Vse se je začelo na novoletni zabavi, kjer smo s sodelavci razpravljali o zgodah in nezgodah naših stanovanjskih sag. Vsi vemo, da je v Ljubljani zelo težko priti do nepremičnine, še posebej z vidika najpogostejših iskalcev – mladih družin. Od nočnih bojev z nespečimi otroki izmozgani starši tekajo od enega ogleda do drugega in vsakič, ko iz zrna upanja vzklije hrepenenje, se izkaže, da stanovanje ni lastniško urejeno. Ali pa, da čeprav je akrobatika s krediti možna, bo ob prevelikem obroku ostalo premalo denarja za počitnice, ki pa se jim ne želimo odreči.
Podobno se je vila tudi moja družinska zgodba in na koncu smo kot prenekateri pristali na morda ne najbolj pameten kompromis. Kupili smo hišo, ki je bila v precej slabem stanju. Ob nakupu smo sicer preračunali, da bomo uspeli za relativno majhno dodatno vsoto izvesti nadomestno gradnjo montažne hišice, a se je zapletlo pri stroških rušenja in varovanja gradbene jame, s katerimi nismo računali in so bili ogromni. Zato smo se odločili, da se bomo pač vselili in čakali, da se nabere dovolj denarja. Takoj naslednji nepredvideni problem je nastal, ko nam je dimnikar ob koncu poletja izdal prepoved kurjenja, saj se je dimnik toliko časa krušil navznoter, da je postal luknjast. Mlada duša je hrabra vse do roba nespametnosti in tako smo v centralno napeljavo priklopili nekakšen bojlerček, ki nas je ogreval na elektriko. Ker je to močno obremenilo naš proračun, smo se preselili v majhen del hiše in tam prebili zimo.
Zgodba je na zabavi požela primeren smeh, povsem drug odziv pa je zavladal ob podatku, da je v hiši očitno ostal duh nekega bivšega stanovalca, saj je ponoči po starih lesenih stopnicah škripalo, kot da se nekdo s težkim korakom prebija proti vrhu, na podstrešju pa se je tudi podnevi odvijal kot neke vrste nesporazum. Sodelavci so bili presenečeni. Ali smo raziskovali, kdo hodi po hiši, ali nas je bilo strah, ali smo duha kdaj videli?
Sama sicer spadam v naravoslovno stroko in sem precej prepričana, da se da vsako stvar raziskati in če se ne najde logične, fizikalne razlage, potem nismo dovolj dobro ali dovolj v globino raziskali. Na tej točki se zgodba razide od pričakovanj sodelavcev. Naša družina namreč ni videla smisla v raziskovanju zvokov in pojavov, ki niso bili običajni. Podstrešje smo sicer pregledali, ker si nismo želeli, da bi zvoke zamešali za kakšno žival, ki bi se tam naselila, vendar pa v prahu po tleh podstrešja ni bilo nobenih sledi, kot tudi ne kakcev ali ostankov hrane. Okna so primerno tesnila in tudi lukenj, po katerih bi se dalo priti notri, ni bilo nikjer. Ostali dogodki se nam niso zdeli potencialno škodljivi, zato smo zadevo poimenovali Fantom in jo sprejeli kot del naše hiše in družine. Kadar smo šli na dopust, nismo skrbeli, da bi nam kdo vlomil, saj je bil Fantom doma. Podobno smo ob dneh, ko je bilo več dogajanja po stopnicah in je včasih celo kaj odskočilo tudi po hodniku, kjer smo se očitno srečali, rekli, da ima Fantom slabo obdobje.
Hčerka je bila ustvarjalne narave in je nekoč narisala, kako živimo v hiši. Risbica ima zelo veliko stopnic in vrat, saj je bila hiša iz leta 1927 in je bil temu primeren tudi tloris. Na podstrešju je narisala velikega nasmejanega Fantoma. Ko se je nekoč s prijateljico igrala v svoji sobi, je bil na podstrešju spet nemirni zvok. Diagnosticirali sta, da gre skoraj zagotovo za prepir med Fantomom in njegovo ženo. Ker ta ni imela imena, sta napisali razpis za njeno ime skupaj s predlogoma, ki sta se ju sami spomnili. Kaj je zmagalo, se ne spomnim več.
