»Se bojite konvencionalnih porok? Sovražite lastni rojstni dan?« Tako v Braziliji rojena Newyorčanka Billie Belo promovira svoje torte, ki bi jih lahko prej označili za skulpture kot užitne surovine. Belo je po izobrazbi umetnica, slikarka, ki je slikarstvo postopoma zamenjala za drugo izrazno sredstvo – slaščičarstvo. Torte je najprej pekla za svoje prijatelje, nato za restavracijo Lil’ Deb’s Oasis v New Yorku, leta 2018 pa je odprla svojo lastno spletno slaščičarno. Takrat se je tort oprijelo tudi današnje pomenljivo ime Cakes for No Occasion. Na njih bomo našli marsikaj, samo voščila »vse najboljše« ne.

Na fluorescentne, kaotične in abstraktne gmote sem najprej naletela na Instagramu, kjer je bila do potankosti dodelana estetska video predstavitev tort pospremljena z Mozartovo ario iz Čarobne piščali. Celotno vzdušje je vzbujalo občutek, da torte niso (samo) hrana, pač pa predvsem enkratni, skoraj čudežni objekti. Pritegnile so me zaradi izrazito konceptualnega pristopa k peki; ne gre samo za torte, gre za preizpraševanje paradigme, kaj vse je torta, za raziskovanje meja med hrano, objektom in skulpturo, ter tudi za kritično naslavljanje problematike brezglavega metanja še užitnih sestavin v smeti. Torte kot sredstvo razmisleka in kritike? 

Študirala si umetnost in nekaj časa delovala kot slikarka. Kako se je začelo tvoje zanimanje za peko tort in ali v tem vidiš kakšne vzporednice z umetnostjo? 

Res je, študirala sem tehnično slikanje, imenovano The Classical Method. Gre za rigidno, natančno metodo slikanja, povzeto po metodi slikanja starih mojstrov. Čeprav sem se veliko naučila, se mi je rigidnost zdela kontraproduktivna za kreativnost, zaradi česar sem se v tem okolju pogosto počutila utesnjeno. 

Svojo prvo torto sem spekla kot poročno darilo za poroko svojih prijateljev. Ker s peko tort nisem imela nobenih izkušenj, sem prebrskala ves internet in spekla nekaj poskusnih tort. Na koncu je poročna torta delovala zelo zadovoljivo, nad peko pa sem bila vse bolj navdušena, zato sem jo nadaljevala. Mislim, da je peki in slikanju skupno predvsem to, da oboje zahteva veliko potrpežljivosti in natančnosti. Vendar pa moje slike za razliko od tort nikoli niso bile abstraktne, nikoli niso bile svobodnih oblik. Bolj ko sem se ukvarjala s svojimi tortami, bolj sem čutila, da mi je abstrakcija blizu. Mislim, da pri slikanju nikoli ne bom imela te sposobnosti, saj se mi moje slike še vedno zdijo preveč izumetničene, in to me v marsičem zavira. Ne nazadnje pa je razlika tudi v tem, da se torta na koncu vedno poje in s tem na nekakšen način uniči – za razliko od slike nobena nima niti možnosti obstati za vedno. Občutek, da delaš z nečim začasnim, je zame osvobajajoč. Ne glede na to, kakšno torto naredim, vem, da bo prej ko slej izginila, zato sem zanjo v tistem trenutku toliko bolj hvaležna. Nestalnost se mi že od nekdaj zdi zanimiva tema umetnosti.

Od kod izvira ime tvoje slaščičarne Cakes for No Occasion?

Cakes for No Occasion je besedna igra v angleščini pogoste fraze »for all occasions« (za vse priložnosti), ki se uporablja za opis izdelka, namenjenega katerikoli priložnosti. V živilskih trgovinah imajo na primer papirnate robce s pripisom »robci za vse priložnosti«. Torta za vse priložnosti je pogosta klasifikacija tort v naših živilskih trgovinah. Ker nisem želela, da bi se moje torte povezovale s tistimi iz trgovin ter posledično z neko specifično estetiko in namenom, sem izbrala ime, ki to oznako negira. 

Poleg tega pa me je zanimala ideja praznovanja ničesar oziroma ideja, da se tudi nič lahko praznuje. Preden je CFNO postalo podjetje in ko je koncept tort še nastajal, sem veliko razmišljala o torti za praznovanje apokalipse – kako bi bila takšna torta videti. Želela sem namreč, da so moje torte videti kot nekaj nezamisljivega, a ne izumetničenega, in upam, da se to odraža tudi v imenu. Mislim, da tako torte kot ime Cakes for No Occasion spominjajo na nekaj, kar bi lahko jedel med apokalipso. 

