem šel v pisarno, hodil raziskovat gozd, da bi našel pravi prostor. Končno sem našel naravno jaso, ki sta jo naredili dve orjaški drevesi, ki sta padli nekaj mesecev prej. Bilo je popolno, ta naravna jasa je postala kraj za zasaditev 32 novih dreves. V obliki kroga smo postavili tudi 32 masivnih kamnitih kosov iz modrega apnenca(Bluestone oz. Pierre Bleue, op. prev.), ki izvira iz Belgije in se že desetletja uporablja kot nagrobnik. Ta krožni element s kamni je ustvaril trenutek za kontemplacijo.
Bruseljski spomenik 22/03 se nahaja v Sonijskem gozdu, ki je znan kot pretežno bukov gozd. Katere vrste dreves ste tam posadili in zakaj ste se odločili zanje?
Gozd so zasadili Avstrijci v 18. stoletju. Šlo je za gozd za pridelavo lesa. Mi smo zasadili breze, ki so naravno podrastje bukovega gozda. Treba je bilo uporabiti podrast, saj so bukve stare 250 let in visoke 30 metrov. Ker so drevesa tako visoka in neizmerno lepa, gozdu pravijo »katedrala«. Zame je bila velika čast ustvarjati spominsko obeležje v tem naravnem spomeniku. Breze imajo podobno življenjsko dobo kot ljudje, približno 80 let. Posadili smo jih na razdalji dveh oseb, ki se držita za roke, tako da je videti, da se 32 brez v krogu drži za roke. Tvorijo valjast izrez proti nebu, medtem ko kamni oblikujejo krog na zemlji. Tako skupaj pripeljejo nebo na zemljo in zemljo na nebo; izvzamejo delček realnosti.
Ko sledim vašim projektom, v vaših zasnovah pogosto opazim obliko kroga. Ali obstaja kakšen poseben razlog za to? Od kod prihaja?
To je popolna oblika. Ali okrepimo tisto, kar je že prisotno, in sledimo konturnim linijam ali drugim naravnim procesom ali pa dodamo čisto obliko. Ko element dodamo, radi uporabimo zelo jasno obliko, da ga tako ločimo od naravnih elementov.
Kot krajinski arhitekti skušamo oblikovati naravo na svoj način, umetno. Če vzamemo za primer Buffer Arboretum v Antwerpnu, ste ustvarili simuliran gozd kot blažilni pas med avtocesto in stanovanjskim območjem. Ali menite, da je treba tovrstne človekove posege (pogozdovanje) obravnavati enako kot ohranjanje neukročene narave? Ali bi se morali kot družba bolj osredotočati na človekove posege ali na ohranjanje gozda?
Primarni gozd je treba v celoti ohraniti takoj. Iz primarnega gozda ne bi smeli odstraniti nobenega drevesa. Zločin proti človeštvu je sekanje teh nekaj gozdov, ki so ostali. Vsi gozdovi bi morali ostati nedotaknjeni in postati last človeštva. Ne morejo biti v lasti; so edino jamstvo za življenje na zemlji.
Ker pa gozdove sekamo po vsem svetu, moramo naravo vrniti v okolje, ki ga je ustvaril človek. Ko so me prosili, naj naredim ta blažilni pas, projektna naloga ni bila preveč ambiciozna. Navajala je, da iz te soseske nočejo videti avtoceste. Pomislil sem, če lahko postane več kot le vizualna bariera. Kraj, ki ga ljudje lahko uporabljajo, kjer se otroci lahko igrajo. Kjer se celo lahko predstavi idejo različnih vrst. Ideja Buffer Arboretuma je, da, gledano od daleč, dela tisto, kar mora: zapre pogled na avtocesto. Po drugi strani pa po njem lahko hodijo ljudje in se tam igrajo otroci, zahvaljujoč različnim ambientom, ki smo jih zagotovili. Posadili smo 10 vrst rastlin, od vsake 100 dreves, tako da pravzaprav hodiš iz enega gozda v drugega. Mislim, da bi krajino morali uporabljati na različne načine, morala bi biti več kot le zeleni blažilec. Tvoriti mora svojo lastno realnost.
Na katerih drugih projektih trenutno delate?
Veliko jih je. Pravkar smo izvedli atrij stavbe v Hong Kongu, ki so jo prenovili arhitekti Herzog & de Meuron. Delamo na velikem krajinskem projektu na Long Islandu v zvezni državi New York. Zelo zanimiv projekt imamo tudi v Antwerpnu, kjer moramo zaradi naraščajočega nivoja morske gladine dvigniti nasipe. Tu si moramo na novo zamisliti povezavo med reko Scheldt in obema njenima bregovoma.
Kaj bi po vašem morala biti oziroma je trenutno glavna, najbolj ključna tema v krajinski arhitekturi?
Rekel bi, da je v krajinski arhitekturi in urbanizmu najbolj ključna tema odpornost. Kako lahko naša mesta pripravimo na več dežja v krajšem času? Kako lahko z naravo in vegetacijo znižamo temperaturo v mestih v vročih poletjih? Da si na novo zamislimo mesto, moramo združiti znanje o naravi in znanost z umetniškim načinom gledanja na stvari, in da bo odporno, moramo uvesti novo naravo; da bo v spreminjajočem se podnebju ostalo bivanju prijazno. Ne smemo pozabiti, da je mesto umetno okolje, razumeti moramo njegove podnebne pogoje, da se na to lahko odzovemo.
Pogovarjala se je: Nika van Berkel
Uredil: Luka Jerman