Ko smo nabrali dovolj denarja, smo se lotili obnove svojega domovanja. Z novimi ploščicami v kopalnici, izolacijo in ogrevanim straniščem smo izgubili navdušenje nad cenenimi enozvezdičnimi hoteli, kjer smo se prej, glede na našo hišo, počutili kot v raju. Izgubili pa smo tudi Fantoma. Hišni zvoki, ki smo jih pripisovali Fantomu, so izginili. Ta se mi že prej ni zdel ravno duh, ki bi dobro prenašal spremembe in galamo. Malo nam je bilo žal, saj smo se na Fantoma navadili in se nam je zdelo, da smo ga z obnovo pregnali. Spraševali smo se, kje zdaj revež s svojo duhasto culo tava in ali ga zebe. Ker pa je vsa ta leta dobro prenašal mraz na podstrešju, smo vsaj skrb zastran tovrstnega Fantomovega trpljenja ovrgli.
Meni se je pojav Fantoma zdel kot ostanek nekoga, ki je zelo dolgo živel v hiši in tudi potem, ko je umrl, ni mogel prenehati s svojimi starimi navadami. Saj vemo, navada je železna srajca. In tako je tudi hiša uklenila navade Fantoma. To sicer nima nobene znanstvene podlage. Sama namreč ne verjamem v posmrtno življenje, kar pa me ne ustavi pri razvadi verjetja v trdovratnost starih navad in v dušo hiše. Fantomove prisotnosti sprva nisem bila ravno vesela, kot tudi nisi vesel, ko prideš v zdravniško čakalnico, pa je tam še kdo drug. Mnogo udobneje je sedeti sam. Lahko si vrtaš po nosu, se na glas režiš upokojenskim šalam, ki ti jih mama pošlje po e-pošti, ali pa se razkomotiš še po sosednjih sedežih. Podobno je bolje, če je v hiši tišina in jo imamo samo zase. V tem individualističnem duhu smo ljudje še temeljitejši. Nikakor ne zdržimo, če v našem domovanju živi še kakšno drugo bitje, saj se zaradi njegove prisotnosti počutimo bolj ali manj upravičeno ogroženi. Tako »odstranimo« čisto vsa živa bitja, vključno s človeku nevidnimi mikrobi v stranišču. In ko je naše domovanje skoraj sterilno, vpeljemo nekaj sprejemljivega življenja: lončnice (ki praviloma ne izhajajo iz našega okolja) in domače ljubljenčke. Težko bi torej za človeka trdili, da lepo sobiva z naravo.
Odhod Fantoma sem zato razumela kot opomin invazivnosti, ki jo imamo v svoji naravi ljudje. Dejstvo, da bomo odgnali Fantoma, me sicer nikakor ne bi ustavilo pred tem, da bi hišo obnovili, saj mi spanje v dnevni sobi na raztegljivem Ikeinem kavču vse od oktobra do aprila preglasi Fantomove bivanjske potrebe. Vsekakor pa se je treba vsakič, ko si kaj privoščimo, vprašati, kaj s tem povzročimo. Svetohlinsko bi bilo zahtevati, da se ljudje selimo le še v stare hiše, saj nas je na svetu vedno več in tako ni druge, kot da sem in tja iz kosov sveta preženemo ne le Fantome, pač pa tudi leske, polžke, srne, gobe in murenčke, da si lahko sezidamo novo sosesko. Pri manj esencialnih potrebah in željah pa se le omejimo. Morda dosežemo, da zaradi nas ne bo treba nikomur tavati okrog z leskasto, polžjo, srnjo, gobjo, murnasto ali duhasto culo.
Napisala: Marija Jakopin
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
