V petek smo na valu čudovitih zgodb naših predavateljev ter njihovih duhovitih, globokih, iskrivih domislic zajadrali v prvi festivalski večer. Koliko zanimivih pogledov, koliko različnih zgodb o stiku z materialom smo spoznali! Za hip smo se vživeli v potovanje keramične ploščice od kepe gline do arhitekturnega elementa, se vzpeli na nekatere izmed največjih in najvzdržljivejših…
Nadaljuj z branjem
“Literatura ima to čarobno moč, da te nalahno prime za roko in odvede od resničnosti v svet izmišljij, ki jim ne moreš očitati ničesar lažnega in potvorjenega. Včasih pa je tudi obratno: pripetljaj, ki ga doživiš z obema nogama na tleh in brez knjige v roki, je na las tak, kot bi se materializiral iz…
Nadaljuj z branjem
Pri Ljubljani je gozd. Ampak do tja je zelo daleč. Na pot se je treba odpraviti zgodaj in s seboj vzeti sendviče in sokove. Na poti do tja prečkamo območja, kamor še ni stopila zlomljena človeška noga. Ni zares nevarno, je pa naporno. Sploh če imaš eno nogo v mavcu in hodiš z berglami, na…
Nadaljuj z branjem
Prišle so zelo potihem, tako rekoč po konicah šapic. Dala bi roko v ogenj, da je še pred petimi leti za njihov obstoj vedel le malokdo; krznarji izvzeti. Spodaj podpisana je uživala privilegij, da je imela že od otroštva dostop do babičine omare s krznom, kjer so bili sicer najbolj interesantni ovratniki iz kun s…
Nadaljuj z branjem
Če povem po pravici, so me pri klobukih že od malega navduševale škatle zanje. Medtem ko je bila večina škatel dolgočasno kvadratastih oblik (česa drugega od različno debelih kartonov navsezadnje ne gre pričakovati), pa so bile te za klobuke elegantno zaobljene in opremljene z najrazličnejšimi čudovitimi vrvicami za prenašanje. Odkrila sem jih, kakopak, v babičinih…
Nadaljuj z branjem
Ne sodim med ljudi, ki bi na veliki zvon obešali svojo brezprizivno ljubezen do knjig in za najljubši čas leta razglašali november, ko se stojnice v Cankarjevem domu šibijo pod vsakoletno bero slovenskih založb. Obisk knjižnega sejma je zame bolj delo kot užitek, do knjig pa se obnašam skrajno previdno. Ker se jih – bojim.…
Nadaljuj z branjem
S stene se smehlja Mona Liza. Ne kakršnakoli, temveč izvezena iz pisanih niti – gobelin. V nasprotju z razvpitejšo sestro iz Louvra se te lahko dotakneš in dotik je mehek. Dotakneš se lahko pravzprav čisto vsega, kar je v tej prodajalni – in večina stvari je na otip prijetnih, mehkih. Takšna kot vzdušje v prostoru,…
Nadaljuj z branjem
Josip Kraš, heroj naš, borio se, borio, i u keks pretvorio! * Če si odraščal v Jugoslaviji v osemdesetih in nisi imel prav pogosto dostopa do švicarskih čokolad in belgijskih pralin, ki po svetovno veljavnih standardih veljajo za najžlahtnejše v svoji kategoriji, si se zlahka dal prepričati, da se najdragocenejši čokoladni bonboni skrivajo v…
Nadaljuj z branjem
Bela Ljubljana se zadnja leta odeva v vse bolj pražnja oblačila, ki ji jih gospodar mesta kroji po svojih zamislih in nemalokrat bolj z obetom zaslužka kot vsesplošne skupnostne blagodati. A na srečo ostajajo predeli, ki, zataknjeni v ljubko vaškost, kljubujejo. Enega takih boste našli, če se – prosto po Franu Erjavcu – napotite na…
Nadaljuj z branjem
V ta prostor po vseh pravilih moja noga sploh ne bi smela stopiti. Poslovalnica Koža, nad katero se pne dimnik stare ljubljanske elektrarne, je prvenstveno namenjena profesionalcem, ki delajo z usnjem – se pravi, čevljarjem. Toda po sili razmer – in skoraj zagotovo tudi težkim srcem, kot bomo videli pozneje – se je lastnik odločil,…
Nadaljuj z branjem
Taksist: Se lahko usedete na mojo desno? Jaz: A ker ne vidite? On: Ne, ampak ker te v filmih od zadi z žico davjo. Jaz: Hm. Ok. On: Drugače sem pa pisatelj. Napisala: Dijana Matković Ilustracija: Milanka Fabjančič NAROČI Deli objavo:FacebookTwitterMail
Nadaljuj z branjem
Dnevna soba v stanovanju petega nadstropja je opremljena z okusom srednjeevropskega izobraženca in meščana, kakršnih v Ljubljani, v tem mestu, kjer imajo monopol nad (ne)okusom predvsem kmetje, ki so v tranziciji na hitro obogateti, ne najdeš prav dosti – dolge knjižne police svetovnih klasikov literatutre, filozofije in zgodovine, črn, v žamet odet freudovski kavč in…
Nadaljuj z branjem
Pozvonilo je. Z zamahom in z nasmeškom odprem vrata, pričakujoč frenda, pred vrati pa … en dečko budist, če bi kupila knjigo. Sej je fajn, mu pravim, da med prazniki kažeš na alternativo, ampak knjige res ne rabim… Te smem neki vprašat, pravim previdno. Ti kr, pravi on. Kako si se … znašel v tem?…
Nadaljuj z branjem
Prišel je z rdečo zastavo, ki je gledala iz nahrbtnika, videti je bil kot rdeča raketa, ki se bo zdaj zdaj pognala v vesolje. »Vi ste pa rdeča raketa,« mu pravim. »Ha! Pa sem res,« pravi on. Ko sem ga intervjuvala, se je pred Moderno galerijo »na ta odličen dan!« (Živadinov) zbralo kakih 50 ljudi…
Nadaljuj z branjem
Kot da ne bi imela svojih dovolj, sem v knjižnico divjala še po Probleme Emila Filipčiča. Dejansko divjala. Dvajset čez sedem z biciklom čez rdeče luči in že od daleč se dret (ker nimam zvonca) na pešce, »sam maaal, sam maaal!«, da se mi umaknejo s poti na tej pomembni misiji, v kateri moram priti…
Nadaljuj z branjem
Poštar me je zbudil. »Sem vas zbudil?« Zmeraj mi je nerodno reči, če me kdo dobi med deveto in deseto, da ja, da me je zbudil, ker imam slabo vest, ker eni so že ob šestih, ko sem jaz komaj padala v REM-stanje, že kidali svoje avte izpod novih centimetrov zapadlega snega in oddelali že…
Nadaljuj z branjemOutsider na Instagramu @outsider.magazine
