V menzi moramo manevrirati med različnimi opcijami in recimo, da lahko poleg juhe in glavne jedi za poobedek izbiramo med sadjem in tortico. Vsakdanja situacija, ki pa prikazuje že dalj časa vročo in tudi znanstveno gledano kontroverzno temo: v skladu s t. i. teorijo dregljaja (nudge) naj bi se, če vzamemo primer sadja in tortice, več ljudi odločalo za bolj zdravo možnost, če je sadje uvrščeno pred tortice (podobni primeri vključujejo meso, pa tudi druge tipe spodbud, na primer cepilne kampanje, ekološke teme ipd.). S tem naj bi stimulirali določene izbire, a hkrati ohranili svobodo odločanja: tortica je še vedno na voljo, treba se je le sprehoditi mimo sadja. Tovstne ideje nekateri opisujejo kot libertarni paternalizem: mešanica skrbi za svobodo in tistega, kar je »najboljše za ljudi«.
V medijskem kontekstu, kjer običajno spremljamo drugačno razmišljanje, pogosto govorimo o medijski dieti, zato ostanimo pri jabolkih in torticah. Tortice, tj. vsebine, kot je pogovor z nekom, ki trdi, da je na zemlji »približno pet odstotkov Nezemljanov«, so uvrščene nekam skupaj s sadjem, tj. na primer profesionalnimi in preverjenimi informacijami. Ko uredniki in novinarji ne mislijo, da so tortice pravzaprav sadje (morda je nezemljanski primer tak), se postavi vprašanje, kaj te tortice sploh so, zakaj so v ponudbi in zakaj bi lahko bile škodljive za zdravje.
Najbolj očitna vrsta tortic so vsebine, ki se sprehajajo po robu medijskih standardov, a so ponujene skupaj s sadjem, da bi pritegnile bralce zaradi različnih razlogov. Lahko gre za precej paternalističen pogled: ljudje bodo posegli po mediju (tudi) zaradi tortic, a bo njihova količina dovolj majhna, da jim ne bo (preveč) škodovala, privoščili pa si bodo tudi sadje. Ta vrsta tortic je lahko pomešana z bolj ciničnim pogledom: tortice služijo pritegovanju klikov, sadje pa je le opcijski dodatek, ki malce zniža vnos kalorij. Včasih se zdi, da so tortice v ponudbi celo ob zavedanju, da jih bralci ne bodo jemali resno, a bo to mediju vseeno prineslo klike (in oglase).
Kakorkoli že, resnejši časniki in javna televizija do določene mere sledijo nečemu, kar je podobno našemu primeru iz teorije dregljaja: na začetku sadje, proti koncu pa tortice, torej morda z upanjem, da bodo spregledane (čeprav so prav zadnje strani bolj brane). Zlasti na spletnih portalih je še drugače: na najbolj izpostavljenih mestih vidimo tortice, sadje pa je v najboljšem primeru skrito pod tortice v obliki pritegujočih naslovov.
Škodljivost za zdravje je gotovo odvisna od kaloričnosti tortic. Lahko gre za prave kalorične bombe nizkih profesionalnih standardov (gosti, ki razlagajo o domnevnih zdravilih za vse bolezni ali širijo neresnice o vlogi Svetovne zdravstvene organizacije, kot nedavno na javni televiziji), lahko pa za pocukran senzacionalizem, ki poenostavlja kompleksna vprašanja. Tega ponujajo v oddajah, kot je Tarča na javni televiziji. Sadje je raziskovalno novinarstvo, tortice pa formal in televizijski triki, ki naj bi pritegnili in spodbudili žolčno razpravo. A prav tu je najbolj viden problem razmišljanja o sadju in torticah: včasih lahko tortice povsem uničijo prebravo in sadje ne pomaga. Tak se zdi pogosto konec prepirov v Tarči, kjer od sadja ostanejo samo peške.
Odgovor slaščičarjev je kajpak lahko: ljudje hočejo tortice, ne samo sadja! Morda, a problem je sama kakovost tortic. Vsaka tortica ni problematična (npr. privlačna predstavitev tematike), a veliko je primerov, ko so kalorične tortice ponujene zavestno. Na kritiko je običajni odgovor: ampak saj med torticami in sadjem težko ločujemo in ali je kakšna izjemno zdrava veganska tortica res slabša od tropskega sadja z veliko sladkorja? A prisotnost nejasnih primerov ne pomeni, da med sadjem in torticami ni nobene razlike. V tem smislu je simptomatičen odgovor za nezemljane specializirane novinarke (portal Oštro ji je postavil nekaj vprašanj), da nezemljanski intervju »občasno« sodi tudi v resen časopis. Težko bi našli primer, ki bi bil lažje prevedljiv v naš jezik sadja in tortic: občasna kalorična bomba ne bo posebej škodovala zdravju. A kaj je njena funkcija? V primeru resničnih tortic lahko rečemo, da imajo dober okus, kaj pa tu? Dvomimo lahko o etičnosti tovrstnih praks: ni jasno, ali takšne vsebine odgovarjajo na obstoječe želje ali pa jih v resnici bolj ustvarjajo, kot je glede merjenja javnega mnenja opozarjal francoski sociolog Pierre Bourdieu.
Zaradi vsega naštetega se zdi, da (aktualno) vprašanje, kako in če naj država subvencionira (tiskane) medije nima enoznačnega odgovora. Rešitev ni popolni paternalizem države. Ni pa tudi jasno, zakaj bi javni denar moral biti delno namenjen za tortice, ki jih imajo za problematične celo slaščičarji sami. Na Financah (nepresenetljivo) nasprotujejo subvencijam nasploh, a njihov pristop je usmerjen na »servis« zelo specifični skupini bralstva. Situacija splošnoinformativnih medijev, ki ne targetirajo specifične družbene skupine, je drugačna: pomeni to, da so zastarel koncept? Bi bila rešitev financiranje dobrih projektov (a kako to izpeljati)?
Kakorkoli že, če se vrnemo k sadju in torticam, se zdi jasno, da gre na koncu zlasti za vprašanje etičnih in poklicnih standardov medijskih slaščičarjev. Vse medijske tortice in sadeži niso enaki in enako bi lahko rekli za politične vplive: novinarstvo ne more biti popolnoma nevtralno, a lahko je profesionalno tako glede kakovosti kot zavračanja strankarskih in drugih vplivov.
Blaž Istenič Urh
Foto: Cakes For No Occasion