Na kratko se posvetiva zgodovini peke tort. Kako bi se umestila glede na zgodovino? Je obstajalo obdobje s podobno ekspresivnimi tortami? 

Mislim, da se vsi, ki delamo stopničaste torte, tako ali drugače navezujemo na viktorijansko dobo, rokoko in kraljevske dekorativne ekscese nasploh. Nisem čisto prepričana, zakaj se toliko pekov tort navezuje prav na to estetiko, mislim pa, da je v samih tortah nekaj inherentno dekadentnega, zato se je med oblikovanjem na neki način težko ločiti od kiča. Ne vem točno, ali so bile torte v različnih zgodovinskih obdobjih okrašene na točno določen, specifičen način, a kljub temu si ta obdobja skoraj vsi predstavljamo kot obdobja dekadentnih tort in to idejo danes reproduciramo na svojstvene načine. 

Oblikovanje tort je zgodovinsko gledano sicer vedno sledilo drugim zgodovinskim trendom, začelo pa se je v času rokokoja in viktorijanske dobe. Ti obdobji so posnemale vintage torte iz šestdesetih in sedemdesetih let, pri katerih mi je še posebej všeč ravnotežje med home-made videzom in pretiranim dekorjem. Mislim, da bi v tortah sicer našli prav vsako smer umetnosti: minimalizem, modernizem, hiperrealizem … Za svoje torte bi rekla, da so še najbližje abstraktnemu ekspresionizmu.

Kakšna je vloga tort danes? 

Težko je reči. Mislim, da imajo torte v ZDA veliko opraviti z vseobsegajočim praznovanjem samih sebe in naših življenj. To gre roko v roki s kapitalizmom in iskanjem vedno novih načinov, kako navadne, vsakdanje trenutke našega življenja narediti posebne in nepozabne. Dvomim, da so bili rojstni dnevi in poroke pred 30 leti nekaj tako udarnega in posebnega, kot so danes. Pa ne samo to, pojavljajo se tudi novi trendi, na primer gender reveal praznovanja in torte. Po mojem je tako zato, ker nam torte pomenijo pridih nostalgije in trenutek zapišejo kot nepozaben. Ker je vsak od nas poseben in vsak od nas praznuje svoje posebne trenutke, so tudi torte danes tako raznovrstne in številne. 

Tvoje torte so zelo specifične in singularne. Vse so neponovljive, vsaka lahko nastane le enkrat. Ali se oziraš na želje strank ali je končni rezultat zanje vedno presenečenje? 

Ja, končni rezultat je tako zame kot za stranko vedno presenečenje. Svojih tort si nikoli ne skiciram vnaprej. Specifične oblikovalske zahteve običajno stresno vplivajo na proces, rezultat pa zaradi tega ni tako zanimiv. Za večje torte, kakršne so na primer poročne torte, pa se pred začetkom izdelave s strankami pogovorim o barvah in temah dogodka, nato pa na podlagi tega ponudim nekaj svojih idej, v katero smer bi šli s torto.

Kako izbereš barve?

Barve izbiram tako, da se kar najbolj skladajo z okusom. Temna glazura bo temna zaradi okusa, ki ga reprezentira. V tem primeru bi bil to na primer kakav, ki glazuro potemni in ji doda okus po čokoladi. Če je zunanjost tort sestavljena iz temnih barv, to napeljuje tudi na to, kaj se bo zgodilo v notranjosti torte – v tem primeru bi v notranjosti bila na primer temna čokolada. Prav tako uporabljam veliko zelene barve, ki reprezentira kisle okuse, kot je okus limete ali yuzuja, guava pa je rožnate barve … Glazuro vedno poskušam pobarvati z naravnimi barvili, nato pa – če že – dodam še ščepec umetnih barvil, ki naravno barvo dodatno poživijo. Tako dosežem, da v hrani ni skoraj nič umetnih barvil, barve pa so vseeno zelo žive. Največkrat se odločim za pretežno pastelne barve, ki jih kombiniram z enim ali dvema močnejšima, kontrastnima odtenkoma, naj bo to živa ali temna barva. 

Torte CFNO imajo skulpturalno prezenco. Ali imaš, preden začneš peči, v glavi neko estetsko podobo ali se ta razvija sproti? 

Edina estetika, h kateri stremim, sta nekakšna dekompozicija in razpad objekta. Včasih končnega izdelka sploh ne imenujem torta, pač pa »madež«, »mlaka« ali preprosto »gmota«. Vsem tem poimenovanjem je skupna organska oblika. V drugih tortah želim posnemati tradicionalni stil in ga eksaktno prekopirati, nato pa ostankov sestavin tega procesa ne zavržem, pač pa jih uporabim, da bi ta tradicionalni videz uničila. Končni rezultat je običajno izdelek na samem robu kolapsa, in prav to je tisto, kar mi je všeč in kar iščem. 

Za svoje torte prav tako uporabljam različne teksture: nekaj gladkega, nekaj želatinastega, skoraj tekočega, mat in sijoč videz, nekaj spužvastega, podobnega mahu, pa kaj, kar se tali … Nanašanje različnih tekstur drugo na drugo mi pomaga doseči razpadajoč videz tort. Imam torej splošne principe, a še vedno se večina elementov med peko izoblikuje spontano in velikokrat odkrijem kaj novega. 

Še ena specifika, ki jo pogosto vključim v svoje torte, je črtasti vzorec. Kljub vsemu kaosu mora biti na torti nekaj prepoznavnega, urejenega, da jo »umiri«. Črtasti vzorec torto dobro »drži skupaj«. Včasih pa ta vzorec zasnujem iz takšnih sestavin, da se sčasoma začne topiti in posledično postopoma izgubi svojo vlogo. 

Lahko bi rekli, da je tvoj proces izdelave tort nekontroliran in spontan. Ali je postopek, kako izvesti posamezen korak peke, vedno natančno določen? 

Sam postopek peke in nalaganja stopničastih tort je vedno zelo natančno določen in poleg tega tudi vedno isti. Ta postopek se zaključi z vrhnjo plastjo glazure, ki jo najprej naredim gladko in perfektno, a samo zato, da jo lahko že v naslednjem trenutku uničim in nadaljujem kaotično, kot tornado v kuhinji. Bistvo mojega pristopa k peki je prav v tem, da na koncu ne zavržem prav ničesar – vse tako ali drugače konča na torti. S tem mislim res dobesedno vse, vsaka drobtina in vsaka sled glazure. Vse, kar sem morala odstraniti, da sem dobila perfektno gladko zadnjo plast, na koncu ponovno uporabim kot sloje kupov in pack. Včasih ostanke glazure celo ponovno segrejem in polivam po površini. Skratka, vse elemente iz notranjosti torte inkorporiram v zaključno zunanjo plast, tudi kompot in biskvit, tako da notranjost na nekakšen način postane zunanjost in obratno – kar je zunaj, je tudi notri. 

S svojimi tortami ne želiš slediti konvencionalnim estetskim standardom. Ekspresiven, skoraj že kaotičen eksces pri tebi zavzame konceptualno, kreativno razsežnost. Po drugi strani pa večina tradicionalnih, domačih tort splošne estetske standarde sicer želi doseči, a jim to ne uspe in na koncu so videti kičasto. Ali bi rekla, da lahko CFNO dojemamo kot satiro takšnih tort? 

Moram reči, da je v prehrambni industriji zelo težko biti inovativen in »outside the box«, saj je dobička zelo malo. Če želiš v tej industriji ustvarjati tudi profit, moraš početi nekaj, kar je sprejemljivo za večino ljudi, in to je tudi razlog za standardizacijo. Morda bom zdaj povedala nekaj samoumevnega, a ko pride do tort, se kič iz neznanega razloga pač zelo dobro prodaja. Vendar pa menim, da moraš, če se neke stvari lotiš umetniško, najprej preizprašati prav same standarde. Vseeno pa me ne zanima zgolj videz. V prvi vrsti želim, da se moje torte z užitkom do konca in v celoti pojedo, zato se res veliko posvečam okusom in teksturam. Na koncu je to tisto, kar največ šteje. A če se osredinimo na videz, potem je res, da so moje torte med drugim tudi satira vse izumetničenosti, perfekcije in standardizacije, ki smo jim priča. Upam, da moje delo inspirira druge, da si upajo kršiti pravila. 

Kaj te inspirira? Kaj je tako vznemirljivega pri koncu sveta?

Resnično občudujem dekoracijo tort iz Tajvana in Južne Koreje, predvsem njihovo barvito estetiko. Prikupnost je ena izmed stvari, ki jih je pri izdelovanju tort najtežje kontrolirati, estetiki tort iz vzhodne Azije pa uspeva prav to. Sicer pa me navdihujejo vsakdanji dogodki in prostori dekompozicije: močvirja, kupi smeti, blato, newyorške fasade in propadajoče podzemne železnice … Kjer živim, je močno prisotno vzdušje, da se bližamo koncu imperija. Čeprav je zaenkrat še vse navidez trdno, je precej dokazov, da družba čedalje bolj razpada. Mislim, da je tudi to inspiracija za moje torte; iskanje odgovora na vprašanje, kaj, če sploh še kaj, lahko praznujemo. 

Pogovarjala se je: Eva Gusel