Zorana Baković, publicistka

Babica Chen je s tržnice vlekla voziček, poln zelenjave in sadja. Pri tem se ji ni nikamor mudilo. Pazila je le, kje stopa, in imela v mislih sinovo opozorilo, da ne sme pasti po stopnicah. Pri šestinosemdesetih letih ti ni treba biti hiter. V hitrem Šanghaju, kjer vsa družina drvi od jutra do noči in nihče nima časa za nepredvidene situacije, je pomembneje ostati zdrav.
Zazdelo se ji je, da je pred seboj zagledala sosedo Zhang. »Uporabljava isto metrojsko linijo,« je pomislila babica Chen ter upala, da jo bo dohitela in da se bosta med potjo pogovorili o tem, kako je najbolje pripraviti grenke kumare. Tako se je prizibala do superhitrega vlaka in čisto počasi vstopila vanj. Ženska pred njo ni bila soseda Zhang. Ker babica ne sliši dobro, ni opazila, da je umetno mehkobni glas naznanil, da je naslednja postaja – Nanjing.
Uro pozneje je bila babica Chen že tristo kilomtrov stran od doma. Malo se je pričkala s policisti, ki so naposled le doumeli, da je v Nanjing prišla pomotoma, nato pa se je vse razjasnilo in starka je že kmalu s superhitrim vlakom odpotovala nazaj v Šanghaj.
Tako je babica Chen nehote izkusila novo stopnjo mobilnosti na Kitajskem. Imela je srečo, da ni vstopila v vlak, ki pelje v Kanton. V manj kot sedmih urah bi se znašla tisoč petsto kilomtrov od doma.
Ko je bila babica Chen še dekletce, sta v postimperialni Kitajski trčili dve načeli. Konfucij je učil, da »dober sin ne gre zdoma«, saj je bila Kitajska dolga tisočletja pretežno podeželska družba, v kateri je imela družina korenine, navezanost na zemljo pa je veljala za vrlino.
Toda republikanski vizionarji so poudarjali, da se »drevo boji premikanja, človek pa mirovanja«. In tako so gradili proge, povezovali sever in jug dežele, prepričani, da se lahko Kitajska približa modernosti samo s povečanjem mobilnosti.
Celotno 20. stoletje je bilo za Kitajsko obdobje velikih premikov. Ljudje so bežali pred revolucijami, okupatorji, lakoto in revščino, ko pa so na oblast prišli Maovi komunisti, revolucija (1966–1976) ni pomenila samo ideološkega povezovanja mestne mladine z vaško stvarnostjo, temveč tudi fizično pohitritev razseljevanja prebivalstva, tako da so bili zakonci pogosto tudi po nekaj tisoč kilometrov oddaljeni drug od drugega, otroci pa so bili medtem na kakem vlaku. Milijoni so se odpravili na delo daleč stran od doma, tako da so se osi vagonov kar krivile pod bremenom, kajti le redko kdo je ostal na enem mestu. Pognati korenine je veljalo za nekaj kontrarevolucionarnega. Politični projekt končnega preloma s konfucijansko tradicijo bi moral imet za rezultat prehod iz stadija civilizacije, ki igra, da je narod, v nacionalno državo, ki gradi novega človeka. Ta veliki poskus se je opiral prav na množično gibanje. Gibanje v pravem pomenu besede.
Če bi nekdo posnel spreminjanje Kitajske od časov, ko je bila babica Chen še mlada, pa vse do zdaj, bi bil to en sam neprekinjen kader enega samega velikega gibanja. Lahko bi dejali, da je šlo pri tem za iskanje nove identitete. Zdelo se je, kot da narod dobesedno teče z enega konca države na drugega, da bi si odgovoril na vprašanje, kaj je Kitajska, kaj pomeni biti Kitajec in kako v novi dobi opredeliti »novega človeka«.
No, če je bila v 20. stoletju mobilnost namenjena predvsem trganju vezi s konfucijansko, fevdalno in podeželsko tradicijo, se je v 21. stoletju Kitajska vrnila k strategiji cesarja zedinitelja zato, da bi se v resnici podala naprej.
Ko je namreč cesar Qin Chihuang v tretjem stoletju pred našim štetjem združil vojskujoča se kraljestva, sta združevanje regionalnih obrambnih zidov in začetek gradnje kitajskega zidu označila ustvarjanje enotnega cesarstva. Raztezanje železnice po vsej Kitajski, vse do visokega Tibeta, je moderni ekvivalent takšnega podviga nepovrnljive integracije.
Tudi kitajski zid ni bil v prvi vrsti namenjen obrambi – nasprotno, barbari so plezali čezenj ali pa so obšli vsakokrat, ko so se namerili osvojiti Kitajsko – ampak je bil ena od prvih medregionalnih prometnic, po kateri so ljudje prenašali blago, kjer so trgovali in vzdolž katere se je naseljevalo prebivalstvo iz najrazličnejših delov dežele. Kitajski zid je z novo obliko mobilnosti branil notranjo enotnost cesarstva – in prav v tem je podoben železnici, ki v današnjem času prinaša osnovni predpogoj kitajskih gospodarskih reform: nesporno ozemeljsko integriteto in nedotakljivo družbeno stabilnost.
Mobilnost je torej v službi stabilnosti.
Ni naključje, da Kitajsko pogosto primerjajo s kolesom. Dokler se giblje, je vzravnana. Takoj ko se upočasni, utegne pasti.
Velik del tega, čemur poenostavljeno pravijo »kitajski čudež«, je bilo doseženo po zaslugi novodobne mobilnosti kitajskega podeželskega prebivalstva. V zadnjem času je dvesto sedemdeset milijonov kmetov zapustilo njive – zdaj delajo na gradbiščih, v restavracijah, tovarnah ter v vseh drugih proizbodnih in storitvenih sektorjih. Mar na vsem svetu obstaja kaka večja selitev od te, ki pravkar poteka na Kitajskem?
Ko je kitajska vlada prepoznala omejitve modela, ki se opira na izvoz cenenega blaga na tuje trge, se je odločila ustvariti tudi lasten potrošniški razred. To pa pomeni, da se bo v naslednjih petih letih še kakih sto milijonov Kitajcev preselilo iz vasi v mesta. Domala vsaka družina, ki se bo priselila na asfalt, si bo kupila avtomobil, nato pa se bo v novem okolju podala v iskanje dela, novega izvora čiste vode, novega smisla življenja.

