Riše in piše: Peter Kuntarič Celoletna naročnina
Nadaljuj z branjem
Peter Kuntarič: Free(Dom)
Agata Tomažič: Odprava zelenega macarona
Saj vsi vemo, kako je bilo s tistim navodilom, ki ga je v filmu Gremlini prodajalec v kitajski starinarni dal kupcu ljubke kosmate živalce, kajne? Zabičal mu je, da je ne sme hraniti po polnoči. Novi lastniki tega navodila seveda niso upoštevali, čemur je sledila – blago rečeno – zmeda. Kaj pa se zgodi, če…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Vrnitev v Plavi bar
Za mizo ob oknu je sedela najstnica v karirasti srajci in črnih bulerjih. Črnih – ampak tistega umetnega, pobarvanega odtenka so bili tudi njeni lasje, rahlo štrenasti. Vanje si je, kot da ne bi dovolj pozornosti zbujala že s kontrasti med črnino las ter porcelanasto belino polti na svojem obrazu in živo rdečo šminko, vpela…
Nadaljuj z branjem
Sandra Erpe: Avtogram
Na pot smo se odpravili sredi noči; po najboljših močeh se je bilo treba izogniti vsem morebitnim kolonam, ki so med vikendi na cesti od drobcene dolenjske vasice do bosanske meje še kako pogoste. Vožnja do meje naj bi navadno ob takšni uri potekala gladko. Do Semiča ni bilo daleč in tudi preostala pot skozi…
Nadaljuj z branjem
Vanja Tajnšek: Kvačkanje
Zaslišala je žvenket šopa ključev, ki jih je odvrgel v majhno kristalno posodico, in ob tem najbrž spet okrušil delček roba. Pred leti, ko sta se selila v novo hišo, ji jo je podarila mama. Namenila ji je mesto v predsobi, da bo zadnja domača reč, ki jo vidi, ko odide iz doma, in prva,…
Nadaljuj z branjem
Straniščne spletke 3: nagrajenci
Prvi večer festivala Orodja za boljše bivanje, ki je potekal 29.11.2019, smo razglasil zmagovalce literarnega natečaja Straniščne spletke 3. Komisija, ki so jo sestavljali Tina Košir, Agata Tomažič in Andrej Hočevar so podelili tri nagrade in tri priznanja. Čeprav je bilo zgodb 99, je vsak ocenjevalec izbral svojo šesterico najboljših, le pri dveh zgodbah se…
Nadaljuj z branjem
Ana Svetel: Odskočna deska
»Tajda, pohiti!« »Saj sem na poti.« »Ne se pogovarjat med vožnjo, bom kar prekinila, adijo.« »Mama, halo, počakaj, stojim na parkirišču, kaj je?« »A nisi za volanom?« »Nisem.« »Daj, res se podvizaj. Teta Čiča pravi, da se moramo danes ob osmih vse štiri oglasiti pri njej, preden gre rakom žvižgat.« »Joj, spet je drama queen.«…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Neuvrščenost v razcvetu
Nekateri deli mestne vedute se ti usedejo v srce s svojo očitno grdoto in vsajeno klico razpada. Vsakič, ko sem se peljala mimo Murgle centra in sem vrgla pogled na monstruozno stavbo ob cesti, me je obšla slaba vest, kot da prodajam zijala na prizorišču prometne nesreče. Kot da se naslajam nad nekakšnim stvorom, ki…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Med tiri in cesto
Tako kot vsaka ženska rabi svojo sobo, si mora vsak(a) meščan(ka) v svojem mestu najti kotiček, ki je samo zanj(o). Kotiček, ki je hkrati skrivališče in premišljevalnica, in kamor se včasih napotiš kar tako, da se srečaš s samim sabo iz tistega obdobja, ko si se nazadnje mudil tam. Ampak mesta so seveda zelo nenaklonjena…
Nadaljuj z branjem
Straniščne spletke 3: Prostor in zgodba
Revija Outsider v sodelovanju s podjetjem Geberit razpisuje 3. natečaj za kratko zgodbo: Straniščne spletke 3: Prostor in zgodba Prepustite se navdihu ter zapišite in izbrusite svojo zgodbo. Omejitev ni, razen te, da jo lahko bralec prebere v petih minutah. Dolžina: približno 5000 znakov brez presledkov. Dela oddajte v obliki Wordove datoteke. Strokovna žirija bo…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Svetilnik ob Celovški
Včasih se kar bojiš poiskati kraj, kamor si nekoč redno zahajal in ti je prirasel k srcu. V svojem spominu ga hočeš obdržati točno takšnega, kakršen je bil takrat. Ponoven obisk pa bi morda skazil brezmadežno podobo ali ga sklatil z oltarja spominov. Bonboniera ob Celovški je bila za nas, šolarje z Riharda Jakopiča, neke…
Nadaljuj z branjem
Feministična tura: Od čarovnic do podjetnic – prezrta ženska polovica Ljubljane
Za poltretji kilometer heroin Nad kavarniškimi mizami se sukljajo kolobarčki dima iz pip in cigar, slišati je šuštenje papirja časopisov, razpetih na lesena držala, ki jih gospodje listajo. Pred njimi so skodelice kave ali kozarčki česa močnejšega, mrmrave razprave se včasih dvignejo do glasnejših tonov in potem spet, kot tok kakšne lenobne reke, zamrejo. Skozi…
Nadaljuj z branjem
Orodja za boljše bivanje 2018: petek, 30. november
V petek smo na valu čudovitih zgodb naših predavateljev ter njihovih duhovitih, globokih, iskrivih domislic zajadrali v prvi festivalski večer. Koliko zanimivih pogledov, koliko različnih zgodb o stiku z materialom smo spoznali! Za hip smo se vživeli v potovanje keramične ploščice od kepe gline do arhitekturnega elementa, se vzpeli na nekatere izmed največjih in najvzdržljivejših…
Nadaljuj z branjem
Straniščne spletke 2
“Literatura ima to čarobno moč, da te nalahno prime za roko in odvede od resničnosti v svet izmišljij, ki jim ne moreš očitati ničesar lažnega in potvorjenega. Včasih pa je tudi obratno: pripetljaj, ki ga doživiš z obema nogama na tleh in brez knjige v roki, je na las tak, kot bi se materializiral iz…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Planinska koča, ki kljubuje maniji razvoja
Pri Ljubljani je gozd. Ampak do tja je zelo daleč. Na pot se je treba odpraviti zgodaj in s seboj vzeti sendviče in sokove. Na poti do tja prečkamo območja, kamor še ni stopila zlomljena človeška noga. Ni zares nevarno, je pa naporno. Sploh če imaš eno nogo v mavcu in hodiš z berglami, na…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Nutrije, simpatične porednice
Prišle so zelo potihem, tako rekoč po konicah šapic. Dala bi roko v ogenj, da je še pred petimi leti za njihov obstoj vedel le malokdo; krznarji izvzeti. Spodaj podpisana je uživala privilegij, da je imela že od otroštva dostop do babičine omare s krznom, kjer so bili sicer najbolj interesantni ovratniki iz kun s…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Čajanka pri klobučarju
Če povem po pravici, so me pri klobukih že od malega navduševale škatle zanje. Medtem ko je bila večina škatel dolgočasno kvadratastih oblik (česa drugega od različno debelih kartonov navsezadnje ne gre pričakovati), pa so bile te za klobuke elegantno zaobljene in opremljene z najrazličnejšimi čudovitimi vrvicami za prenašanje. Odkrila sem jih, kakopak, v babičinih…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: Prekletstvo knjig in skušnjavčeva votlina
Ne sodim med ljudi, ki bi na veliki zvon obešali svojo brezprizivno ljubezen do knjig in za najljubši čas leta razglašali november, ko se stojnice v Cankarjevem domu šibijo pod vsakoletno bero slovenskih založb. Obisk knjižnega sejma je zame bolj delo kot užitek, do knjig pa se obnašam skrajno previdno. Ker se jih – bojim.…
Nadaljuj z branjem
Agata Tomažič: V šivankinem ušesu
S stene se smehlja Mona Liza. Ne kakršnakoli, temveč izvezena iz pisanih niti – gobelin. V nasprotju z razvpitejšo sestro iz Louvra se te lahko dotakneš in dotik je mehek. Dotakneš se lahko pravzprav čisto vsega, kar je v tej prodajalni – in večina stvari je na otip prijetnih, mehkih. Takšna kot vzdušje v prostoru,…
Nadaljuj z branjem