Kako govoriti o arhitektu, kot je Plečnik? Ali še boljše vprašanje: kako ponovno govoriti o Plečniku tako, da bi ga lahko uzrli prvič? Zaradi izjemnega zanimanja za arhitektovo zapuščino tako pri nas kot v tujini in 150-letnice njegovega rojstva se je zadnja leta zvrstilo veliko publikacij, člankov, razstav, okroglih miz in drugih dogodkov v povezavi s Plečnikom, med katerimi se nekatere trudijo nanj kritično pogledati skozi sodoben arhitekturni diskurz.
Drugačen narativ o Plečniku je v ospredje nedavno postavila tudi razstava fotografij Plečnikove Ljubljane kanadskega fotografa Geoffreyja Jamesa z naslovom Soziale Räume/Social Spaces, Jože Plečnik in Ljubljana, ki se je med 30. 6. in 28. 7. odvijala v Architekturzentrum Wien na Dunaju. Kurirala jo je arhitektka in profesorica na TU Wien Tina Gregorič v sodelovanju z Vidic Grohar arhitekti, sicer tudi avtorji postavitve razstave in kataloga. Po besedah glavne kuratorke razstava raziskuje večplastne prostorske, družbene in atmosferske pragove Plečnikove arhitekture ter občutljive relacije med arhitekturo, krajino in meščani, ki ustvarjajo intenzivno izkušnjo vizualnih in prostorskih kvalitet Plečnikove Ljubljane. Razstava nadaljuje z ozaveščanjem domače in mednarodne javnosti o pomembnosti Plečnikove zapuščine. Prav to ozaveščanje in desetletje trajajoči napori so dosegli vpis Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne dediščine.
Razstavni material je bil sistematiziran in organiziran po tematikah, deduciranih iz avtorjevega nabora izbranih fotografij za razstavo. Razstava Jamesovo delo oziroma Plečnika tako kategorizira v več pojmovnih sklopov, ki bi jih lahko povzeli kot »tipologija« (stopnice, portali, totemi, drevesa kot stebri), »uporaba javnih prostorov«, »mesto ponoči«, »spojitev narave in grajenega« ter »intimen svet Plečnikove hiše in njegovega razmišljanja«. Razstava obravnava največjega slovenskega arhitekta 20. stoletja skozi izrazito subjektivno doživljanje tujega fotografa, s čimer se odmika od ustaljenih enoznačnih formalnih interpretacij in daje prostor singularnosti doživetja posameznika, ob tem pa arhitektovega dela vseeno ne relativizira. Ravno skrbno kurirana in oblikovana zasnova razstave nam iz subjektivnih doživetij pomaga izluščiti implikacije, pomembne za celovito razumevanje arhitektovega opusa nasploh.
Koncept zastavljene prezentacije podpira tudi arhitekturna zasnova postavitve razstave, ki je več kot zgolj estetsko oblikovanje vitrin oziroma pohištva za razstavne eksponate – gre za pravo arhitekturno intervencijo v obstoječi prostor. Celostno oblikovan prostor vzpostavlja različne atmosfere, ki odražajo oziroma celo dodatno potrjujejo zastavljena kuratorska konceptualna izhodišča razstave ter se subtilno referirajo na Plečnikov arhitekturni vokabular.
Prvi moment srečanja z razstavo ob vstopu v razstavni prostor – prostor iz 18. stoletja, katerega edina kvaliteta je višji obokan strop, sicer pa ni nič posebnega – naznani v os vhoda postavljen kartonast steber z naslovom razstave. Ta simbolizira mentalni prelom z zbirko stalne razstave Arhitekturnega centra, mimo katerega vodi pot do omenjene sobe. Poleg stebra sta osrednja elementa razstave še dolga MDF plošča na kartonastih tulcih, umeščena pred horizontalno razvrstitev fotografij iz sklopa »tipologija«, ter okrogla soba iz kartonastih tulcev z veliko okroglo mizo, namenjena prezentaciji fotografij Plečnikove hiše. Premišljeno zasnovani in minimalno oblikovani elementi iz kartona tvorijo različne atmosfere, ki se odzivajo na tematske sklope razstave – polkrožni separe vnese v prostor občutek intime Plečnikovega doma, horizontalna klop omogoča nemoteno refleksijo o posameznih elementih in tipologijah Plečnikove arhitekture, fotografije mesta v razgibani kompoziciji pa v razstavni prostor vnesejo dinamiko vsakdanjega mestnega življenja. Slednje lahko razumemo tudi dobesedno, saj razgibana postavitev gledalca spodbuja k sekvenčnemu premikanju in postopnemu odkrivanju Jamesove dokumentacije življenja z arhitektovimi urbanimi intervencijami na podoben način, kot bi to počeli v dejanskem mestu. Kategorizacija fotografij Plečnikove arhitekture po sklopih po eni strani opozarja na specifičnost posameznih del in definira medsebojne razlike, po drugi pa artikulira tudi njihovo sorodnost. Naj bo situacijska razkošnost njegovih urbanih intervencij še tako drugačna od skromnosti in zasebnosti njegovega doma, razstava izpostavlja skupne principe, vrednote in razmišljanja, ki so pogojevala nastanek del.
Razstava nas sooči z nekim drugim Plečnikom, ki smo ga morda manj vajeni, saj je redkeje prisoten v ustaljenem narativu in interpretacijah arhitekturne fotografije. Plečnika in njegovo arhitekturo nam omogoči videti in artikulirati kot primarno družbeno prakso, ki ustvarja družbene prostore mesta, prostore prehajanja, srečevanja, posedanja in povezovanja, skratka prostore našega konkretnega vsakdana. Pomaga nam ozavestiti pogosto spregledano dejstvo, da namreč (s) Plečnikovo arhitekturo – pa naj bo ta še tako monumentalna – v prvi vrsti živimo, še preden se je intelektualno zavedamo in interpretiramo.
Soziale Räume: Jože Plečnik in Ljubljana, Architekturzentrum Wien
Kuratorka: prof. Tina Gregorič, TU Wien
Sokuratorji in avtorji postavitve: Vidic Grohar arhitekti
Jure Grohar, Anja Vidic, Vanesa Maček
Dunaj, 2022
Posebna zasluga za postavitev razstave: Aljaž Arih, Skica
Napisala: Eva Gusel
Foto: Paul Sebesta
Prispevek je bil objavljen v jesenski revije Outsider#31