Do konca leta 2014 je imela Kitajska že več kot šestnajst tisoč kilometrov visokohitrostne železnice. Vlaki, ki spominjajo na železne jegulje, so postali simbol kitajskega 21. stoletja. Hitri, moderni, vsedosegajoči.
Sedemintridesetletni Jiang Ming, rojen v mestu Ziyang v pokrajini Shaanxi, je po tistem, ko je devetindvajset let preživel v Sečuanu na zahodu države, znova našel svojo mater. Pri osmih letih se je igral na železniški postaji nedaleč od domače hiše. Povzpel se je v enega od vagonov in ni opazil, da se je vlak začel premikati. Bilo je prepozno, da bi skočil iz vagona. Dva dneva in dve noči pozneje je prispel v Sečuan – in ni vedel, kako se vrniti domov. Tam ga je posvojila neka družina in dolgo je mislil, da ne bo nikdar več videl matere. Kitajska je ogromna, če se vlaki premikajo tako počasi, kot so se pred skoraj tremi desetletji.
Na začetku tega leta je Jiang Ming na spletni strani krajevne policije objavil sporočilo, v katerem je opisal svojo zgodbo. Policijski uradniki so se lotili iskanja ženske v Ziyangu, katere sin je tako čudno izginil. Našli so jo, mati in sin pa sta se maja naposled objela.
Na Kitajskem vlaki niso več sredstvo za razdiranje družin, pač pa za povezovanje celotne dežele v eno samo veliko družino. Toda kam drvijo? Kje je začetna in kje končna postaja? Ne vprašajte babice Chen. Ta se je samo odpravila po zelenjavo. Ni vedela, da se je Nanjing tako zelo približal, da do njega prideš v eni sami uri. Ko je bila mlada, se je tja potovalo dva dneva …
Prevedla Aleksandra Rekar

 

*Članek je objavljen samo na spletni strani, ne v tiskani reviji. Revijo lahko naročite tukaj ali kupite tam

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja